Je še upanje za normalen pouk slovenščine v Monoštru??

Je upanje. Ker dokler ne bo zagotovila za takšen pouk, ne bom odnehala!!! Moja preprosta definicija normalnega pouka, ki sem jo včeraj vsaj petkrat ponovila učiteljem, se glasi: Normalen pouk slovenščine v porabskih šolah je zame tisti, pri katerem se učenci ne samo učijo, ampak naučijo!!! Počasi postajam apatična, utrujena in naveličana. Prepričevati učitelje, naj, za božjo voljo, učence tudi kaj naučijo, je tragikomično... Prijazna in Domača gospa učiteljica bo - na žalost marsikoga - verjetno dalje vedrila na gimnaziji... Ker se ji ne da od tam; ker ji je popolnoma vseeno, če koga kaj nauči ali ne. Njej se še vedno zdi, da je vse v redu... Nobene zavesti, nobene etike, nobene odgovornosti do tega, kar počne. Dijaki bodo pač šli študirat v Slovenijo, se mučili, in večina se bo zagrenjena in izgubljena vrnila domov praznih rok... Izgubljena za manjšino, za vse. Celo sovražna do vsega, ker se slabo pripravljeni dijaki tega problema zavedo šele takrat, ko pridejo v Slovenijo... A ona tega ne vidi kot del lastnega problema, saj rabi le službo, vse drugo so problemi drugih... Njej, narodnostnim politikom in še komu dol visi!!! Halo! A je z mano kaj narobe, da mi ne??? Števanovska ravnateljica mi je s tragičnim glasom povedala, da se ji na razpis za razrednega učitelja ni javil noben kandidat... Ne vem, kaj bom delala jeseni... Ne vem, kako bom organizirala pouk... To je grozno, veste... Saj nam bodo še zaprli šolo, če bo šlo tako naprej... Res je: Števanovske šole ne ogroža bodoča cestna povezava med Gornjim Senikom in Verico, kot je ves čas mislila ravnateljica, ampak vprašljiva kvaliteta dela in kadrovska podhranjenost šole... Bomo dobili še kakšnega učitelja iz Slovenije?????????????????????? - je bil njen skoraj krik... Tudi mene trenutno zanima samo to.

Moj sestanek z ravnateljico združenih monoštrskih šol (tudi gimnazije) je bil prav lepo presenečenje. Po začetnih zadregah in tipanjih sva se zelo normalno pogovarjali in me je pozitivno prepričala... Na gimnaziji zelo želijo, da se ohrani narodnostni pouk slovenščine... Prav tako želijo kvaliteten pouk in rezultate, zato bi bil dobrodošel učitelj slovenskega jezika, naravni govorec iz Slovenije... Z veseljem ga bodo sprejeli... Tuji jezik (angleščina) ob slovenščini? Ja, dalo bi se dogovoriti... Starši naj napišemo prošnjo - čim prej!... Ona ne ve, kaj se dogaja s slovenščino, zelo je zaskrbljena zaradi hitrega zniževanja števila dijakov... Res ne ve, kaj bo z aktualno učiteljico, saj ji ne more zagotoviti polne obveze... Vse se bomo dogovorili, ni problema... Kaaaaaaaaaaaaaaj??? Ni nobenega problema? Še pred kratkim so me razni slovenski funkcionarji prepričevali o nasprotnem... Kdo je v bistvu tu problem??? Verjetno jaz, ki težim in želim priti zadevam do dna. In bom prišla, verjemite!!!

Zanimive ptičke šmarnice so si zgradile gnezdo kakšen meter od mojega kuhinjskega okna... Izvalili so se štirje drobceni ptički... S Samuelom sva jih dan za dnem opazovala in občudovala, včasih, ko se nama je zdelo, da so predolgo brez hrane, sva jim tudi na tankih palicah dajala v kljunčke majhne koščke kruha. Bili so najina družinica. Včeraj, ko sem posnela to fotografijo, so imeli letalne vaje... Kmalu jih ne bo več, sva rekla. Danes zjutraj so izginili in se niso več vrnili... Samuel jih je ves čas čakal, a gnezdece je ostalo prazno... Enkrat bodo spet novi... in še spet... in življenje narave bo šlo naprej... Tudi življenje ljudi... In življenje jezika... Kam??? Ne vemo... Jutri je novi dan, novi sestanek, nova priložnost... Je še upanje za normalen pouk slovenščine v Monoštru?? ... Nikoli ne reci nikoli! - mi velikokrat v pogovoru reče slovenski generalni konzul v Monoštru... Jaz pa imam raje tisto - Iz Rusije, z ljubeznijo...