Bil je dan mladosti ...

Danes je čisto navaden, deževen 25. maj ...

Za tiste, ki smo rojeni "pedeset i neke" in nas ni sram, da imamo še vedno dober spomin ter preteklost, na katero smo ponosni, je to še vedno dan spomina na nekaj lepega ... Nekaj, kar se seveda ne more vrniti, ker normalni ljudje živimo za danes in jutri, torej nekaj, na kar nas vežejo nostalgični spomini. Sama izviram iz globoko pobožne, pravzaprav cerkveno fanatične družine; moje otroštvo in mladost sta potekala na prašni cesti med domačo hišo in 6 kilometrov oddaljeno cerkvijo, kamor sem - ne glede na čas in razpoloženje - hodila skoraj vsak dan z mamo in očetom, seveda peš, na pevske vaje (oče je bil organist, mama pa prvi sopran cerkvenega zbora) ... In ob nedeljah trepetala na koru, ko nas je župnik zmerjal in nam grozil s peklom ... Kaj je ta naš bog res tako grozen? - sem se večkrat spraševala, in nikoli doumela zgodbe, kako grešna bitja smo se rodili, in ta naš župnik nas lahko vodi do odrešenja ... Tudi ko sem šla k prvemu obhajilu, sem s strahom razmišljala, če sem tega ljubega Jezusa res vredna ... Pa ure verouka; nisem bila med razgrajači, ker se za organistovo hčerko ni spodobilo (čeprav me je mikalo), a vse, kar pomnim, je kričeči župnik z dolgo palico, ki naganja poredneže po veroučni učilnici ... Vsa ta mora pa se me je dotikala vedno manj, saj je v šoli bilo veliko lepše in bolj sproščeno. Požirala sem zgodbe o junaških partizanskih kurirčkih, sprejem med pionirje, kjer so nam prebrali pismo tovariša Tita, v katerem nas je hvalil in zatrjeval, kako ponosen je na nas, je bil izjemen!!! Nobene grožnje, nobenega pekla z večnim ognjem in parklji ... Le svetla prihodnost ponosnih pionirjev!!!

 Ves maj smo se pripravljali na praznovanje dneva mladosti. Vadili smo kulturni program, pisali sporočila tovarišu Titu in kakšen teden pred 25. majem je bila prireditev s t. i. Titovo štafeto. Do nas je sicer prišla le občinska štafeta, nekajkrat sem jo kot pridna učenka lahko tudi nekaj metrov nosila ... Bilo je veličastno! Še danes ne vidim v teh dogajanjih nič grdega, ne morem doumeti, kako lahko slavni in malo manj slavni slovenski Janezi, ki so gotovo nosili vsaj republiško, če ne zvezno štafeto, pljuvajo po lastni preteklosti. Sram naj jih bo!!! Potem sem bila mladinka in kot obetajoča pesnica sodelovala na številnih Festivalih bratstva in enotnosti po vsej Jugoslaviji. Kako krasne prireditve so bile to!! Druženje mladih, šport, kultura - nepozabno!!! Ko sem doštudirala, sem se zaposlila v pedagoškem poklicu na šoli, katere ravnatelj je bil "pomembna partijska živina". Nikoli nisem bila članica partije, ne pozneje kakšne stranke, a moje srce je vseskozi na levi strani ... Ravnatelj mi je nekajkrat sicer omenil, da bi - zaradi svoje gobčnosti - lahko bila dobra za njihovo stvar. Seveda sem vljudno odklonila in sva se naprej obnašala, kot da ni bilo rečeno čisto nič ... Iz teh lastnih izkušenj resnično ne verjamem prav nikomur mojih let, ki pravi, da so ga silili v partijo. Ah, poznala sem jih veliko, ki so šli v partijo, ker niso imeli ustrezne izobrazbe za to, kar so delali - take smo imeli tudi na moji šoli in jih odkrito prezirali.

25. maj - dan mladosti - mi je ostal svetel spomin na ranjko Jugoslavijo, tisto državo, ki sem jo čutila kot drago domovino. Meni osebno se niso dogajale nobene krivice, prav nasprotno: kot odlična učenka iz skromne delavske družine sem od države dobivala štipendijo, s katero sem se lahko preživljala že v času srednje šole in potem na študiju ... Doma sem sicer velikokrat poslušala grozne zgodbe o krivicah, ki so se dogajale mojemu očetu, ker je bil župnikov človek. Neznanci, menda oznovci, so ga ugrabili in tri dni mučili, da bi izdal neke farovške skrivnosti ... Zato naj bi jaz sovražila komuniste??? Ja, ljubi bog, kaj pa imam jaz s tem??? Prav zaradi takih pogledov na bivša dogajanja se Slovenci ne bodo nikoli spravili s preteklostjo ... Dedki in babice - nehajte!!! Nehajte moriti sinove in hčere, vnuke in pravnuke s tem, česar sami niste bili sposobni razrešiti med seboj!!! Dovolite nam gledati na naša življenja z našimi očmi ...

In dovolite nam, navadnim državljanom, da spodobno živimo še naprej ... Ne dotikajte se z umazanimi mislimi naših spominov, naše mladosti ... Ki je bila svetlejša, kot je, žal, mladost naših otrok ... Saj mi smo imeli prihodnost, skupaj smo jo gradili in verjeli vanjo. Danes? Danes je siv deževen dan. V tej sivini vemo le to, da nam sedanja država jemlje prav vse … Najbolj pa svobodo izražanja misli, občutij, stališč … Le enega nam ne more - spominov na dneve mladosti ...