sobota, 11. maj 2013

Nikomur ni mar za slovenščino v Porabju!!!

Mogoče mislite, da se zaj....vam, pa se ne!!!!!!!!!!!!
Pretresljivo!   Pred našimi očmi nam izginjajo
cele slovenske skupnosti;  v Porabju, v Reziji,
v Ziljski dolini, v Istri, ...      Hudo.  
Boli....

 
Zgornje sporočilo mi je včeraj poslal nekdo iz Slovenije, katerega mnenje že dolgo zelo cenim... In mu je, tako kot meni in še neštetim v Sloveniji in še kje, še kako mar za slovenščino v Porabju! Tako razmišljamo v Sloveniji, in ne moremo verjeti, da vam v Porabju ni pomoči. Po vseh teh letih, po vseh poskusih, da vas motiviramo, da se poenotite (v odnosu do pomena jezika za ohranitev skupnosti, seveda), da iskreno spregovorite o temeljnih problemih skupnosti, da si razdelite naloge, sodelujete in pokažete vsaj malo interesa za skupno dobro - - - obupujem!!!

Ne bi bilo potrebno veliko; usesti se skupaj, morda neformalno, brez govorov, sporazumov,  novinarskih mikrofonov in kamer... In priznati. Zajebali smo!!! Bili smo prepričani, da bomo skupnost ohranjali z obnavljanjem kulturnih domov, postavljanjem spomenikov, časopisom, radiem, simpoziji, konferencami, sestanki, plesom in petjem... Jokanjem za več denarja na tej in na oni strani meje... Velikokrat je kdo iz Slovenije omenjal, da ta revitalizacija porabske skupnosti predolgo traja... Da bi po vseh izobraževanjih učiteljev, novih učnih načrtih in učbenikih, sorazmerno varnih delovnih mestih, neštetih možnostih za učence in učitelje... moralo biti na jezikovnem področju bolje... Da bi se učitelji morali zavedati, da njihovo delo ni le služba, ampak poslanstvo...  Da jih je hudo gledati, take resignirane in brezvoljne, ko te z očmi potiskajo iz zbornice, razreda, iz šole...
Nič se ni zgodilo! Slovenska skupnost v Porabju nima vizije, nima jezikovne politike, nima pogleda v prihodnost... Aktualni funkcionarji očitno mislijo, da se z njimi mora vse končati... Tisočletno ohranjanje jezika, kulture in slovenske duše je na usodnem razpotju... Vodstva šol enostavno ne razumejo, nočejo razumeti, da je usoda ohranjanja jezika pri najmlajših v njihovih rokah... In da se jezik ne more ohranjati z blefiranjem, ampak z rabo... Taktizirajo, so zahrbtni, skrivnostni in - da se slučajno ne bi komu zamerili!!! Kaj res ne razumejo???
Po vseh mukah in neprespani noči sem včeraj napisala pismo predsedniku Državne slovenske samouprave, torej organizacije, ki je neposredna sogovornica madžarskih oblasti, in (vsaj politično) odgovorna za pouk slovenščine v porabskih šolah... Pismo sem dala v vednost vsem, ki imajo karkoli s tem področjem, verjetno ga boste v kratkem lahko brali tudi na tem blogu, saj ni nobena skrivnost, ampak še ena v vrsti krvavih resnic... Kmalu me je poklical predsednik. Imela sem občutek, da sva vse razčistila - in mu iskreno verjela... Že danes pa sem ugotovila, da igra dvojno igro. Hudiča, zakaj??? Le kdo izmed vas bo junak, ki bo imel toliko poguma in ustavil pogubne (seveda za učenje in znanje slovenščine) poteze števanovske ravnateljice??? Le kdo ji bo odločno rekel, zahteval, da za dvojezični pouk najde dvojezičnega učitelja??? Saj ga lahko, če hoče. Ampak...
Predsedniku bom pošiljala pozitivno energijo, mogoče bo pomagalo... In bo uresničil, kar je obljubil za torek...

Ni komentarjev:

Objavite komentar