Upajmo, da porabski trud prinese nekaj pozitivnega

»Na sestanku sem poudaril: v zadnjih letih smo se potrudili in prevzeli skrb za inštitucije in medije. Tako lahko namreč pridobimo mlade. Smo celo prisiljeni, da prevzamemo take naloge, ki jih drugi nimajo, moramo se potruditi na primer tudi na gospodarskem področju. Dosegli smo veliko pri evropskih projektih, poskušamo biti aktivni in ohraniti svojo majhno skupnost. Tega morda ne vejo pripadniki narodnosti, ki živijo v aglomeraciji Budimpešte. Mi smo tukaj na terenu, na obmejnem območju, za vse moramo poskrbeti sami. Upajmo, da naš trud prinese nekaj pozitivnega, da bi ne le čez deset let, temveč tudi čez petdeset in sto let živeli Slovenci v pokrajini, kjer prebivajo že več stoletij.«

Zgornji citat sem ukradla iz intervjuja Dušana Mukiča s predsednikom Državne slovenske samouprave, Martinom Ropošem, ki je pred kratkim bil na pomembni konferenci v Budimpešti; pomembni predvsem zato, ker se je razpravljalo o različnih vidikih popisa prebivalstva 2011. leta na Madžarskem, katerega rezultati so za slovensko skupnost - sem še vedno prepričana - zaskrbljujoči. Ves čas smo govorili in pisali, da je bilo Slovencev na Madžarskem, po popisu leta 2001, 3040, po popisu 2011 pa se je številka skrčila na 2820, torej 220 oseb manj!!! Na omenjeni konferenci pa je statistični urad naplavil novo število Slovencev na Madžarskem po popisu 2001, in sicer naj bi jih takrat bilo kar 4832!!! V desetih letih bi se tako število pripadnikov slovenske narodnosti naj zmanjšalo skoraj za polovico!!! To so seveda grozljivi podatki, na pojasnila pa predsednik še čaka. Upajmo, da jih bo tudi dočakal. In ukrepal, ne le on, temveč vsi, z bolj načrtovanim ukvarjanjem z živimi ljudmi in z ohranjanjem živega jezika!!! Politiki seveda vidijo stvari malo skozi rožnata očala, kot lahko sklepamo iz zgornjega citata. Vse, kar je bilo povedano, je gotovo stoodstotno res. Toda???

 

Čez petdeset ali sto let - če ne boste opozoril glede učenja in rabe slovenskega jezika vzeli resno - bodo v Porabju spomeniki, razni vaši kulturni in drugi domovi, pa kakšna obnovljena cesta, in tu bodo živeli ljudje, ki bodo pripovedovali o tem, da so njihovi predniki bili Slovenci, oni pa so - verjetno Madžari, ker ti predniki svojih otrok in vnukov pač niso učili slovensko, čeprav so se sami imeli za Slovence... In njim, neobremenjenim z zrenjem v preteklost, s strahovi in pesimizmom prednikov, res ni jasno, kako dedki in babice ter pradedki in prababice te družinske srebrnine niso predali svojim otrokom, ampak so največji zaklad, zaradi katerega so se imenovali Slovenci in bili skupnost, svoj jezik, z neznosno lahkostjo opustili. Zavrgli. Zatajili... Zato so v luči takega, sicer krutega, a prekleto resničnega razmišljanja, govoričenja o Slovencih v Porabju čez petdeset ali sto let navadna demagogija. Vsak izmed vas bi moral prispevati svoj jezikovni delež, ampak res vsak!!!

 

... Tako mogočno bo čez petdeset ali sto let še vedno sredi Monoštra kraljevala prelepa baročna cerkev... V njej se bo vse redkeje molilo in pelo slovensko (zdaj se enkrat mesečno z duhovniki iz Slovenije), kajti cerkev v Porabju je do konca pomadžarjena. Vsi obiski in obljube raznih škofov in drugih cerkvenih predstavnikov so navadne laži in sprenevedanje za novinarske mikrofone in kamere. Porabski madžarski župnik ne čuti nobene potrebe po učenju slovenščine, sicer pa ga tudi verniki verjetno k temu ne spodbujajo... On je vendar tu, da širi in utrjuje vero, ne pa zato, da bi to počel po slovensko, kot mi je pred leti dejal bivši seniški župnik... In kako naj ta silni porabski trud prinese nekaj pozitivnega, če se z ohranjanjem živega govorjenega jezika in dosledno načrtovano ter izvajano jezikovno politiko manjšina sama ne ukvarja???

 

Boste kdaj spoznali, da se po vseh bliskovitih spremembah v vsakdanjiku morate korenito spremeniti najprej vi sami in narediti prvi korak - k slovenščini, k dosledni in zavestni rabi le-te, k utrjevanju korenin... Ni druge poti. Mi iz matice ne moremo biti Slovenci namesto vas...