Vprašanje v naslovu pravzaprav ni pravo. Ni dovolj natančno. Raje bi se vprašala: Je Porabskim Slovencem (+ politikom katere koli barve v Sloveniji) sploh mar za ohranjanje slovenskega jezika in identitete v Porabju? ... Takole, deklarativno, gotovo. A kako to početi? S sestanki, gradnjo ceste, eno vzorčno kmetijo (vzorec - za koga???), obnovo kulturnih domov in drugih objektov, ki so obnovljeni lepa sejmišča za raznorazne madžarske mešetarje, s spominskimi stebri na pokopališčih, simpoziji, predstavitvami knjig in spominskimi ploščami, s potemkinovskimi projekti, z obiski političnih predstavnikov s te in one strani, s podpisi sporazumov o vplivu gama žarkov na rast rumenih marjetic??? ... Fantje in dekleta, zafurali ste zgodbo!!!!!!!!!! V vsem tem balastu ni videti, niti čutiti živih ljudi; porabskih otrok, mladostnikov, njihovih staršev, dedkov in babic, občestva skupnosti... živega slovenskega jezika in doslednih prizadevanj za njegovo ohranjanje... (Da ne bo pomote: Vse, prej našteto, je sicer potrebno in dobrodošlo, a nima žive, ohranjevalne vsebine!!!) Kdo bo čez nekaj let, morda desetletij, v Porabju govoril in čutil slovensko? Kdo bo morebitne učence učil slovensko? Kdo bo pel slovenske pesmi in sploh lahko iskreno in odločno rekel, da je Slovenec?? Ali danes to zanima koga v Porabju ali se vsak trudi le za lastno preživetje in mu dol visijo zgodbe o ohranjanju slovenstva??? Pa, poglej, mi je neki dan rekel madžarski znanec. Kdo lahko resno jemlje te tvoje Slovence, saj so v bistvu večji Madžari od nas. Le takrat so Slovenci, ko si zraven ti, ko so kamere in obiski iz Slovenije. A se še ne boš naveličala sanjati o neki slovenski romantiki? Veš, tega ni ... Na jok mi je šlo ... Spremenila sem temo pogovora ...
Tega ni, vem ... Zato včasih pobegnem k tišini te čepinske kapelice in poslušam šelestenje majskih listov in trav ... Res je. Slovenci v Porabju nimajo strategije ohranjanja jezika in identitete, ne pride jim na misel, da bi se ukvarjali s sedanjostjo in prihodnostjo svojih ljudi; lepše je bluziti v preteklosti in se ukvarjati z mrtvimi in polmrtvimi. Ti ne ugovarjajo, tudi spominske plošče in zidovi so grobno tiho. Čas pa gre po svoje, skozi in mimo nas ... Grozno je, mi je danes dejala porabska kolegica, da se - kljub neštetim možnostim - položaj slovenščine v Porabju ne izboljša, samo slabše je. In naši politiki ne naredijo čisto nič, sploh se jim ne zdi problem, da tudi v njihovih sredinah nihče več ne govori slovensko, da zaposlujejo Madžare brez znanja slovenščine in sploh ne pomislijo, da bi jim predlagali, da se začnejo učiti slovenščino, če želijo ohraniti zaposlitve v manjšinskih sredinah. Madona, plačani so, da bi bili Slovenci, pa niso. A tega v Ljubljani ne vidijo??? - se je razburjala ... Ne, draga moja kolegica, tega nočejo videti ne v Ljubljani, ne (zaenkrat) v Budimpešti. In dokler bo tako, bo vsem v redu, le slovenščine ne bo več. Bodo le poklicni etnobiznis Slovenci, ki bodo turistom pripovedovali zgodbe o tem, kako so nekoč tu živeli neki Slovenci ...
Pretekli teden, obisk gospoda Pavla Zablatnika s Koroške; sedeli smo ob kavi, se pogovarjali, sanjarili o skupnih načrtih ... S kakšnim žarom je gospod pripovedoval o družinskih delavnicah v Kančevcih v Prekmurju, o motiviranju družin za učenje slovenščine, za prebujanje slovenstva!!! In povabil Porabce k sodelovanju ... Sama sem navdušena. A kje so bili Porabci??? Nekaj časa je bila z nami nova sodelavka Zveze. Predsednik Zveze Slovencev se je pridružil za nekaj minut, vstal, odšel. Brez pozdrava, brez pojasnila. (Nato smo ga videli sedeti na terasi restavracije z njemu očitno ljubšo, madžarsko govorečo družbo ...) Bilo je neetično, nekulturno. 13. junija je sicer v Monoštru načrtovan dogodek spoznavne narave, upajmo, da se bo zgodil. In še veliko takih in podobnih povabil za sodelovanje je, glavnina brez odziva. Komu in čemu sta pravzaprav v taki obliki in brez vizije za prihodnost naroda, s tem pa jezika in kulture, namenjeni slovenski organizaciji??? Sami sebi? Etnobiznisu? Hlajenju vesti politikom v matici? Trkanju po prsih politikom v Budimpešti? Vsem in vsemu po malem, le temeljnemu cilju in lastnemu ljudstvu najmanj ...
Prisluhnite najmlajšim v Porabju - nobeden več ne govori slovensko; prisluhnite sebi - redko govorite slovensko. In vaše družine, otroci, vnuki? Skoraj nihče ne govori slovensko. Kako, hudiča, si zamišljate narodnostno bodočnost? Ali nočete videti, da se prihodnost gradi na sedanjosti in je odvisna od tega, koliko bo dosleden pri rabi slovenščine v različnih govornih položajih predsednik narodnostne organizacije, član slovenske organizacije, učitelj v šoli, član kulturnega društva, duhovnik v cerkvi, natakar v restavraciji ... In nočete videti, da v prvi vrsti sami še zdaleč niste dosledni in lojalni v rabi slovenščine ... To je usodno za skupnost!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar