Porabje, kjer se mladi sprašujejo po identiteti, starejši pa...

... Starejši (manjšinski funkcionarji, kulturniki, poklicni Slovenci, nekateri učitelji in vsi pomembneži) pa tiščijo glave v pesek in si mislijo, da jih nihče ne vidi ... Jezna sem, žalostna, razočarana in polna grenkih občutij ... Kaj, hudiča, se dogaja v tem Porabju?? Kaj je z mano, da ne pristajam in nikoli ne bom pristala na igre poklicnega slovenstva, teatra, sprenevedanja??? Nisem del te farse in nikoli ne bom!!! Komu je še mar za slovenščino in njeno ohranjanje??? Sem bila ves ta čas, v svoji narodnostni zavednosti in gorečnosti, neumna in slepa??? Je ta svet res tako drugačen od mojega? Se srečujem s skrajno pokvarjenostjo ali omejenostjo???

Na facebooku "prijateljujem" in izmenjujem misli z nekaterimi zanimivimi mladimi Porabci (nekateri mi pišejo osebna pisma), ki razmišljajo o svoji identiteti, pravzaprav jo iščejo, ker jim je starši, šola ali družba, v kateri so odraščali, niso dali. Ugotavljam pretresljiva dejstva, s katerimi se tu nihče ne ukvarja. Floskule manjšinskih funkcionarjev o ohranjanju slovenstva s petjem, plesom, turizmom, obnovljenimi kulturnimi domovi, vzorčno kmetijo in kaj je še takega so vedno bolj smešne, skoraj groteskne!!! (Ne mislim, da različnih zidov, streh in stebrov ni treba graditi - gradite jih, če imate priložnost in pridobite denar - ampak samo zaradi tega ne bo nihče več in bolje govoril slovensko!!!) Ko prebiram sporočila mladih Porabcev ali poslušam njihove zdravorazumske ugotovitve, se zgrozim ... Mar tega res nihče noče videti in slišati? Se slovenskima organizacijama v Porabju zdi normalno, da mladi ne govorijo več slovensko in se imajo za Madžare ali ne vedo, kaj so?? Da so tisti iskreno misleči Slovenci, ki niso člani funkcionarskih prijateljskih ali sorodstvenih klanov, odrinjeni, brezposelni, na robu preživetja? Ja, to je porabska realnost, ki je ne vidijo niti eminentni obiskovalci iz Slovenije niti ni mar nikomur na Madžarskem ... "Ne vem, kaj sem, čeprav bi rad deloval kot Slovenec, pa onih, ki so pri skledi ne zanimam. Oni zaposlujejo madžarsko govoreče prijatelje, vse se pomadžarja in nikomur ni mar ... Da bi se vrnila v Porabje? Kam? Nobenih zvez nimam, ne družinskih vezi s funkcionarji, sicer pa sem glede identitete čisto zmedena ... Šola me je vzgajala v Madžarko, v krogu Porabcev se nihče ne zavzema za jezik, le do položajev in denarja jim je ... Kako dolgo bo vse to gledala Slovenija in polnila vreče brez dna, v zameno pa dobivala vedno več laži? ... Ne, ne bom se vrnila, ko diplomiram. Saj nikomur ni mar zame ... Šla bom v Slovenijo študirat in se potrudila ostati tam. Ah, saj slovenstvo mladim v Porabju čisto nič ne pomeni. Delo dobijo v Avstriji, še slovenske organizacije zaposlujejo Madžare brez znanja slovenščine in jim sploh ne pride na misel, da bi od njih zahtevali, da se slovenščino vsaj učijo ... Slovenci, ki bi s svojim dobrim znanjem in zavednostjo lahko pomagali, pa so brezposelni ... Slovenija ima desetletja popolnoma zgrešeno politiko do Porabskih Slovencev. A v Ljubljani res nihče nima jajc tem v Monoštru povedati, da naj vsaj govorijo slovensko, če se že mastijo s slovenskimi pogačami???" ....... In še bi lahko naštevala in citirala, kaj vse so mi zapisali ali povedali mladi, a je zapisano dovolj zgovorno.

Čisto po naključju sem danes v zanimivi družbi slišala še eno, neverjetno zanimivost. Sedimo ob kavi in beseda nanese na porabske študente v Ljubljani, pravzaprav dijake, ki obiskujejo jesensko in spomladansko šolo slovenščine. Vsako leto jih je nekaj, tudi v iztekajočem se šolskem letu. Gospa v moji družbi je omenila, da je šolo obiskoval (in sam plačeval stroške bivanja) tudi njen sorodnik ... Ker ga zanima slovenščina, ker se jo želi naučiti, kajti v državi, kjer je rojen, ni imel priložnosti. In gospa je pripovedovala: (To, kar je izbrisano in okrnjeno, seveda ne pomeni, da ni bilo res!!!) ..... Namesto gospejnega pripovedovanja, ki menda žali lik in delo porabskih Nedotakljivih in sem obljubila, da ga brišem, zdaj samo to: 

Ja, nekateri...... oh in ah.... se niti po identiteti več ne sprašujejo .... Saj se jim ni treba ... Saj bo Slovenija na osnovi svoje debilne zakonodaje že poskrbela zanje in nihče ne bo od njih zahteval česar koli ... Nobeden izmed porabskih padalcev - tu mislim tiste, ki so šli v Ljubljano zgolj kot ........, brez želje po učenju jezika in bilo jih je v preteklosti kar nekaj (Pojasnilo: Mislim nekaj oseb, ki po navadi niso imeli nobene zveze s slovenstvom v Porabju, ampak so bili v takih in drugačnih navezah s pravimi osebki, ki so jim mimo vrste določene zadeve uredili ...) - na celoletni šoli slovenščine ni le-te uporabil za kaj koristnega, nasprotno - največkrat taki kar poniknejo ali so veliki nasprotniki vsega, kar je slovensko!(Nimam nič proti takim, ki so v Ljubljani bili kakšno leto ali manj, se slovenščino dobro naučili in se odločili za študij na Madžarskem, ker v Sloveniji niso našli ustreznega.) In se vprašam: Je Slovenija res tako bogata država, da se da izkoriščati koristolovcem?

... Pred desetletjem ali dvema je vse to izgledalo povsem drugače ... Ni bilo toliko denarja, bili pa so ideali in vera v ohranjanje jezika in identitete ... Kaj se je zgodilo z vsemi vami?? Ali sem jaz obtičala v svetu naivnosti in romantičnih sanj o ohranjanju porabskega slovenstva???