Čas marčevih id po porabsko (Et tu Martinus?)

Danes (pravzaprav včeraj, ker je ura že čez polnoč) je bil v porabskih šolah predzadnji dan pouka... Jutri (spet - danes) so zaključne prireditve, na katere nisem povabljena... Na ta predzadnji dan - o, njihova nesreča!!! - sem imela nujen opravek na seniški šoli; vstopim, tišina. Aha, nekdo je v pisarni in me vljudno sprejme... Ja, vse je pripravljeno, ravnateljica takoj pride... Je prišla... Zadržana, ah, ne - mučno vljudna, smehljajoča... (Bodi frajerka in me pošlji v PM, če imaš razlog za to... Ups, razlog? Jebiga, morali bi govoriti več slovensko, pa nam ni...) Gledam njo in njega in čutim, da si v zvezi z mano želijo zgornjo sceno. Recite!!! Bodite junaki!!! Poglejte, kako estetski prizor!!!! Ja, težko je... je zavzdihnila nekajkrat.
Kaj je narobe? - sem rinila vanjo.
Ah, nič, gospa Valerija! Veste, ob koncu leta smo vsi malo čudni...
A res??? Zakaj pa??... Jaz nisem!!! Le hočem, da skapirate, da učenje in ohranjanje slovenščine pri učencih ni šala!!!!!!!!!!!... Še vedno stojimo na hodniku, niti stola si več ne zaslužim, še vedno je jako komorno vzdušje... Prihajajo in odhajajo učitelji mimo nas, stoječih na hodniku, v zbornico, nekatere gospe kar obrnejo glavo za 180 stopinj, ko me zagledajo... Ohhh, ta nakaza... Kaj išče tu???
Vau, še kultura je poniknila.... sem dala medklic, ko je za priprtimi vrati zbornice izginila gospa funkcionarka... Zakaj, gospa, ne stopiš do mene in mi rečeš, da nimam prav, da sem navadna P...., da so moji zapisi laž??? A - veš in te mori - da morda niso???

Zvoni telefon... čez dve minuti pride šef, mora se nekaj zmeniti... Oh, krasno! Se bova srečala in bomo skupaj kakšno rekli... Jaaa... Po hodniku mimo nas hodijo učenci... Dober dan! Glasno in prijazno odzdravljam... Simpatično... Kdaj pa imate zaključno prireditev? Jutri bomo imeli program in delili spričevala... Potem bo konec... Tišina. (Ah, ni bilo vljudno, da se ponujam, da pridem na zaključno prireditev.) Kako pa je z udeležbo učencev na jezikovnih počitnicah v Piranu?? - prekinem tišino... Ja, veliko zanimanje za Piran je... Lepo. Učenci se torej želijo učiti slovensko... Ahhhh...

Mine 15 minut, šefa še ni... Moj rdeči avto pred šolo je pač preveč očiten... Prometni znak za splošno nevarnost!!! Dokler traja, se potuhni, tako svetuje civilna zaščita...
Nekam čudni ste vsi skupaj, vem, da berete moj blog, sem izstrelila kar naravnost... Ehhh, saj ni važno, je bil odgovor... Nelagodnost, mrki pogledi... A ne odneham...
Nič takega nisem zapisala, kar ni res, postajam pridigarska.... In morate razumeti, doumeti, da je slovenski jezik tisti, zaradi katerega obstajate, madona!!! Pa - potruditi se je potrebno in z otroki govoriti slovensko! Kako naj se naučijo, če na dvojezičnih šolah kot jezik splošne komunikacije obstaja samo madžarščina?????????????????
Mučna tišina, ki mi je dala vedeti, da sem nezaželena...
In sem šla... Če bo karkoli pomembnega, se slišimo po telefonu, so rekli... Seveda, seveda, jaaaaaaa!!! ........... In sem šla...

In se ustavila sredi gozda in želela, da sem vsaj malo Modri medvedek... Da svoje razočarano čudenje poskušam razumeti, ker njih več ne razumem... In sem globoko zgrožena nad svojo naivnostjo... Mater, brcnite me v rit, pa ne samo enkrat, da bom prišla k sebi!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
In sem stala in stala in buljila v hraste in bukve, ah, še tega se nisem spomnila, da bi jih objemala, kot so me učili nekoč, v nekem drugem življenju ...
Kdo tu nečesa ne razume???? Verjetno jaz... Naslednji moj zapis bo gotovo opravičilo šolnikom za vse muke ob moji prisotnosti in duševne bolečine ob branju mojih blogov... Kmalu... Bumi, midva že veva... Ali pa ne...

 

P.s.: Da ne bo pomote ali napačnega razumevanja: Ni samo seniška šola tista, ki me "pozabi" povabiti na kakšen dogodek; v Števanovcih razne šolske dogodke že dolgo prakticirajo brez slovenske prisotnosti (kaj se bomo mi, ki bolj slabo znamo madžarsko, mučili na njihovih prireditvah!!! In zakaj bi se oni morali mučiti s slovenščino.....???), še bolj zanimiva pa so nepovabila na različne šolske sestanke, forume, delovne skupine, zaključne piknike... pač vse, kar vodi Državna slovenska samouprava in je povezano s šolo (ja, saj reva ne zna dovolj madžarsko, da bi našim sestankom in drugim slovenskim veledogodkom lahko sledila....)... To je, dragi moji, trenutna porabska šolska (in ne samo šolska) realnost... To so pravi problemi, na katere opozarjam matično Slovenijo že več kot 20 let, gnjavim, kričim, besnim, preklinjam... A VIP-gostje iz Slovenije v spremstvu kamer in novinarskih mikrofonov prihajajo z rožnatimi očali, dobijo nekaj ur šova in pomahajo v slovo... In odhajajo skupaj s svojimi obljubami, na katere pozabijo že za Srebrnim bregom. Kako dolgo še????