Mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa!!!

... Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam:

• Da sem v svoji norosti in zaslepljenosti brezmejno verjela in si dve desetletji prizadevala, da bodo Porabski Slovenci dojeli, da je temelj njihove prihodnosti v rabi in ohranjanju slovenskega jezika in kulture ...
• Da sem se neštetokrat zgražala nad neznosno lahkostjo opuščanja slovenskega jezika v medsebojnem sporazumevanju v manjšinskih institucijah ...
• Da sem javno izjavljala in na blogu zapisala, da največji Slovenci (funkcionarji in skoraj vsi učitelji) svojih otrok niso naučili slovensko ...  
• Da sem bila takšen naivnež, da nisem dojela, da je zanje to nekaj povsem normalnega ...
• Da sem v svojem naivnem patriotizmu sanjarila, da jim slovenstvo res nekaj pomeni ...
• Da sem bila tako zelo domoljubna, da sem verjela, da bodo Porabci dojeli, da je potrebno zreti v prihodnost in skrbeti za ohranjanje jezika tudi pri najmlajših, ne pa se obnašati, kot da jutri ne obstaja ...
• Da sem divje odreagirala, ko sem dojela, da so iz prenovljenih učnih načrtov za slovenski jezik izginile vsebine o Sloveniji ...
• Da sem jokala in klela, ko sem izvedela, da čudovite slovenske revije in knjige, ki jih prinašam na šole, plačuje pa jih Slovenija, ponekod neodprte končajo na smetarskih deponijah ...
• Da sem neštetokrat povzdignila glas in opozarjala, da se z ohranjanjem živega slovenskega jezika in s spodbujanjem slovenske komunikacije tako v šolah kot slovenskih organizacijah nihče ne ukvarja ...
• Da sem bila zasvojena in obsedena z vero, da je jezik, če ga hočemo ohraniti, potrebno govoriti ...
• Da sem govorila, pisala, opozarjala in ne kritizirala, (kot so prepričani tisti, ki jim stopam na žulje) ...
• Da sem ob neznosni lahkosti opuščanja slovenščine v manjšinskih strukturah nešteto svetlih noči prejokala - ob samospraševanjih in vprašanjih brez odgovorov ...

... In v svojih, očitno zmotnih prepričanjih grešila v mislih, besedah in dejanjih ...
Skoraj 21 let sem sanjala, dovolila sem si sanje ... Skoraj 21 let sem verjela in upala ... Da je jezik tisti, ki bo ohranil skupnost ...

... Od danes dalje pa ni nič več tako, kot je bilo ...

Obtožnica je kruta, tožniki neizprosni ... Odpusti jim, Oče, saj ne vedo, kaj delajo ...

Bom kdaj vso to norost lahko razumela???