Pravljične podobe... Ko si zaželim malo miru, ko zbežim od vsakdanje sivine, berem pravljice... Tiste lepe, kjer vedno zmaga pravičnost, kjer je resnica nagrajena... No v zadnjem času (in v vsakdanjem življenju) je veliko pravljic tudi zelo krutih... Ni nujno, da so vsi ponižani in razžaljeni na koncu zmagovalci... Takšen je ta svet... Morda je najlepše zgolj gledati ilustracije pravljic, recimo Marlenke Stupice ali Jelke Reichman... Tako lep svet znata pričarati...
Beseda
lojalnost, biti lojalen je ena tistih, ki me spremlja skozi ves moj porabski čas, od trenutkov, ko sem padla v jezikoslovno področje, imenovano sociolingvistika, pravzaprav poddisciplino le-te, ki se neposredno dotika mojega dela, to je ohranjanje manjšinskih jezikov. In temeljna definicija ohranjanja manjšinskih jezikov se glasi nekako takole: Manjšinski jezik se ohranja v rabi, če so izpolnjeni temeljni pogoji: 1. da ga pripadniki manjšine govorijo, 2. da so priložnosti za rabo jezika in 3. da so pripadniki manjšine lojalni do rabe svojega jezika, to pomeni, da ga uporabljajo vedno in povsod, kjer je to možno in običajno kot tudi, da je lojalnost - upoštevanje pravil rabe jezika - manjšinski standard, v katerem so vztrajni in dosledni v prvi vrsti vsi, ki manjšino predstavljajo, to so politični, kulturni in šolski predstavniki... Temu aksiomu sem popolnoma verjela in zaupala in nekako mislila, da je normalno, da z njim maham vsepovsod in opozarjam, da je v mnogih primerih v porabski stvarnosti kršen... Iz te tolikokrat izgovorjene besede lojalnost po mojem prepričanju izhaja naslednja beseda
pripadnost. Komu, čemu pripadajo prebivalci Porabja? Ideji o ohranjanju slovenske skupnosti? Koliko je takih? Ste jih kdaj poskusili evidentirati, jim karkoli ponuditi in jih z razlogom povabiti v svoje vrste? Niste... Ko so me nekoč v Bruslju pripadniki neke majhne evropske manjšine navdušili z idejo, ki jo sami uspešno prakticirajo, o darilcih mladim staršem v obliki knjig, CD-jev, slikanic z manjšinskimi vsebinami, sem to takoj posredovala našim organizacijam... Od takrat se je mladim porabskim staršem rodilo nešteto otrok, a moja ideja je ostala ideja vse do danes... Mladim slovenskim mamicam, ki jih poznam, sama delim take materiale (raje njim kot iz nekaterih šol direktno na smetarski kamion)...
Srce se mi trga ob pogledu na to sliko, ko pomislim, da nadebudni, vedoželjni in hudičevo brihtni mulčki te skupinice ne bodo pri slovenskem jeziku deležni kvalitetnega pouka, ki jim sicer pripada... A poštenost in resnica imata v porabskih logih predpono ne- ... Pa ne samo ti dve besedi, tudi prejšnji. In vsem je tako prav... Razen meni, in jaz imam že težave zaradi tega... Ne vem, zakaj vam je tako prekleto težko razumeti, da blefirate zgolj sebi... Nekje v skritem kotičku srca še vedno verjamem, da bo resnica brez prej omenjene predpone slej ko prej morala zmagati!!! Ni potrebno govoriti slovensko zaradi mene - govorite zaradi sebe!!
Očitek, da po nepotrebnem perem vaše umazano perilo javno v svojih blogih, je res zanimiv; ja - sveta božja pomagalka - zakaj pa ste svoje perilo tako hudo umazali, da zaudarja na vse konce?? Zakaj ga niste sami diskretno oprali kar v bližnjem domačem potoku???
Ni komentarjev:
Objavite komentar