Tudi moje leto 2013 ni leto, na katero bi lahko gledala z nedeljivim veseljem... Annus horribilis po porabsko... Glavna sodna obravnava (opozarjam, da bo moje pisanje v bodoče precej alegorično, z veliko simbolike) je včeraj potekala brez obdolženke, saj je tožnikom menda nerodno govoriti o njenih hudih grehih pred njo... A se je kdo vprašal o verodostojnosti tožnikov? Mar ne skrivajo tudi oni svojih temnih skrivnosti, ki bi - ob obdolženkini prisotnosti - lahko bile razkrite??? Ja, za to gre. Problematiko opuščanja slovenskega jezika v porabskem javnem, političnem, kulturnem in izobraževalnem življenju so akterji opuščanja preimenovali v problematiko pedagoške svetovalke (njenih blogov in facebooka), zbobnali skupaj pol Slovenije in priredili čarovniški proces... Čarovnica je sicer morala ostati doma, ker bi tožniki hudo zardevali ob njenih nedolžnih pogledih...
In so se šli ta proces... Škoda, da nisem muha, a po včerajšnjih informacijah sodeč bi mi bilo kar dolgčas; verjetno bi svoje želo zapičila v marsikatero sočno meso... In kam je peljal proces? Kaj se mi je očitalo? Ah, marsikaj! Zakaj pišem bloge in v njih razgaljam porabsko stvarnost... Zakaj svoje linke objavljam na facebooku, da zadeve zvedo kar vsi počez in nastopajočim grenim sladke dneve... Zakaj se o vsem tem sploh piše? Ja, tu je problem. Dokler smo tiho, je vse v redu. Vemo sicer, da je zapisano resnica, ampak... Zakaj bi neke Micke in Janezi tam na Slavskom morali to vedeti??? No, na tem čarovniškem procesu je bil (-a) tudi kakšen moder in strokovno razgledan povabljenec/povabljenka (hvala mu/ji), ki na stvari gleda malo drugače... Se mi očita kakšen strokovni spodrsljaj? Ne, sploh ne! Na tem področju sem menda zelooo dobra... Sem si kaj izmislila, se zlagala? Ne, sploh ne!! Torej?? Aha, kot pred 18. leti, ko je izšla moja knjiga esejev Tudi to je Slovensko Porabje... Bil je proces, ki ga je vodila oseba, ki jo še danes izjemno cenim. Seveda me je povabila in smo stvari skoraj razčistili... Čez kakšni dve leti je prišla k meni: "Veste, imeli ste v vsem prav. Zdaj vem in vam lahko priznam, da me je zelo sram..." A danes? Časi so drugačni... Tehnika gradnje Potemkinovih vasi (o podrobnostih drugič) je v Porabju tako zelo napredovala, da težko predvidim, kaj bo v prihodnje...
Aha, kako se je končal proces? Menda precej veselo, kakor za koga... Nič ni končano... In ne bo končano, vsaj zame ne, dokler ne bo problematika pedagoške svetovalke preimenovana nazaj v problematiko opuščanja slovenščine v Porabju...
Ni komentarjev:
Objavite komentar