Quo vadis, slovenščina v Porabju???

Čeprav je poletje in sem še pred dvema dnevoma občudovala sončni zahod v Piranu, sem za nekaj dni spet v ne preveč romantičnih vsakdanjostih, pripravljam kovčke za novo potovanje, k novim morskim sončnim zahodom, daleč od ponorelega sveta, nekam, kjer ni e-povezav, mojih blogov in facebooka, zaradi katerih so zakurili grmado... Včeraj ponoči kar nisem mogla spati, saj je osem dni piranskih počitnic s porabskimi učenci še kako živih... In tako nekje v kotičkih spominov, kar se tiče slovenščine, prav pelinastih... Če bi tisti trije ali štirje osebki v Porabju, ki so problematiko opustitve slovenščine preimenovali v problematiko pedagoške svetovalke in naredili načrt za odstranitev tega izvora nesreče in gradnjo novih Potemkinovih vasi - šli malo na šole, se poglobili v opazovanje odsotnosti javne rabe slovenščine med mladimi in najmlajšimi kot tudi v lastnih vrstah, pregledali moje strokovne članke na šolske teme, kjer že dve desetletji opozarjam na vse to, če bi iskali pristen stik z ljudmi, mladimi družinami, če bi lastne otroke naučili slovensko in s svojim zgledom delovali v dobro Porabcev - - bi bili verodostojni... Tako pa...

Štirideset učencev iz Porabja, od 5. razreda osnovne šole do srednješolcev, sem imela priložnost opazovati osem dni... Seveda me je zanimala njihova medsebojna komunikacija. Prvi dan zahtevam, da je komunikacija med učitelji spremljevalci in učenci slovenska; ja, saj učitelji poskušajo, a kaj kmalu ugotovim, da prihaja do hudih komunikacijskih šumov in nerazumevanja, saj učenci slovenskega sporazumevanja z učitelji niso navajeni, ker taisti učitelji med šolskim letom tega ne počno... S koliko izmed teh učencev bi se lahko sporazumeli po slovensko? (Bili so osnovnošolci iz števanovske in seniške šole ter srednješolci z monoštrske strokovne šole in gimnazije.) Najbolj s Sabino, delno z Edino, Kristino, Doro, Moniko, Milanom, Vanesso, Gergelyem; morda sem še koga pozabila, a to so skoraj vsi. Pri slednjih bi bili odgovori pretežno JA in DOBRO... Med naštetimi ni niti enega gimnazijca... Kaj pa drugi?? Ena izmed učiteljic, ki so izvajale delavnice, mi je omenila, da so za začetnike kar v redu. Začetniki??? Kdo pa je rekel, da so začetniki? Eden od njihovih učiteljev... Začetniki... Nekateri 5 let, drugi 8, kakšen vmes tudi 11!!! Pa ne zaradi sebe!!! ... Ne morem verjeti, je dodala, glede na njihovo (ne)znanje sem res mislila, da ste šele letos uvedli slovenščino v porabske šole... Opazovala sem kar nekaj ur počitniške slovenščine... Žalostno, mučno... Učiteljici sta z veliko truda uspeli do konca tedna, da se je pri vseh nabralo nekaj slovenskih stavkov. Če bi tako nadaljevali tudi doma... Tako pa... Slovenščina bo za dober mesec skoraj pri vseh skupaj z drugo navlako čemela po kotovih in septembra se bo spet moralo začeti vse na novo... Se bo res začelo na novo??? V dolgih nočeh, ko ne morem spati, premišljujem o tem; jezik sporazumevanja med učenci je izključno madžarščina. Madžarsko komunicirajo med seboj, po SMS-sporočilih, na facebooku, z znanci, učitelji, starši, sorodniki... Slovenščina je jezik, ki ni niti v kančku zavesti nobenega izmed njih, ker je njihov svet madžarsko govoreč... Tako daleč so šle stvari v Porabju, in odgovorni ste tiščali glave v pesek... Desetletja opozarjam, se pogovarjam, pišem, razlagam; čez petsto člankov, nekaj sto izobraževanj za učitelje, pogovorov, svetovanj... V prazno... In iz čistega obupa sem pred dobrim letom začela pisati svoj blog... Da se kdo zgane! Da razmisli! Da vidi napake tudi pri sebi, ne le pri drugih!! Priznam, način je malo krut, a verjemite, da sem poskusila prav vse - pogovore, opozorila, prijazna nagovarjanja, debate, pisanje opažanj, malo pljuvanja in jeze tako individualno, intimno - pa nisem bila slišana... Na učiteljskem seminarju sem se udeležencem res opravičila - a za način, torej javno razgrnitev problemov, nikoli pa se ne bom za vsebino, kar sem tudi jasno rekla, ker je le-ta do zadnje pike in vejice verodostojna, resnična!!! Sicer pa dobro vem, da učitelji v tem kontekstu niso problem - oni so bili v nekem smislu celo zlorabljeni, ker se je čarovniški proces proti meni vršil v njihovem imenu, brez njihove vednosti!!! O tem sem se prepričala že na seminarju v Ljubljani. Še ena grda svinjarija torej... In to z asistenco t. i. slovenske diplomacije, ki uspešno asistira v gradnji porabskih Potemkinovih vasi...

Quo vadis, slovenščina v Porabju? Na smetišče zgodovine, navzdol po reki Rabi ali čez Srebrni breg??? Mar res ne vidite, ne čutite, kako malo bi bilo potrebno, da bi se ohranjala? Le uporabljati bi jo morali, nič drugega!!! ... Učitelji govoriti z učenci, starši in stari starši z otroki, politiki in kulturniki v svojih sredinah.... Na vse to ste pozabili in temeljni problem opustitve lastnega jezika preimenovali v problem osebe, ki vam dve desetletji nastavlja ogledalo, v katerem nočete videti sebe!!! Tako pa - prirejate klevetalne sestanke, na katerih z neznosno lahkostjo spremenite osebo v predmet, koordinator akcije zapiše kup laži in osebnih žaljivk na moj račun in t. i. depešo distribuira pristojnim organom... In - problem je rešen!!! Nagnusno! Postala sem simbol vsega, kar ogroža tri ali štiri porabske persone... Pred dnevi sem v Delu brala zanimivo kolumno z naslovom Kako je Slovenija izgnala Mića Mrkaića:"Slovenska logika je nekje odpovedala: čeprav Mića Mrkaića (Mrkaić je bil ekonomist, ki je zaradi radikalnih neoliberalnih idej postal nezaželen in se je odselil v tujino), njegovih idej in kolumn ni več, so težave, na katere je Mrkaić opozarjal, ostale. Še več: dušijo nas."... V tem primeru je veliko podobnosti z mojo zgodbo: Lahko me onemogočite, odstranite, izženete, a problem bo ostal! In bo vedno hujši... Vedno bolj maligen... Brez možnosti ozdravitve... Kako ga boste rešili? Z novo osebo, ki bo po možnosti gluha in slepa??? Ali vsaj blogersko nepismena... Gospodje, cesar je nepreklicno gol!!!
Zdaj pa - na počitnice... Brez računalnika!!!