Dies irae!

Nič ni končano, dokler se problematika pedagoške svetovalke v Porabju ne preimenuje nazaj v problematiko opustitve slovenskega jezika v javnem in zasebnem porabskem vsakdanu!!!!!

V zadnjem zapisu sem obljubila kaj več o zanimivem idiomu Potemkinove vasi, znanem iz ruske zgodovine, a še vedno zelo aktualnem in meni ljubem. Vsaka podobnost s Porabjem je zgolj naključje in resnično ne maram nobenega natolcevanja, saj se v tistih poštenih krajih kaj takega ne bi moglo zgoditi!

Da bi razumeli, kaj Potemkinova vas je, se je treba za hip vrniti v zgodovino, natančneje v carsko Rusijo v drugi polovici 18. stoletja. Potem ko se je Katarina Velika odločila skupaj s tujimi diplomati obiskati Ukrajino in Krim, se je princ Grigorij Aleksandrovič Potemkin, guverner teh območij, znašel v neljubi situaciji. Pokrajina je bila namreč izčrpana zaradi revščine in nemirov. Kako naj torej pripravi predstavitev, ki bi zakrila nezaželeno realnost? Ker je carica s spremstvom potovala predvsem po reki, je Potemkin ob bregovih Dnjepra velel postaviti kulise vasi. Tja je pripeljal kmete, na tisoče glav živine in drobnice od drugod, da bi carici pokazal razkošje, po drugi strani pa naj bi s tem dejanjem v zaledju večkrat povzročil lakoto. Ko se je caričina procesija odpeljala mimo, je razpustil celoten aparat, toda le zato, da ga je spet zgradil nižje ob toku, da bi tako še enkrat prevaral carico in njeno spremstvo. (vir internet)
Zanimiva zgodba, s katero sem se srečala že pred davnimi leti, in vedno prepoznala v njej delček sedanjosti. Tako kot v glavah ljudi obstajajo marsovci, je tudi Potemkinova vas vedno znova aktualna. Bila in bo. V času blišča in času bede … Potemkini še vedno obstajajo, koga pa želijo prepričati v blagor, ki to ni, pa vedno znova poraja moje čudenje. Važno je, da se blešči, komu mar, da videz vara … Lažno, olepšano prikazovanje resničnosti ... Kako znano, kolikokrat videno!!! ... Sicer sem o liku in delu Grigorija Potemkina v ruski zgodovini 18. stoletja brala tudi drugačne razlage, a trenutno me navdihuje zapisana ...

Ampak - ženska, pusti jim njihov teater, posebej osrednjim likom ... Bom ... Dokler traja, traja ... Naprej me sreča gladi ali tepi, me tnalo našla boš neobčutljivo ... Je zelo subtilno zapisal davno naš France, ki ga velikokrat, še vedno prebiram ... Razmišljam, da bodo čez poletje moje Iskrice šle na dopust. Nekam daleč, nekam v nove svetove, paberkovat sveže misli, slike in občutja ...