nedelja, 09. junij 2013

Šolsko leto se zaključuje tudi v Porabju...

Sinov razred na izletu v Šopronu... Kar nekaj dni mi je navdušeno pripovedoval...
************** Pred koncem šolskega leta, ki se tudi v porabskih narodnostnih šolah zaključuje čez teden dni,  je pred dobrim tednom v Monoštru potekalo še zadnje strokovno srečanje z učitelji. Poleg aktualne problematike (priprave na učiteljski Seminar slovenskega jezika in kulture 2013 v Ljubljani ter na Jezikovne počitnice v Piranu in drugo) smo največ časa namenili razgovoru o uvedbi posodobljenih učnih načrtov za slovenski jezik in spoznavanje slovenstva v porabske šole v prihodnjem šolskem letu. Posodobljeni učni načrti za različne oblike pouka manjšinskega jezika – smernice zanje so menda enotne za vse manjšine, brez upoštevanja jezikovnega predznanja (ali neznanja), okoliščin in še česa – zahtevajo od učencev (in učiteljev) veliko bolj zahteven pouk manjšinskega jezika, do konca 8. razreda v dvojezični šoli celo enak nivo znanja, kot ga učenci pridobijo iz madžarskega jezika, kar je na papirjih sicer odlično, in če bi delovalo, prav tako, v praksi pa – po mojem vedenju in poznavanju stanja – katastrofa! Menda se ni dalo drugače, ker je to norma, ki jo zahteva madžarska država… Ki je ne zanima, kakšne so razmere na terenu, gotovo pa bi o vsem tem lahko razmislile avtorice, ki razmere poznajo… Zdaj so stvari potrjene in z novim šolskim letom se morajo začeti izvajati ne glede na pomisleke stroke. Kako? Bomo videli. Verjetno kar tako kot doslej, če država ne bo nekega dne ugotavljala, da je razkorak med tistim na papirju in dejanskim znanjem jezika pri učencih ogromen… Papir pač vse prenese, spremembe v glavah pa se zgodijo ali ne… Sodelujoči učitelji, ki skrivaj sicer radi potarnajo, da so novi učni načrti pretežki, daleč od realnih možnosti uresničitve, so tokrat le komentirali, da bo potrebno poskusiti in čez čas ugotavljati, kaj se bo dalo narediti. No, pa počakajmo…
Kaj se bo dalo narediti? Zelo veliko, če bi vsi učitelji v dvojezičnih šolah samo spremenili lasten odnos do rabe slovenščine, tako v medsebojni komunikaciji kot v komunikaciji z učenci. Ah, če pa imamo madžarske kolege, ki ne razumejo slovensko, je pogost izgovor, ko slovenski učitelji med seboj govorijo madžarsko. Kako, prosim? Ker sta seniška in števanovska šola dvojezični, vemo – in to vedo tudi madžarski učitelji – da bi po zakonodaji vsi morali obvladati oba jezika in ne da se slovenski učitelji jezikovno prilagajajo madžarskim kolegom, ki se, vsaj nekateri, pridno učijo slovensko. Težko se je učiti slovensko, ko naši kolegi Slovenci še med seboj govorijo madžarsko, namesto da bi nam pomagali, sem pred kratkim slišala na eni izmed šol od nekoga, ki bi se rad naučil slovensko, pa nima za to priložnosti. Dovolj zgovorno za globok razmislek…
Šolsko leto 2012/13 se torej izteka in razveseljiv je podatek za dvojezični šoli, števanovsko in seniško, da je učencev osmošolcev, ki se poslavljajo, manj, kot bo bodočih prvošolcev za naslednje šolsko leto. Nakazuje se torej porast števila učencev na obeh šolah! Seveda pa v Porabju nimamo le dveh narodnostnih šol – imamo tudi možnost narodnostnega programa, slovenščine kot predmeta, v monoštrski osnovni šoli, kjer se bitka za slovenski narodnostni pouk izgublja. Tudi naslednje šolsko leto ne bo prvošolcev, ki bi se učili slovenščino, ker se odgovorni v slovenskih krogih s tem ne ukvarjajo… Slovenščina se poučuje še na monoštrski srednji strokovni šoli, kjer je število dijakov pri tem pouku konstantno, in na gimnaziji, kjer je neučinkovit pouk slovenščine botroval drastičnemu upadu števila prijavljenih dijakov…  Ja, delovala je kar nekaj let skupna Krovna šolska komisija Zveze Slovencev in Državne slovenske samouprave pod vodstvom Erike Glanz, nekdanje zaslužne in v strokovnih krogih spoštovane ravnateljice gornjeseniške šole. Osnovni cilj te komisije je bil, da se skupno rešujejo nekateri šolski problemi, da se podpira pozitivne rešitve, predvsem pa s stalno medsebojno komunikacijo prizadeva, da bo slovenščina imela možnost postati jezik priložnosti za najmlajše Porabce… V času delovanja komisije so potekale različne dejavnosti, tudi srečanja šolskih ministrstev, ponovno se je uvedel narodnostni pouk slovenščine v Monoštru. Velika dejanja!
In nekega dne, pred dvema letoma, so na Državni slovenski samoupravi ugotovili, da take skupne komisije ne potrebujejo in jo enostransko ukinili… Nadaljevanje zgodbe poznamo, njen skupni imenovalec pa je, da izgubljamo slovenščino v monoštrskih šolah – z neznosno lahkostjo se prepušča ta usodno pomembna problematika stihiji ali osamljenim posameznikom, ki brez prave podpore brezupno iščejo (iščemo) svetlobo na koncu predora… Pot je dolga in zapletena in samotna… 
Slovenci v Porabju se še vedno premalo zavedajo, da je učenje jezika in njegovo ohranjanje pri mladih in najmlajših, torej dobra šola, temeljni in poglavitni pogoj za manjšinski jutri, saj narodne skupnosti brez jezika ni!!! Drobna lučka na koncu predora je, po mojem trdnem prepričanju, že z novim šolskim letom še kakšen (ali dva) dodaten učitelj iz Slovenije, o čemer že dolgo govorimo, ne zgodi pa se nič!!! A v Ljubljani sploh kaj slišite ali se bo še naprej vse v zvezi s Porabjem končalo pri številnih imenitnih obiskih, sejah, srečanjih, konferencah in simpozijih, pri skrbi za mrtve in polmrtve, pri gradnji spomenikov v različnih oblikah in za različne (tudi čisto privatne) namene???

Ni komentarjev:

Objavite komentar