V zadnjih nekaj zapisih sem se ukvarjala predvsem z razmišljanji, kako drugačen odnos do slovenske materinščine in narodnostnih vrednot imajo Porabski Slovenci, zelo drugačen od pričakovanj in projekcij tistih tam v osrčju Slovenije. In ta njihov odnos me v zadnjem času spravlja ob pamet - mogoče po nepotrebnem, kot ugotavljam ob številnih debatah z različnimi ljudmi. Ko se je Slovenija osamosvojila, je seveda pomislila na svoje rojake pred/za mejo, na enoten slovenski kulturni prostor, za katerega bo skrbela ... Kako skrbela?? Dajala denar in vzdrževala neke manjšinske strukture, ki so že davno zgubile stik z ljudstvom, z aktualno resničnostjo in s samim seboj? Pisala resolucije brez izvedbenih aktov in zavez v sosednjih državah? Sklepala bilateralne sporazume, izmed katerih je večina sama sebi namen? Vabila rojake na srečanja v "moji deželi" ali klicala
Dobrodošli doma!? Domačijsko romantično slovenstvo, dragi moji, je zgodovina. Tudi to, da je pač treba s temi, ki so menda Slovenci tam za mejo, nekaj početi - gasilske akcije zaradi dolžnosti - je zgodovina ... Ali to, da imajo Slovenci v matici one druge radi in želijo dobre stike, je preteklost ... Kaj naj bi torej Slovenija počela s predmejskimi Slovenci? Ta zgodba ni bila v celoti in sistemsko dorečena nikoli.
Kaj pa je matična Slovenija naredila za najmanjšo zamejsko skupnost, Porabske Slovence? V nekem obdobju, takoj po osamosvojitvi in madžarskih demokratičnih spremembah (seveda vse do danes), veliko. Bila je zraven pri vzpostavljanju skupnosti kot subjekta, nudila finančno pomoč, ko je to bilo potrebno, in jo še daje, pomagala in še pomaga pri krepitvi kulturne identitete in na šolskem področju. Žal pa se nič omembe vrednega ni zgodilo na gospodarskem področju, kar bi moralo biti temelj napredka. Ki ga ni bilo ... In Porabci so odhajali na delo v Avstrijo in njihovi otroci so se učili nemško in se še vedno učijo ... Slovenščina je bila na šolah nujno zlo (kakor kje in za koga), na kar opozarjam že dve desetletji. Zaman. Nihče ne sliši. In danes smo pred potopom ... Nedoumljivo se mi zdi, da zdaj, ko so številne možnosti, take, kot jih še nikoli ni bilo, govorimo o tem, da je slovenščina pri mladih in najmlajših popolnoma izumrla ... Učitelji, ki večinoma še lastnih otrok niso naučili slovensko, so slab primer ohranjanja jezika in identitete ... Še najbolj pa politiki ... Vsi se obnašajo, kot da za njimi ni ničesar več. Po drugi strani pa govorimo o mladih in najmlajših, ki bi jim naj šola dala ustrezno znanje slovenščine; jim ga ne more!!! In če bi jim že dala znanje jezika, odnosa in spoštovanja do narodnosti jim ne more. Ker ga sama nima!!! Ker ni zgledov, ni srčne kulture, ni etičnosti, ni morale. Kdo naj bi bil zgled? Voditelj, jasno! Tako je v normalnem svetu ... A - kaj je zame normalno? To, da kar pridigaš, tudi živiš!!! Porabska realnost pa je svetlobna leta daleč od tega aksioma ...
In kakšna naj bi bila tu vloga Slovenije? Zelo velika in usodno pomembna, če slovenska politika res želi pomagati ohranjati vzhodno mejo slovenskega kulturnega in jezikovnega prostora. Dobra šola kot temelj prihodnosti, šola, kjer bo povsod vsaj eden učitelj iz Slovenije, kjer se bo govorilo slovensko in slovenski jezik posredovalo v različnih vlogah vsem učencem ... Madona, sem naivna!!!!!!!!!!! Tako kot manjšina sama nima izdelane jezikovne politike, se tudi Slovenija že nekaj let vrti v začaranem krogu gasilskih akcij, stihije, brezidejnosti ... Vsaka vlada ve, da je tem malim Slovencem tam daleč na vzhodu treba dati nek denar, jih za praznike obiskati, tu in tam dati kateremu kakšno priznanje, povabiti jih na kakšno srečanje in to je vse. Skoraj vse... Tu se ideje levih in desnih vlad končajo. Ja, sem še v slovenskem paketu daril za šolsko področje jaz, ki pač težim na tej in oni strani meje, hočem, da govorijo in se učijo slovensko, hočem, da se učitelji izobražujejo in kvalitetno poučujejo, preziram poklicne Slovence ... pišem nek blog, ki ga bere veliko ljudi. In se verjetno sprašujejo: Le kaj je s to zlobno babnico? Ko smo bili v Monoštru na upokojenskem izletu, so nas tako lepo sprejeli. Pa kako dobro kosilo je bilo v Lipi. Pa ena gospa nam je tako ganljivo pripovedovala. Saj res: Kaj je z mano???
Gospodje politiki v Ljubljani, boste kdaj doumeli, da se slovenstvo ne da kupiti???
Ni komentarjev:
Objavite komentar