"Slovenski jezik kot temelj slovenske identitete v Porabju?? Oh in ah... Kdaj, do kdaj, pri kom, za koga? Zame in za mojega sina, ki naju včasih celo medijsko zlorabijo, gotovo. A midva ne moreva biti Slovenca namesto Porabcev... Za narodnostne funkcionarje (ene bolj, druge manj) vsaj javno, če že zasebno ne, pri nekaterih celo opažam, da je slovenska vnema premo sorazmerna s številom kamer in mikrofonov... Za kulturnike, tiste v kategoriji najmanj 40+, ki imajo mentorje iz Slovenije - vsaj nekaj pa je med njimi resnično takih, ki so Slovenci po odnosu do lastne materinščine in po srcu. Žal, redki..." To je del zapisa, ki je nastal marca letos, v njem pa sem razkrivala svoje poglede na slovenščino kot temelj slovenske identitete v Porabju; meseci so tekli in moji zapisi delujejo vedno bolj preroško... Jezik kot temelj identitete, jezik, ki je živ in se govori, narodnost, kultura. Enoten slovenski kulturno-jezikovni prostor - k temu bi morali stremeti, ne pa nakladati o ljubezni do Slovencev v sosednjih državah, o matični domovini Sloveniji in drugih nebulozah!!! Domovina, dom je tam, kjer si doma, za Porabske Slovence Porabje v državi Madžarski, ne pa Slovenija!!! Ta je država matičnega naroda in nič več. In če bi imela namene po skupnem kulturno-jezikovnem prostoru vseh Slovencev, bi ga začela uresničevati, a ne na tak način, kot to počne sedaj. "Slovenija je kriva za mizerno stanje jezika in duha v Porabju; če daje denar, bi imela pravico narediti red!!", mi je pred kratkim rekla prijateljica v Monoštru. Res je, draga moja! Poklicno slovenstvo vedno bolj najeda slovenskega duha v Porabju; ima že razsežnosti epidemije!!!
.jpg)
Julij, žal, ni bil tako pravljičen kot zgornja fotografija... Ker sem si v svojih blogerskih zapisih drznila obelodaniti preveč resnice, sem postala nevarna. Moteča... Če o Porabju zapišeš to, kar je res, si sovražnik!!! Če bi skupaj z diplomati in politiki tiho, pridno in sluzasto zidarila in gradila Potemkinove vasi za zainteresirano, nekritično javnost, VIP-obiske, izletnike in raziskovalce megle, bi bila zaželena in cenjena gospa. Tako pa si, porednica, drznem zapisati to, kar je res! Nezaslišano! In so staknili glave, vsi, ki se nadčloveško trudijo za to, da je v porabskih Potemkinovih logih vse, kot mora biti, in se odločili, da je ta izvor zla, rušiteljico njihove lepote in čvekačico resnice treba odstraniti. Do 15. julija!!! Nekaj dni pred tem so pripravili čarovniški proces, kjer čarovnica ni smela biti prisotna!!! Sodoben čas pač - kurili (klevetali) so jo virtualno!!! In v juliju sem zapisala: "Lahko me onemogočite, odstranite, izženete, a problem bo ostal! In bo vedno hujši... Vedno bolj maligen... Brez možnosti ozdravitve... Kako ga boste rešili? Z novo osebo, ki bo po možnosti gluha in slepa??? Ali vsaj blogersko nepismena... Gospodje, cesar je nepreklicno gol!!!" ... Cesar je še vedno gol. Moja odstranitev pa ni uspela, ker razen politikov, takih in drugačnih, in diplomatov obstaja tudi kdo, ki je moder, preudaren in strokovno kompetenten, predvsem pa odgovoren za to, kaj nekje počne nekdo strokovno. Ker v Porabju nisem na politični funkciji, strokovno pa menda z mojim delom ni nič narobe, boste Potemkini morali nujno zlo, ki obelodanja vaše resnice, prenašati dalje...
In je prišla jesen in z njo novo šolsko leto, v katerem sem se - v luči spodletelega čarovniškega procesa - odločila, da se ukvarjam samo še s šolsko problematiko. A le-ta potegne za sabo marsikaj, prevsem pa moja večna razglabljanja o vlogi in mestu slovenščine kot manjšinskega jezika v javni rabi, o njeni enakopravnosti, ugledu in prisotnosti predvsem pri Porabcih samih, pri politikih, učiteljih, kulturnikih... Če svojega jezika sam ne uporabljaš, ga ne spoštuješ! In kako bi lahko pričakovali, da bi slovenščina bila enakovreden jezik recimo v monoštrskih šolah, kjer so vodstva madžarska?? Ja, obstajajo tudi slovenske organizacije, ki bi se bile dolžne ukvarjati s temi problemi. Pa se ne ukvarjajo??? ... "Če nečesa ne obvladaš, počni kaj drugega!!! Kdaj bo to prišlo v zavest tudi komu v Porabju??? Do kdaj bo slovenščina na monoštrski gimnaziji predmet, kjer imajo brez učenja vsi petke??? Ugled?? Ne, farsa... Rešitev za ugled slovenščine na gimnaziji v Monoštru je samo ena: sposoben - strokovno in didaktično kompetenten, odločen, dosleden, predvsem pa narodnostno zaveden - učitelj slovenščine!!! A kje ga vzeti? Tisti porabski učitelji, ki so dobri, imajo že sedaj preveč dela, in jih poučevanje na gimnaziji ne mika. Torej? Edina normalna rešitev je učitelj iz Slovenije!!! To, o čemer govorim že lep čas, a nihče noče slišati... Hočemo slovenščini na monoštrski gimnaziji priboriti vsaj malo ugleda in veljave???" - sem zapisala oktobra letos. Ja, to in podobna vprašanja bom ponavljala tudi v prihodnjem letu, za katerega načrtujem kar nekaj zelo odmevnih zadev. O tem pa - po praznikih...
Praznični dnevi so, polni pričakovanj in bega od resničnosti... No, nekatere resnične stvari so tudi lepe, recimo praznično družinsko vzdušje, klepeti s prijatelji, nič službenih zagat, nič politike in praznih obljub politikov; ne gledamo poročil, le lepe filme in knjige, pa poslušamo božične pesmi in predpraznično vrvenje. Dragi vsi, ki prebirate moje zapise, hvala vam! 100 je lepo število, a ni zaključek. Upam, da bo med naslednjimi stotimi zapisi vsaj polovica pozitivnih... Za to pa se moramo truditi prav vsi!!! Lepo praznovanje vsem in - kdaj kaj pokomentirajte!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar