Lažje se je delati neumnega, kot priznati dejansko stanje in zanj prevzeti odgovornost... Nekako tako čutim trenutno stanje duha v Porabju; glave v pesek, prisiljeni nasmehi, celo navidezna prijaznost... Kolektivno vegetiranje in laganje ob asistenci čebele matice... Proslave, ki bi pravzaprav morale biti komemoracije; maše zadušnice zavoženim priložnostim, ukradenim idealom... Neomajno sem verjela v idejo in poslanstvo Slovenskega kulturno-informativnega centra v Monoštru! Celo Slovenski dom so ga poimenovali... Mižala sem najprej na eno oko, potem sem poskušala na obe, pa eno uho sem si čez čas zamašila in po nekaj letih še drugo... Famozni pridevnik "slovenski" je že davno na smetišču zgodovine, duhovi umrlih junakov strašijo po hodnikih... Moreče in zadušno je in predvsem - skoraj brez slovenščine!!! Jaz sem menda tam pač nujno zlo, ki se ga ne morejo znebiti, se je pred kratkim potožil nekomu eden izmed členov organiziranosti... Kaj je ostalo od velikih idej? Kaj je ostalo od lepih namenov? V enem vogalu hiše se ustvarja slovenski radijski program, v drugem časopis, vmes je knjižnica, ki je nihče ne potrebuje, in molk, in organiziranost, ki se sesuva sama vase in je zgubila stik z ljudstvom... Pa kakšni programi, EPP organiziranosti, ki jih obiskuje vedno manj ljudi... Kje pa je slovenščina in navduševanje zanjo? Kje so zaveze o ohranjanju jezika in narodne pripadnosti? ... Mladi so prioriteta, v njihovo delo in prihodnost je treba vlagati... Mladi so bodočnost naroda! Tudi matična Slovenija bo pomagala. Lepo. Ganljivo... Grem po monoštrski ulici, pred mano tri gospodične, vodstvo porabske slovenske mladine. Malo prisluhnem živahnemu pogovoru, celo hočem malo pospešiti korak, da bi kakšno rekla... Oh in ah, obstojim kot vkopana... Resignirano ugotavljam: še bom morala vaditi madžarščino, če bom želela razumeti porabskoslovensko bodočnost...
Učilnica za slovenščino na monoštrski gimnaziji... Knjige, kratke pravljice, ki sem jih prinesla, da bi dijaki brali, vadili branje. A - ga ne obvladajo? Ne, sploh ne... A bi ga morali? Ne, sploh ne!! Ne bi bilo lepo, če bi prekašali svojo učiteljico... Uf, nekam čudno vzdušje vlada na gimnaziji te dni, učitelji me gledajo, kot da sem sam hudič ali marsovec. Malo postanem pred prvim ogledalom... Je na meni res kaj narobe? Sem res tako strašilo? Kaj sem komu naredila? Je pomembno, da imajo dijaki popravljene napake v zvezkih? A bi res morali razumeti vprašanje
Kje živiš?, če se že nekaj let učijo slovenščino? ... Je z mano kaj narobe?? ... Veš, pazi se, mi je bilo sporočeno danes; kmalu boš na gimnaziji nezaželena, saj vodstvo vendarle želi, da imamo dijake in da je na šoli slovenščina; če bodo spremembe, če bi prišel kdo drugi sem učit, recimo učitelj iz Slovenije, ki bi kaj zahteval, se dijaki ne bodo vpisali, tako se govori... Madona, a ste čisto znoreli??? ... Pred časom mi je ravnateljica zagotavljala, da je slovenščina pri njih enakovreden predmet vsem drugim, da želi, da pomagam, da želi nivo kot pri drugih jezikih. Verjela sem ji, saj nisem imela razloga za dvom. In kaj se dogaja zdaj???
Vrtiček neznanja in vseenosti bi okopavali in negovali dalje... Je komu sploh mar, da se dijaki naučijo kaj slovenščine? Kaj ima kdo od takega pouka, kjer se ni potrebno nič učiti? Vsi ogromno!! Dijaki brez truda lepe ocene, učiteljica službo, šola pa dodaten denar in trkanje po junaških prsih - pri nas imamo narodnostni pouk slovenščine!!! ... In na koncu sem jaz, fahidiot slovenistični, ki ne razume, da so njegove ideje o tem, da se dijaki kaj naučijo, v tej monoštrski gimnazijski indiji koromandiji absurd!!! Fosilni ostanek nekega drugega časa in miselnosti sem, relikt romantične preteklosti... V družbi, kjer so se vrednote ohranjanja jezika, zavesti in etike že davno razkrojile v prafaktorje, so moja prepričanja res odveč in moteča... Kaj naj počnem s to svojo ljubeznijo do lepote in vrednosti lastne materinščine??? Vera in upanje? V kaj???
Morda v bitja z drugih planetov, ki nam pošiljajo krasne signale v podobi nenavadno obarvanega neba...
Ni komentarjev:
Objavite komentar