Facebook ali knjiga obrazov, kot je lepo po slovensko v eni od svojih pesmi pel slovenski kantavtor Gal Gjurin, je ena od zanimivejših iznajdb sodobnega informacijsko-komunikacijskega sveta. Sama sem se dolgo upirala skušnjavi lastnega fb-profila, a pred slabim letom me je zaneslo; stopila sem v svet virtualnih zvez in poznanstev, s tem da nisem pretiravala z nabiranjem fb-prijateljev; potrjevala sem pretežno tiste, ki jih poznam tudi v živo, torej realne znance, prijatelje in z veseljem vedno znova odkrila kakšno malo pozabljeno prijateljstvo. Zbrala sem nekaj čez 200 imen, zanimivih in vsaj 30 % sorodnih pedagoških altruistov, s katerimi si imamo veliko povedati. Glavnina mojih fb-prijateljev pa je iz Porabja, med njimi kakšnih 50 učencev in dijakov, ki so me za prijateljstvo zaprosili, ker so se našli na mojih fotografijah in so želeli tega še več. Moj hobi je tudi fotografiranje narave in dogodkov, zato je z mano vedno moj fotoaparat. Slikce seveda z veseljem objavljam in delim.
In kot rečeno, sem zbrala lepo število mladih porabskih fb-prijateljev. Zanimala me je komunikacija z njimi, pretežno jezik komunikacije. Ob tem primarnem in spontanem sporazumevanju že lahko ugotavljamo neke zakonitosti. Malo sem pregledovala njihove časovnice in ugotavljala, da prav vsi z vsemi - sošolci, prijatelji, brati, sestrami, starši in še s kom komunicirajo madžarsko! Niti ene slovenske besede nikjer, ničesar, kar bi dalo slutiti na neke davne slovenske korenine, morda nagnjenje do jezika, spontan zapis, jezikovno navado v okolju, govorno spodbudo iz šole, karkoli... Ničesar nisem našla... Generacija mladih in najmlajših v Porabju je popolnoma pomadžarjena, pa naj reče kdo, kar hoče, naj "organiziranosti" še tako dobro blefirajo in prirejajo razne predstave slovenstva po šolah za prefinjeno izbrane obiskovalce. Mladi si izmenjujejo in predlagajo za všečkanje različne madžarske spletne strani, navdušujejo se nad madžarsko in angleško sodobno pop glasbo. Ko je na Gornjem Seniku imela koncert Tanja Žagar, se je pojavilo na časovnicah nekaj njenih pesmi, to pa je vse. Nekateri, predvsem dekleta, neumorno objavljajo svoje fotografije in moledujejo za komentarje v smislu zrcalce zrcalce na steni, povej... In sem ob vsem tem pomislila, kaj bi lahko storila, da jih - če so me že povabili med svoje prijatelje - malo slovensko animiram... Prva priložnost je bila v času piranskih jezikovnih počitnic...
Na fb sem objavila nekaj prav lepih fotografij in dodala slovenske komentarje, tudi posameznikom sem slikce, na katerih so glavni motiv, poslala. Začeli so prihajati sramežljivi odgovori
: hvala, hvala lepa, lepo, dobro... Več kot nič, sem se veselila. S tovrstno prakso seveda nadaljujem in veliko se mi zdi, če slovenski komentar preberejo in nekaj malega odgovorijo. Redno komentiram tudi njihove objave, s sinom pa včasih s katerim izmed njegovih sošolcev tudi slovensko poklepetava. Tudi danes nama je takšen majhen klepet lepo uspel. Videla sva, da je na fb njegov sošolec, ki preveč ne mara slovenščine. Ker so počitnice, sva rekla, da ga povprašava, kje je na počitnicah, kako se počuti in če se bo učil kaj slovenščino. Odgovori
: domov, dobro, ja, adijo. Več kot nič, vredno vztrajanja. Tudi z drugimi poskušam, a največkrat ni odgovorov. Prav tako jim čestitam za rojstne dneve, pohvalim kakšno slikco in v odgovor
zapišejo hvala, hvala lepa. Na kakšna moja zoprna vprašanja tipa
Kaj delaš, Kaj bereš, S čim se ukvarjaš, ko nisi v šoli... žal, ni odgovorov; le enkrat me je zelo lepo presenetil bivši seniški učenec, sedaj dijak strokovne šole v Monoštru, ki se je na moja vprašanja trudil odgovarjati. Tako je s slovenščino v porabskih logih... Po nekaj letih učenja v šoli...
Seveda bom vztrajala. Všečkajte me, jaz bom vas - in klepetajte z mano, a samo po slovensko! Morda je tudi to nekaj kamenčkov v mozaik uporabne slovenščine...
Ni komentarjev:
Objavite komentar