Danes je prav poseben dan. Moj blog je doživel 10.000 ogledov!!! Morda bi kdo pomislil, da je za leto in nekaj malo, a glede na vsebinsko specifiko, o kateri pišem, sem izjemno zadovoljna in ponosna na ta dosežek. Hvala vsem, ki me berete, hvala vsem, ki me razumete in podpirate, pa tudi hvala vsem, ki me pljuvate in pripravljate grmade zame - ob vsem tem zorim, rastem, se učim in vedno bolj temeljito znam ločevati zrnje od plev... Morda boste kdaj začeli dojemati, morda ne boste, a trdno sem prepričana, da tisti, ki hočete razumeti, razumete... Tistim, ki so temeljni porabski problem - opuščanje in opustitev slovenskega jezika v porabskem sporazumevanju - preimenovali v problematiko pedagoške svetovalke, pa tako ali tako ni pomoči!!!... Blagor ubogim na duhu... Srčna hvala torej vsem!
Dober mesec je od začetka šolskega leta in v septembru se je dogajalo mnogo zanimivega. V naših dveh porabskih dvojezičnih šolah imajo višje število učencev kot lani, učiteljem vedno znova polagam na ušesa /morda vsaj nekaterim tudi na srca/, da slovenski jezik mora biti predmet, ki je po pomembnosti med prvimi, saj imajo zanj na voljo stotine ur, starši pa pričakujejo, da se te ure pametno izkoristijo, kar pomeni, da se njihovi otroci slovenščino naučijo! Toda - dokler bo odnos samih učiteljev, vsaj nekaterih, do slovenščine takšen, da bodo delili petke brez znanja, zato da jih bodo učenci imeli radi, da bodo učilnice polne, in ne bo nobenega posebnega truda z nobene strani, bo to za znanje jezika slabo. V zadnjem času sicer je nekaj učiteljev, ki se trudijo učence kaj naučiti, in se zavedajo svoje odgovornosti. A to so bele vrane med črnimi...
Slovenskih govornih navad v šolah ni in jih pravzaprav nikoli ni bilo. Tam, kjer otroci še v družinah - seveda pri babicah in dedkih - slišijo kakšno slovensko besedo, še nekako gre. A takšni so redki. Mladi in najmlajši v Porabju pač ne govorijo več slovensko in pika!! Aha, zakaj? Ker nimajo vzorov, nimajo spodbud iz družine, šole, politike, kulture... Lahko pride na oglede sicer vsak dan kakšna VIP-procesija, pa ne bo bolje. Star pregovor pravi, da ribe smrdijo pri glavah - tudi porabske!
Takole pridno izdelujejo gornjeseniške učenke prelepe papirnate rožice. Te stare porabske umetnosti jih učijo domače ženske, ki želijo svoje veščine predati mladim in najmlajšim. Kaj pa predajanje jezika? To se v Porabju, žal, ni zgodilo... Kaj v takih razmerah lahko naredi šola? Zelo veliko, pravzaprav največ. Kako? Gotovo ne z jamranjem, kako je vse težko in črno in nemogoče, temveč tako, da slovenščini poskuša priboriti vsaj malo enakopravnosti in ugleda - z rabo jezika, z doslednostjo, spoštovanjem do jezika in s tem, da so učitelji učencem v rabi slovenščine zgled!!! Oh, že spet te je zaneslo v sanjarjenje, bodo rekli poznavalci, a jaz bom vztrajala, saj je to smisel vsega našega početja. Ja, šola z učenci, ki jim daješ znanje, veselje do jezika, ljubezen do vrednot, mladi, ki bi v vsem tem zagledali smisel... Samo to je še vredno truda in moje predanosti poslanstvu. Samo to, vse drugo je votlo, prazno, zlagano; nadaljevanje življenja, tudi jezika, je v mladih...
Raba, moja reka... Mirna, tiha, tako porabska. Včasih je potapljala Turke, danes pa ob nalivih kakšno njivo ali klet bližnje hiše... Velikokrat, tako za mir in brezčasje, sedem na njen breg in se predam brezmiselju... Simbolično vržem v njene valove žalost in mi je lažje... In še vedno - v svojem neverjetnem optimizmu - poskušam nekatere stvari vsaj razumeti...
Ni komentarjev:
Objavite komentar