Malo nenavaden naslov, pa vendar tako lepo zveneč... Ko sem pred več kot dvema desetletjema prišla v Porabje, so me formalno umestili na monoštrsko osnovno šolo; dobila sem zanikrn kabinet, ki smo si ga delile s čistilkami. Vodstvu šole je bilo - ob vseh možnih prostorih, ki so bili na voljo - nekako normalno, da je za slovensko svetovalko oziroma lektorico, kot so mi rekli, to kar pravšen prostor. Med metlami, krpami, vedri in čistili sem si dan za dnem utirala pot do majave pisalne mize in omare, ki se ni več zapirala... čez neko poletje so moje stvari kar - meni nič, tebi nič - odpeljali na smetišče, še danes nihče noče biti kriv... No, v tisti luknji se nisem zadrževala kaj dosti, raje sem stopila v šolsko knjižnico in poklepetala s prijazno knjižničarko Jutko, seveda ne madžarsko, ker takrat še nisem skoraj nič znala, ampak - rusko! Jutka je bila Madžarka, kot glavnina učiteljev na šoli, učiteljica ruščine. To je bil čas, ko je bilo govoriti rusko na Madžarskem še vedno nekaj neprimernega, a jaz sem poskusila. Bila je navdušena, tudi jaz, da sem imela sogovornico v meni ljubem jeziku! Sicer sva bolj šepetali, malo nerodno pa ji je bilo, če je v knjižnico stopil kakšen učitelj... Bilo je še nekaj bivših učiteljev ruščine, ki so jih potem prešolali v učitelje nemščine in angleščine in vsi so trdili, da rusko več ne znajo... Nasploh je učenje tujih jezikov na Madžarskem dobilo zagon šele po t. i. demokratičnih spremembah, saj so politične in druge vrednostne sodbe desetletja ustvarjale negativen odnos do učenja tujih jezikov, posebej ruščine. A v mojih začetkih na Madžarskem, če se je kdo v šolskih krogih, ki ni bil Slovenec, želel pogovarjati z mano, je moral uporabljati ruščino, ki so jo starejše in srednje generacije govorile, ker so se jo učile od vrtca do fakultete... No, kakšen kavalir je po nekaj kozarcih rujnega kar spregovoril rusko, slabše ali kar dobro, in kmalu mi je bilo jasno, da nobeden izmed takih ni pozabil najlepšega ruskega stavka, ki sem ga uporabila za tokratni naslov...
Ruščina je bila moja ljubezen že od srednje šole, ko so nas, vaške otroke, v murskosoboški gimnaziji sicer prisilili, da se jo učimo, ker so imeli profesorico ruščine, tovarišico Zinaido, ki smo jo ljubkovalno klicali Babuška. A kmalu sem se v ta jezik zaljubila in se ga zelo dobro naučila (na mojo veliko žalost pa ga v zadnjih nekaj letih, ko ga skoraj ne uporabljam več, tudi ogromno pozabila) - v življenju je pač tako, da je vsako slabo za nekaj dobro! Ja, še vedno sem slovanska duša, še vedno prebiram Tolstoja, Jesenina, Pasternaka in Cvetajevo...
Moskva... Prestolnica, zaradi katere sem se nekoč zaljubila v Rusijo; no, ni bila samo reka Moskva in odsev Kremlja v njej, bilo je nekaj čarobnega, praslovanskega, nenavadna energija, zaradi katere sem skoraj ostala... Danes ni več Moje Moskve, tudi Suzdal, Vladimir in Zagorsk niso več to, kar so bili... Slednja celo nosita novi, menda predsocialistični imeni...
In v svojem življenju srečujem krasne, neuklonljive in močne ruske ženske (ah in oh - tudi svojega Vronskega sem srečala in - preživela!!), ena izmed njih je še vedno moja prijateljica Elena. O njej, ki je bila nekaj let odlična profesorica slovenščine na monoštrski gimnaziji, bo tekla beseda v enem od mojih prihodnjih zapisov...
Ni komentarjev:
Objavite komentar