Prosti prevod naslovnega latinskega vzklika za porabsko rabo bi bil pouk slovenščine v monoštrskih šolah, predvsem na osnovnošolski ravni in na gimnaziji. Tretji šolski teden prinaša bolj jasno sliko o tem, kje, koliko in kako poteka pouk slovenščine. Mimogrede - v monoštrskem vrtcu je spet t. i. slovenska skupina malčkov, z njimi se ukvarjata domači vzgojiteljici, ki sta Slovenki (Koliko govorita z otroki slovensko, pa je znano le njima...), enkrat tedensko jih obiskuje vzgojiteljica asistentka iz Slovenije; če bi bilo te slovenščine (Moram poudariti, da ob vstopu v vrtec niti en otrok ni znal čisto nič slovensko!!), recimo temu, dovolj, bi se malčki kaj več naučili, starši pa bili bolj motivirani za vpis otrok k slovenskemu jeziku tudi v osnovni šoli... V tekočem šolskem letu pa imamo v monoštrski osnovni šoli že prve 3 razrede brez narodnostnega pouka slovenščine!!! "Veš, če bi se slovenski predstavniki malo bolj potrudili, šli na sestanke v vrtec, osebno poskusili pridobiti starše, kot sem delal sam, ko sem bil še ravnatelj, bi bilo drugače. Jaz sem na sestanku imel občutek, da starši sploh ne vedo, da so te možnosti," mi je pred časom rekel vodja monoštrskega šolskega urada... Na razredni stopnji OŠ bo tako le 5 učencev v 4. razredu, ki imajo narodnostni pouk slovenščine; trenutno se organizira tudi fakultativni pouk, za katerega sicer je zanimanje, rešiti bo potrebno ustrezno kadrovsko pokritje, kar je na obzorju. Pa predmetna stopnja?? Obup. Ena izmed učenk mi je pred nekaj dnevi na vprašanje, če hodi k slovenščini, rekla: "Ahhh, ja, žal..." ... Vem in razumem, komentar pač ni potreben... Ne vem točno, ali je to krožek ali neka fakultativna ura, bistvo zgodbe je neznanje. Imajo pa srečo trije petošolci, bivši sinovi sošolci - uči jih namreč odlična učiteljica, ki ima tudi 4. razred...
Pa slovenščina na monoštrski gimnaziji??? Ni tako smejoče lepa kot zgornja sončnica, fotografirana danes zjutraj v bližini mojega monoštrskega stanovanja... Peščica dijakov, ki resnici na ljubo še vztraja, dobiva pretežno to, kar je zadnjih nekaj let stalnica - neznanje, neznanje, neznanje... Peti g-razred, 6 malih gimnazijcev, bo - s pomočjo slovenske učiteljice asistentke, ki je - poleg svojih ogromno števanovskih in seniških obveznosti - prevzela kar 4 ure pouka od 6, kolikor jih imajo na urniku - morda imelo od slovenščine kaj več... Tisto, do česar imajo pravico prav vsi učenci in dijaki - znanje!!! Ampak: starši dijakov v veliki večini več ne govorijo slovensko, torej ne morejo objektivno soditi, kakšen je v resnici pouk slovenščine... No, ne vsi; mama malega gimnazijca Samuela pa lahko... In ko sem po dveh urah vprašala sina, kako kaj pri slovenščini, je bil odgovor kratek in jasen: "Dolgčas. Beda." ... "Zakaj?" "Zato, ker je tako," je odvrnil. Nisem več vrtala vanj. Razumem. "Bo danes učiteljica Metka?" se glasi skoraj prvo njegovo jutranje vprašanje. "Ko je ona, se ne dolgočasim in tudi prijateljčki se kaj naučijo..." Tudi to hudičevo dobro razumem. A ker sem samo na pol skurjena čarovnica - drugo mojo polovico bodo kurili čez leto dni (če ne bom pridna, tiha ubogljiva, upogljiva, gluha, slepa... in kaj je še takih lastnostnih pridevnikov), zdaj imam nekakšno pogojno, če se izrazim pravniško - so moje možnosti izražanja omejene. Ne bom več debelo preklinjala, vsaj v pisni obliki ne, ne bom dregala večno Nedotakljivih, ker so oni to v polnem pomenu besede, z neomejeno in neomajno podporo, med njimi je tudi Domača in Prijazna gospa učiteljica, o kateri teče misel, bom pa še neštetokrat povedala in zapisala svoj aktualni aksiom: "Gotovo pa se bom borila za več slovenščine v Porabju vsepovsod in za učinkovitejšo slovenščino v šolah... In se bom kot mama borila za boljši pouk slovenščine na gimnaziji, saj imam do tega, po tej poti, vso pravico!!!" Ja, vsi učenci imajo pravico do dobrih učiteljev!!! Vsi učenci imajo pravico do kvalitetnega in učinkovitega pouka, madona!!! Da bi njihove možnosti malo izboljšali, je že lani padla ideja o še eni gostujoči učiteljici iz Slovenije. Pri Državni slovenski samoupravi so že januarja spisali prošnjo za odobritev in finančno pokritje stroškov le-te na pristojno madžarsko ministrstvo. Tedni in meseci so tekli, kandidatko so izbrali, slovenska stran je bila pripravljena učiteljico sofinancirati - pred dobrim tednom pa iz Budimpešte hladen tuš... Ja, no, nimajo nič proti, če pride, a denarja za to oni pač ne dajo, saj ga niso nikoli, res nikoli obljubili... Halo? Kje je torej nastal komunikacijski šum?? In zdaj??? Kje ste tisti, ki imate rešitve za čisto vse??????
Za konec, še malo skomin: bio jabolka iz mojega sadovnjaka!!! Gotovo je bilo tisto, ki ga je Eva v raju ponudila Adamu, prav tako... Prepovedani sadeži so najslajši, mar ne??? Torej - ugriznimo!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar