četrtek, 12. december 2013

Izvirni greh apatičnega odnosa do slovenščine je spočet v županijski prestolnici

Za današnji uvod spet ena facebookovska: med fb-prijatelji imam tudi porabsko gospodično, ki sem jo pred davnimi leti kar dobro poznala in prosila in moledovala, naj se, za božjo voljo, vsaj nekaj malega nauči slovenščino, ker res nima smisla sedeti pri urah in pod mizo brati madžarskih ljubezenskih romanov, ob koncu leta pa izsiljevati dobro oceno... Moja moledovanja niso obrodila sadov, gospodična je za nekaj let izginila z mojega vidnega polja, skoraj pozabila sem nanjo. Nikoli ne bom rabila slovenščine, nočem se je učiti, mi je še dolgo odzvanjalo v ušesih... In mi nekega dne nekdo pove, da gospodična študira v Sombotelu - slovenščino!!! Skoraj me je kap!!! In je doštudirala. In neuspešno iskala službo, saj je menda vedela - zelo pošteno od nje - da se jezika ni naučila in da v razredu nima kaj iskati... Potem sem slišala, da je našla zaposlitev v Avstriji. Pred nekaj meseci me je prosila za fb-prijateljstvo in z veseljem sem jo potrdila... Pred nekaj dnevi mi je pisala... Hallo jaz slišati tečaj za učiteljice lahko prišla... Aaaa? Kako naj si človek razlaga tako sporočilo??? Po moji obsežni poizvedbi sem razbrala, da bi damica, ki je diplomirala na katedri za slovenščino na Visoki učiteljski šoli v Sombotelu, rada prišla na začetni tečaj slovenskega jezika, ki ga števanovska in seniška šola nudita svojim učiteljem Madžarom, ki se končno začenjajo resno učiti slovenščino, izvajata pa ga učiteljici iz Slovenije!!!  To je usoda ene izmed sombotelskih diplomantk, poznam jih še kar nekaj, celo take, ki se več niti ne spomnijo, kako se po slovensko pozdravi, pa imajo diplome iz slovenščine. Pred časom so slavili neko obletnico... In se hvalili, kako je pri njih diplomiralo približno 100 študentov... Sveta božja pomagalka!!! Kje pa so? Poznam teh nekaj učiteljev v Porabju, zadnja sombotelska diplomantka, ki zna slovensko, ker je že od doma znala, se je na seniški šoli zaposlila pred skoraj desetletjem... Od tistega časa je mrk... Diplome pa se še delijo. Le kam ponikajo ti diplomanti???
 Katedra za slovenski jezik v Sombotelu je v času, ko je pred desetletji nastala, odigrala res važno vlogo, posebej v času, ko so še hodili predavat profesorji z mariborske univerze. Takratni študenti se s posebno naklonjenostjo spominjajo pokojne profesorice Zlate Vokač, ki jim je z izjemno ljubeznijo do slovenščine privzgajala čut za jezik in pozitiven odnos do lastne narodnosti. Katedra, ki naj bi bila namenjena izobraževanju in vzgoji narodnostnih učiteljev, saj je bila v ta namen ustanovljena, pa to ni bila prav dolgo. Že več kot dve desetletji je sodelovanje med Mariborom in Sombotelom le na papirju, kljub temu da sombotelski študentje slovenščine en semester preživijo v Mariboru. Le kaj tam počnejo??? Diplomanti imajo dva bistvena problema: prvič, absoluten jezikovni, komunikacijski, strokovni in didaktični primanjkljaj pri slovenskem jeziku, in drugič, so brez kakršnega koli odnosa do slovenščine kot narodnostnega jezika, do slovenske kulture in zgodovine, do lastnih korenin, če so slovenske, rekla bi, slabi, pol- ali četrtjezični obrtniki. Morda je kje kakšna izjema, a ni to zaradi šole, temveč zaradi lastnega iskanja. Velikokrat sem se o teh problemih pogovarjala s porabskimi učitelji, ki v večini nimajo nobene zavesti, nobene izoblikovane identitete. Z neznosno lahkostjo so skoraj vsi lastne otroke učili le madžarsko in hodili učit slovenščino v šole - koga??? Zakaj??? Ah, veste, mi je bilo velikokrat rečeno, mi na študiju nismo imeli priložnosti, da bi se dobro naučili slovensko; lektorica iz Slovenije (gospa z večno krizo identitete) je z nami veliko raje govorila madžarsko kot slovensko!?!... To so bili študentje, ki so od doma znali porabsko narečje, na študiju slovenščine pa so se lepo pomadžarjali!!! ... Vrnili so se v Porabje, postali učitelji, opravljali svoje delo in ga v večini še opravljajo, no, veliko njih že leta in leta govori samo o tem, kako je vse brez pomena in kako bo fino v penziji... Za zjokati se... Pa - tega nihče na mariborski univerzi, ki je osebo za vedrenje v Sombotelu tri desetletja podpirala, ne vidi??? - me sprašujejo velikokrat. Oh, seveda vidijo in vedo, le nikomur ni v interesu ukrepati, ker se dolgoletni partnerski inštituciji gresta krasno daj-dam trgovino (medsebojne objave, nastopi na konferencah, simpozijih in še kaj, vse za izboljšanje CV-jev nekaterih gospa in gospodov profesorjev). Tako izgleda sodelovanje, študenti in njihov profesionalni razvoj pa nikoli niso nikogar zanimali!!! Ja, izvirni greh učiteljske indiferentnosti do slovenščine in narodnostnih vrednot je definitivno na slovenski katedri v Sombotelu!!!
In kako je tam danes? Žalostno. Študente bi verjetno lahko prešteli na prste ene roke, pa bi še kakšen prst ostal, po mojih informacijah ni nobenega, ki bi imel s študijem resne namene, ampak ubijajo čas. Že leta in leta vemo - če se nekdo želi naučiti slovensko, bo šel študirat v Slovenijo. Amen!! Čemu pravzaprav služijo take katedre? Manjšini že dolgo ne, mogoče politikom in diplomatom, ki tako ali tako nimajo pojma... Tistim daj-dam štorijam?? Verjetno. In gotovo bi na mariborski univerzi lahko bili toliko modri, da bi poiskali kakšnega mladega in srčnega lektorja (Črni scenarij, o katerem se šušlja v Porabju, je ta, da naj bi se bivša upokojena lektorica spet aktivirala in še malo vedrila v Sombotelu... Groza!!!), ki bi zadeve s slovenščino v Sombotelu postavil na novo. Ga je sploh kdo iskal??? Zagotavljam, da bi ga našli, če bi bilo komu v interesu!!! Do takrat pa... Uboga slovenščina, krvavela boš dalje...
Koliko mladih slovenistov bi šlo za lektorja v Sombotel? Res nobeden???

4 komentarji:

  1. "Pozdravljena Valerija!
    Prebrala sem vaš blog "Izvirni greh apatičnega odnosa do slovenščine je spočet v županijski prestolnici". Zanimivo je, kar ste napisali. Tudi jaz večkrat premišljujem o tem, kaj naj bi bil vzrok tega negativnega, ali vsaj nevtralnega odnosa do slovenskega jezika pri nas. Po mojem bi moral biti predpogoj za sprejem k študiju slovenskega jezika in književnosti v županijskem centru minimum dobro obvladanje knjižnega jezika. Kako bi naj kdor-koli brez tega znanja lahko študiral bodisi književnost, bodisi opisno gramatiko? Absolutno nemogoče. Zato ima ta naša fakulteta ta veliki greh, da v tem oziru ni zahtevna. Slovensko narodno zavest, torej inspiracijo slovenske narodne identitete ni mogoče zahtevati od Sombotela. Sombotel enostavno nudi (na papirju) možnost za izobrazbo profesorjev – slavistov, ravno tako, kot fakulteta v Budimpešti nudi možnost za izobrazbo profesorjev, napr. nemškega jezika. Torej po mojem to ni naloga naše fakultete. Bi pa bila –vsaj po moji presoji- zagotavljanje mednarodnega nivoja študija slovenščine, ki bi ustrezal pojmu univerzitetne izobrazbe, z lastnimi raziskovanji, eksperimenti, publikacijami. Brez katedre za slov. jezik, le z lektoratom to seveda ne gre. S takšnimi plačami, ki jih pri nas profesorji dobivajo, se naravno nobeden profesor iz Slovenije ne bo potegoval za te službe. Žalostno je, da za to ni denarja. (Za marsikaj pri nas ni denarja. Pri nas napr. 70 let stari profesorji še vedno morajo učiti ttuje jezike, če hočejo normalno živeti.)
    Drugo vprašanje je identiteta. Zakaj je ne prinašajo od doma? Kaj je vzrok? Več desetletno zatiranje po vojni? Ti ubogi ljudje so živeli tukaj kot v inkubatorju. Niso smeli govoriti slovensko. Vi ste zelo optimistična, in vem, kako si prizadevate za ohranitev materinščine v Porabju, zato se kar bojim povedati, da je pomadžarjevanje – zgleda – uspelo. In veste zakaj ni tu po mojem mišljenju narodne identitete? Ker Porabje teritorialno nikoli ni pripadalo Sloveniji. Sedaj, ko so meje praktično odpravili, naši Slovenci kljub temu nimajo tistih pravic, ki bi jim vrnili identiteto. Ne dobijo avtomatično slovenskega državljanstva, ne morejo se zaposliti v Sloveniji, torej nimajo istih pogojev, kot Slovenci, materialno niso na istem nivoju. To je najvažnejši vzrok. Slovenija ni »naša domovina«. Piran ni »naše mesto«. Slovenija je vaša domovina, Piran je vaše mesto. Kako si potem predstavljate našo slovensko identiteto? Če se gre za jezik, potem ja, če se gre za Slovenijo, potem ne. Ali naj bi bila to neke vrste polovična identiteta? Lahko bi naštevala še celo vrsto materialnih in duševnih vzrokov, zakaj ta identiteta, ki si jo Vi, draga Valerija predstavljate, ni navzoča. Ni teritorialne skupnosti, čeprav smo znotraj Unije, ni materialne enotnosti, čeprav bi se hoteli čutiti za Slovence…Ta neenotnost nas razdvaja. In še nekaj: slovenske srednje šole nimamo, torej tudi svoje možnosti nimamo za srednješolsko izobrazbo. Nimamo je doma. Zakaj bi se pa naši Slovenci morali izobraževati ravno v Monoštru? A ne bi mogli hoditi v Mursko Soboto?
    Oprostite za mojo slabo obvladanje slovenščine. Jaz živim že petinpetdeset let na Madžarskem, v čisto madžarskem okolju in sem kljub temu celo življenje skušala ohraniti svojo slovensko identiteto in ohraniti znanje slovenskega jezika na nekem nivoju. Ko sem pa pred nekaj leti hotela dobiti slovensko državljanstvo, bi pa za to takrat morala plačati kar enomesečno penzijo…
    Lepo vas pozdravlja, Suzana G.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Draga Suzana, z zapisanim se skoraj v celoti strinjam, mislim pa, da moram nekaj zadev pojasniti. Najprej - moj poklon tvoji krasno tekoči slovenščini, ki je odlična!!! V omenjenem blogu sem mislila prevsem in samo na tiste, ki so diplomirali na Visoki učiteljski šoli in se v zadnjih letih uspešno pomadžarjali, ne pa na Porabske Slovence nasplošno. Še vedno trdim, da bi jim šola, ki se je vsa desetletja hvalila, da je katedra, ki izobražuje narodnostne učitelje, lahko dala vsaj malo ljubezni in spoštovanja do jezika, ki so ga študirali... Ko govorim o pripadnosti in ohranjanju slovenstva, mislim izključno na jezik, kulturo in rod, države z mojim pojmovanjem nimajo nobene zveze! Ves čas pišem, da je Slovenija za Porabce država matičnega naroda in ne matična domovina. Matična domovina je izmišljen politični izraz, ki nikomur ne predstavlja nič realnega. Več bi morali gledati v sedanjost in prihodnost, govoriti o pripadnosti skupnemu jezikovnemu in kulturnemu prostoru, meje slovenstva niso meje umetnih državnih tvorb. Če Porabski Slovenci tega ne vidijo in ne čutijo, jim pač ni pomoči. Seveda Slovenija ni vaša domovina, je pa lahko mama - te pa so take in drugačne, to vemo...
      Glede državljanstva - ja, povsod so neki postopki, pravila (tudi pri zamejskih Madžarih, ki želijo pridobiti madžarsko državljanstvo), verjetno tudi stroški... Država, katera koli je, je neka tvorba, aparat s svojimi zahtevami. Nič ni avtomatsko. Porabci se lahko šolajo v Sloveniji, tudi v srednjih šolah, tudi v Murski Soboti, če to želijo, pod zelo ugodnimi pogoji. Tudi zaposlijo se lahko, če je na voljo služba in če znajo jezik. Slovenija v nekih pogledih nudi marsikaj, le da so problemi velikokrat na strani Porabcev, slovenska politika do zamejstva pa kljub številnim zakonom in še čemu ni ravno idealna. V zadnjem času, ko je neizkoriščenih možnosti vedno več, opuščanje slovenščine v skupnosti pa vedno bolj zaskrbljujoče, pa sem res žalostna. Največ za boljšo sliko ohranjanja jezika bi morali narediti Slovenci v Porabju sami...

      Izbriši
  2. Draga Valerija! Tvoja pohvala glede mojega znanja slovenščine je za mene velika vrednost, ker sem jo dobila od odličnega strokovnjaka. To je res, da v vseh vprašanjih vedno nisva enakega mnenja. Mislim, da to ni napaka, kvečjemu sproži med nama zanimivo debato. Kar je povezano z izobrazbo narodnostnih učiteljev, moram priznati, da nikjer nisem opazila večjega entuziazma, edino pri gospe profesor Zlati Vokač. Ona je bila večkrat dragi gost v naši hiši, tudi moja mama jo je zelo cenila. Spoznali smo jo v Mariboru pri prof. Romani Jazbec. Ne vem, če jo Ti poznaš. Ona je bila tudi profesor v Murski Soboti na gimnaziji. Zlato Vokač sem dolgo zelo pogrešala. Bila sem na njenem pogrebu v Mariboru. Ne vem, koliko časa je bila lektor v Sombotelu, vem pa, da je bila zelo navdušena, je znala pozitivno vplivati na študente. Večkrat je pripovedovala o Marijani Sukič, jo je hvalila. Ko je prišla žalostna novica iz Maribora, sem vprašala takratnega rektorja, ali bo šel na njen pogreb, ker bi tudi jaz...Nimam časa, je odgovoril, kljub temu, da se ji je imel za dosti kaj zahvaliti. Jaz sem potem vprašala našega bivšega predsednika, ali se ne bi midva skupaj udeležila pogreba. To je bil dr. Gonda. On je bil takoj pripravljen...Iz Sombotela sva samo midva bila na njenem pogrebu (z mojim avtom sva se peljala), in sva položila na njen grob lovrov venec z madžarsko zastavo - v znak spoštovanja do nje, kar si je ona tu pri nas stokrat zaslužila. Drugo: seveda sem si na jasnem, da živimo v dveh državah, toda podobna je situacija tudi z zamejskimi Madžari, ki brez nadalnjega lahko dobijo madžarsko državljanstvo. Mislim, da bi to tudi v naših razmerah nekaj prispevalo k izboljšanju narodne zavesti.

    Popolnoma se strinjam s Tabo, ko trdiš, da bi za ohranjanje materinščine v Porabju največ lahko storili oni sami. Jaz bi le dodala, da brez njih to ne gre, kakor koli se Slovenija trudi. Tvoja domovina je za porabske Slovence vzorno skrbela že od začetka šestdesetih let naprej. Že takrat, ko je bilo narodnostno vprašanje pri nas še tabu, sta iz Slovenije prihajala v Porabje Jože Ternar in Jože Vild, prinašala sem knjige, in še kaj, se zanimala za tukaj živeče Slovence. Mimogrede sta se večinoma ustavila tudi pri nas v Sombotelu, in v naši hiši pripovedovala, da je to bila takrat še precej nevarna akcija, kajti nista vedela, kdo in kako ju opazuje, in s kakšnimi morebitnimi posledicami lahko računajo. Takrat o tem apatičnem odnosu do svoje pripadnosti še ni bilo sledu v Porabju. Ne vem, kdaj, in zakaj se je to spremenilo. Draga Valerija, jaz mislim, da tu ni le študij, oziroma negativni vpliv sombotelske univerze edini krivec. Če se nekdo zanima za svoj narod, za svojo materinščino in sploh za svojo kulturo, za svojo pripadnost (kdo pravzaprav je), potem izkoristi vsako malenkost, ki k tej zadevi nekaj prispeva. Kar se tiče folklora, je mislim vse v redu, vzorno gojijo svoje narodne pesmi, plese ter običaje. Edino jezik, ki je glavni nosilec kulture, je v tem oziru prikrajšan. Učiti se jezike ni lahko delo. Človek mora imeti nek odločilen motiv, da se loti tega težkega dejanja. In jaz sem zopet pri svoji ideji, da bi tu lahko pomagala še samo pridobitev slovenskega državljanstva. Naši Slovenci vedo, da zamejski Madžari brez nadaljnjega lahko pridobijo madžarsko državljanstvo, oni bi pa za slovensko morali plačati, ko so materialno itak zelo revni, in bi morali izpolnjevati razne pogoje, razne vprašalne pole. Pogoj bi moral biti le eden, in sicer - obvladanje slovenskega jezika. Dokler jim Slovenija državljanstva ne nudi, se ne bodo počutili za enakovredne Slovence. In sem prepričana, de se bo brez tega situacija s časom le poslabšala, k čemu je tudi veliko prispevala katoliška cerkev pri nas, kajti premestila je od tam edinega slovensko govorečega duhovnika.
    Suzana G.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Prof. Zlate Vokač nisem poznala osebno (študirala sem v Ljubljani), ampak sem o njej kot zavzeti in srčni profesorici slišala veliko lepega; to, kar se dogaja na Visoki šoli na slovenščini desetletje ali dve, seveda ni študij, temveč kakšen tečaj slovenščine, ki diplomantov, prej začetnikov, ne pripelje niti do B1-ravni!!! Žal... Seveda Visoka šola ni edini krivec, bi pa s pravim kadrom iz Slovenije lahko naredila veliko več pri učiteljih... Slovensko državljanstvo??? Prepričana sem, da ne bi prispevalo k izboljšanju narodne zavesti, vsaj pri veliki večini ne, ampak bi povzročilo množenje poklicnih Slovencev. Le-te pa v Porabju že danes vsak, kolikor toliko zaveden in lojalen Slovenec, globoko prezira, ker si česa drugega pač ne zaslužijo.

      Izbriši