Dvojezična šola v Števanovcih? Ne se hecat!!!

 

Dvojezično šolo si vsak normalen človek predstavlja kot šolo, kjer sta enakovredno prisotna dva jezika in dve kulturi; če govorimo o dvojezičnih šolah v Porabju, pričakujemo enakovredno prisotnost slovenščine in madžarščine, slovenske kulture, zgodovine, praznikov, madžarske kulture, zgodovine, praznikov... Pričakujemo, da ob 8. februarju, slovenskem kulturnem prazniku, šola posveti nekaj ur, kakšen dan... spoznavanju slovenske kulture, zgodovine, tradicije, pogovoru o le-tej z učenci in učitelji, kakšen kviz ali delavnico na to temo in recitiranje Prešernovih pesmi (še prej pa učenje le-teh z razumevanjem)... Nič od tega se ni dogajalo. Učenci so bili le statisti na proslavi, namenjeni ministrskim obiskom, ne pa njim. Dol jim visita Prešeren in slovenstvo!!! Dol jim visi slovenščina!!!! Ali sem morda spet neobveščena? Tudi to se zadnje čase pogosto dogaja. Ste se v Števanovcih kaj spomnili na Prešerna?? Ha, sem pa res naivna... Vi imate druge prioritete...

"14. marca 2013 zjutraj so prihajali učenci in učitelji DOŠ Števanovci praznično oblečeni v šolo. Vsi so imeli na prsih kokarde. Praznovali smo 165. obletnico revolucije in boja za svobodo  l. 1848.

Prejšnji teden so učenci lepo okrasili svoje učilnice in so se s pesmimi pripravljali na ta dan. Na začetku je učiteljica zgodovine Margita Orbán Tóth povedala, kaj se je dogajalo 15. marca in kako bomo mi danes praznovali.

Učenci so predhodno dobili obvezne pesmi Sándorja Petőfija, ki so se jih morali naučiti. Imeli smo tri kategorije. Tekmovanje iz recitiranja so začeli najmanjši iz prvega in drugega razreda. Najprej so recitirali pesem, ki so si jo sami izbrali ali s pomočjo učiteljic. Potem so recitirali obvezno pesem. Tako je potekalo recitiranje še v dveh kategorijah: v 3.- 4. in 5. razredu in v 6.-7. in 8. razredu. Vsi učenci so bili pridni, lepo so se naučili pesmi. Recitiranje je žirija ocenjevala in postavila vrstni red. Medtem ko je potekalo tekmovanje v recitiranju, so v telovadnici učenci 7. in 8. razreda izpolnjevali test. Vprašanja so bila povezana z madžarsko zgodovino, književnostjo in glasbo.

V kulturnem domu je potekala delavnica, otroci so izdelovali konje in meče iz papirja in iz lesa.

Pred kosilom smo razglasili rezultate. Najboljši učenci so dobili priznanja in knjige za lepo recitiranje. Učitelji so popravili tudi teste, najpridnejši, ki so dosegli največ točk, so za nagrado dobili vstopnice za muzej Schmidt v Sombotelu. Ko bo boljše vreme, se bo 6 učencev odpeljalo na ekskurzijo.

Hvala učiteljici zgodovine za organiziranje in vsem učiteljicam ter učitelju za pomoč in za sodelovanje."

Agica Holec, ravnateljica

In smo tu: to je števanovska dvojezičnost... Tako si oni to predstavljajo. Pa še pika na i - na ta sveti dan se seveda ni slišalo niti ene slovenske črke, kaj šele besedo... Tudi novoletna prireditev je bila skoraj stoodstotno v madžarščini. In njihov odgovor na moje vprašanje glede tega? Ah, veste, starši nič ne razumejo slovensko, tudi otroci ne dosti, zakaj bi karkoli rekli v slovenščini?... Za razjokat se in klet... In da ne bom napačno razumljena: Nimam nič proti celodnevnemu slovesnemu praznovanju velikega madžarskega praznika - vse pohvale gredo učiteljici Margiti, ki je to pripravila! Problem je v tem, da se znameniti profesor slovenščine na dvojezični števanovski šoli ne spomni česa podobnega za slovenski kulturni praznik!! Gotovo bi tisti, ki so Števanovčanom za 15. marec pekli rdeča, bela in zelena peciva, lahko zeleno nadomestili z modro barvo, da bi se v šoli sladkali po slovensko... In profesor bi pridal kaj iz svojega bogatega pedagoškega in retoričnega repertoarja...

 

P.s.: Seveda ne trdim, da se taki zblojeni pogledi na dvojezičnost nanašajo samo na števanovsko šolo; najdemo jih tudi na seniški šoli, monoštrskih tokrat ne računam, ker se pač ne deklarirajo za dvojezične, še in vedno pogosteje pa se ta folklora bohoti po narodnostnih organizacijah... Števanovski primer sem pokazala, ker je podkrepljen s konkretnimi dokazi.