Poznam ga od mojega prihoda v Porabje, čeprav s staršema živi v Sombotelu... Tam, kjer ni slovenskih šol in učiteljev, tudi na ulicah slišiš le madžarsko in nemško govorico, v slovenskem društvu, kjer se zbirajo Slovenci, živeči v železnožupanijski prestolnici, pa so Dušan, oče Francek in mama Marija stebri slovenstva. Pa ne samo v sombotelskem društvu, da ne bo pomote... Spomnim se ga kot šolarja, ko je s starši prihajal na prireditve v Monošter, pa kot srednješolca, ki se je skupaj z mamo udeležil učiteljskega seminarja v Kopru... In se pogovarjal z vsemi v izbrani knjižni slovenščini... Družinskem jeziku... Slovenska družina, slovenska zaradi korenin in srca, po mojem vedenju sodeč, edina na Madžarskem, ki je svojo nalogo predajanja slovenščine sinu vzela kot nekaj najbolj naravnega, a zavezujočega in doslednega, in jo opravila več kot odlično!!! Da bi jih bilo še vsaj deset ali dvajset, vsaj do polovice takih, se ne bi bala za usodo slovenske materinščine na Madžarskem... Pa se lahko bojim...
Po končani srednji šoli se je Dušan odpravil na študij v Ljubljano in končal kar tri študijske smeri, slovenščino, zgodovino in informatiko... In se srečeval z različnimi problemi, predvsem identitetnimi, saj je fantu, ki so mu starši privzgojili slovenstvo, gotovo bilo težko razumeti, ko so ga kolegi imeli za Madžara, kot mi je nekoč pripovedoval. Starša sta ga sicer učila knjižno slovenščino, a v Ljubljani je imel sostanovalca Prekmurca, od katerega se je naučil prekmurščino - porabščina pa je samo njena različica, in danes mu gre odlično! Seveda pa je v Mukičevi družini zelo močna tudi glasba in tako z očetom zbirata in iztrgata pozabi marsikatero porabsko pesem, ki jo ob harmoniki in kitari prelepo zapojeta skupaj ali vsak posebej kot Dušan na spodnji fotografiji.
Danes je Dušan novinar slovenske narodnostne televizijske oddaje Slovenski utrinki, ki jo za madžarsko državno televizijo pripravljajo v sombotelskem studiu, in pridno piše za tednik Porabje. Zelo subtilne so tudi njegove pesniške izpovedi pa prevodi škotskih balad v porabščino, kar je res nekaj svojevrstnega. In gotovo se ukvarja še z marsičim, vem prav tako za njegovo ljubezen do potovanj na njemu lasten način, brez komercialnih turističnih organizatorjev... Takega Dušana srečujemo in poznamo vsi v Porabju. Kako, hudiča, je to v teh krajih uspelo samo Mukičevim? Kaj se je zgodilo vsem drugim? Je tam daleč od nekih uradnih inštitucij in lažnih preročišč lažje ohraniti čisto srce in dušo? Je pogled od daleč bolj bister in um razsoden?? Ja, velikokrat sem imela tudi dolge debate na vse te teme z Dušanovim očetom Francekom, ki je edina prava porabska legenda. Pa ne taka, kot sem to besedo v nekem drugem kontekstu omenila pred kratkim... Tudi o Franceku bom v prihodnje kaj zapisala.
Sama pa velikokrat, ko se z Dušanom srečava, pomislim tudi na to, kar sem zapisala sicer kot vprašalno poved v naslovu, mirne duše pa bi verjetno lahko postavila klicaj... Dušan je slovensko čuteči mladi intelektualec, ki mu je temelje, zavezo in darilo slovenstva dala družina. S svojim znanjem, predvsem pa doslednostjo in lojalnostjo do slovenskega jezika in korenin je pravi biser, ki je gotovo premalo opažen, izpostavljen in cenjen v sami skupnosti ali pa se ob srečanjih z njim marsikomu v Porabju prebudi slaba vest... Je samohodec, ob katerem imam vedno občutek, da to ne želi biti. (Se motim?) Čudovito bi ga bilo videvati z družinico in kopico otrok - prepričana sem, da bi jih naučil slovensko ne le govoriti, ampak tudi čutiti!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar