Branje je potovanje / na barkah besed prek tišine - / molčiš in poslušaš čenčanje / daljav in sveta iz bližine... Kitica iz prelepe pesmi Bine Štampe Žmavc je pravšnji uvod v moje današnje razmišljanje, na svetovni dan poezije, ob lepih vtisih in spominih na včerajšnji popoldan, ki sem ga preživela v tako eminentni družbi, kot jo vidite na zgornji fotografiji. V Porabju smo namreč praznovali 25. obletnico obiskov slovenskih pesnikov, pisateljev in drugih umetnikov pod okriljem društva Bralna značka Slovenije v porabskih šolah. Imenitna prireditev v monoštrskem gledališču, kjer so v programu nastopali porabski učenci in slovenski umetniki pisane besede, je izredno uspela. Leto za letom v porabske šole prihajajo slovenski literati prebirat svoja dela, leto za letom učence, predvsem pa učitelje spodbujamo k branju - tudi slovenskih knjig. In - kako nam gre??
Tone knjig, lepih besed, prijaznih nagovarjanj - ja, verjamem, da bi bilo drugače, če bi več slovenskih učiteljev imelo slovenske bralne navade, a žal, ni tako. Le redki segajo tudi po slovenskih knjigah, le redkim je branje le-teh notranja potreba. In kako bi lahko učitelj, ki sam ne bere slovenskih knjig, za branje navduševal svoje učence??? V zborniku društva Bralna značka Slovenije, ki je izšel ob 50. obletnici društva, so objavljena zanimiva in poučna razmišljanja različnih avtorjev o branju leposlovja med šolarji v Sloveniji in zunaj nje. Že pred dobrimi dvajsetimi leti je ena izmed koroških mentoric Bralne značke zapisala, da so jezikovne pregrade tako visoke, da koroški šolarji ne zmorejo brati zahtevnejših slovenskih leposlovnih knjig. Pred dvajsetimi leti torej... Tudi v Porabju je tako že od nekdaj, danes pa lahko le z žalostjo ugotavljamo, da ob neverjetni dostopnosti do slovenskih knjig le-te ostajajo največkrat v škatlah in folijah po kotih šolskih podstrešij... Tudi včeraj je krožilo vprašanje, kako pritegniti k branju slovenskih knjig šolarje. Prepričana sem, da se najprej moramo vprašati, kako pritegniti k branju slovenskih knjig slovenske učitelje...??! Pa starši?? Ti so, žal, za to reč izgubljeni. Kvečjemu babice in dedki, tisti, ki svojih otrok, staršev današnjih šolarjev, niso naučili slovensko. Ja, babice in dedki bi se lahko odkupili za svoje grehe iz preteklosti.
Tudi ta luštkana fotografija je od včeraj - moj sinko je namreč velik oboževalec poezije Andreja Rozmana Roze; posluša jo na CD-ju, bere, kar lepo število pesmi zna na pamet. Za proslavo je napisal spis o svojem najljubšem branju, to so Rozine pesmi, na vrhu lestvice priljubljenih so Ustrahavanka, Gravžev dan in še kakšna, ne preveč otročja, kot pravi, ampak zanimiva... In včeraj seveda ni pozabil nesti na prireditev svoje najljubše zbirke Rozinih pesmi in prositi za podpis... In skupno fotografiranje za spomin...
Ni komentarjev:
Objavite komentar