.jpg)
Tole z belim dimom pa mi je prišlo na misel tudi ob daljšem pogovoru s predsednikom Državne slovenske samouprave, ene od krovnih organizacij Slovencev na Madžarskem, ki je lani julija postala upraviteljica in vzdrževalka dvojezičnih šol in vrtcev na Gornjem Seniku in v Števanovcih, njena naloga pa je prav tako, da bdi nad izvajanjem pouka slovenščine v monoštrskih šolah. V preteklih mesecih je organizacija skupaj s šolami uspela urediti pravna, upravna in finančna vprašanja narodnostnega šolstva (finančna, žal, samo do konca tekočega šolskega leta, a upajmo, da se bodo stvari rešile tudi za naprej), lahko rečemo, da je uspešno postavila temelje. Le-ti pa zgolj pogojujejo dobro gradnjo. Po besedah predsednika se v organizaciji tega dobro zavedajo, zato je naslednji korak, da to zavedanje prenesejo na šole in tu bom stala pod dimnikom in čakala beli dim. Po mojem vedenju sodeč ga še nekaj časa ne bo (če je sploh mogoč). Ali pa?
Da spet zapišem tisto znamenito misel, s katero strašim po Porabju že dvajset let: Česar ne delaš sam, ne zahtevaj od drugih! In če malo pojasnim - pravzaprav nimaš nobene pravice zahtevati od drugih!!! Če večina slovenskih narodnostnih učiteljev (tudi kulturnikov, politikov in še bi jih lahko naštevala) v medsebojnih pogovorih uporablja pretežno madžarščino - s kakšno pravico lahko zahtevajo ali vsaj pričakujejo, da bodo učenci več govorili slovensko??? Če učitelj z učenci o vsem, kar se neposredno ne tiče besedil pri pouku slovenščine, govori samo madžarsko - kako se bodo učenci naučili vsakdanje preproste slovenske komunikacije??? Če ravnateljici dvomita v smiselnost večjega števila ur slovenščine, ker le-te gredo na račun kakšnega drugega predmeta - kako bodo to povečanje kot normalno za obstanek šol sprejeli učitelji in posredno starši??? Če se učenci po skoraj 1500 urah slovenščine v osmih letih ne naučijo niti osnovne slovenske komunikacije - kdo bo še svoje otroke vpisoval k takemu pouku??? Če ravnateljica "pozabi" ob vpisu otrok staršem povedati, da je slovenščina predmet, ki se ga je potrebno učiti in naučiti enako kot druge in zaradi katerega šola obstaja - kako naj starši razumejo, da učiteljica iz Slovenije zahteva od njihovih otrok tudi znanje???
In ko sem vse to predebatirala s predsednikom DSS, ko sva soočila argumente, sva prišla do tehtnih spoznanj, o katerih bo organizacija - upam, da jasno in odkrito - prihodnji teden spregovorila na svojem posebnem srečanju v zvezi s šolsko tematiko... Temelji so torej zgrajeni in zdaj je potrebno začeti graditi nosilne zidove: kvaliteto poučevanja slovenske materinščine, strokovno, moralno in etično odgovornost vseh, ki so zaposleni v šolah, uzaveščanje pomena slovenskega jezika za obstoj in delovanje šol, spreminjanje govornih navad med učitelji in vodstvi šol, med učitelji in učenci, učitelji in starši. In - besedno zvezo učiti slovenščino za vedno nadomestiti z zvezo naučiti slovenščino!!!
Ne vem sicer, kako dolgo bomo zrli v ta famozni dimnik sprememb in čakali beli dim... Trenutno nam saje preveč zastirajo pogled... Boste zmogli vsaj košček vsega tega?? Boste se zmogli pogovarjati in pogovoriti in priznati, da tako ne bo šlo več naprej??? Da je pripovedovanje odgovorov učencem pri testih preverjanja kompetenc v slovenskem jeziku pljuvanje v lastno skledo... Da boste nehali lagati sebi (vsi drugi tako ali tako že davno poznamo resnico)... Da boste pošteni do sebe in do učencev, ki so vam zaupani... V dveh desetletjih so se namreč razmere v narodnostnem šolstvu zelo spremenile. Če so pred dvajsetimi leti starši nasprotovali učenju slovenščine, učenci pa so le-te od doma prinašali še kar nekaj, je danes obratno!! Starši nimajo nič proti, večina celo želi, da se njihovi otroci slovenščino učijo, toda učenci prihajajo v šole popolnoma brez znanja slovenščine. In tem okoliščinam se učitelji morajo prilagoditi, jih upoštevati in sprejeti, ker je v nasprotnem primeru vse zaman. Torej - bo kdaj tudi beli dim???
Ni komentarjev:
Objavite komentar