Ob reki Rabi sem sedela in...

 

Reka Raba (na prvi in drugi fotografiji pravzaprav sotočje Rabe in Lapinča) v Monoštru, pred štirimi dnevi mirna in tiha, in danes - vsa grozeča....

Prispodoba za nevarnost, ki pride tiho, pritajeno in se je največkrat ne zavedamo... Morda jo ignoriramo ali se nas ne dotakne... Ali nismo sposobni videti njenih rušilnih razsežnosti... Ali blefiramo, da ohranjamo pozicije sebi in drugim... Vem, da ni prav, ampak se ne splača komu zameriti, je stavek, ki ga zadnje čase v Porabju pogosto slišim... Tudi včeraj sem ga, pa ne na pogovoru, o katerem bo tekla beseda, ampak na eni izmed šol...
Pogovor o aktualnih problemih porabskega šolstva, ko so razvodenele rokokojsko načičkane besede prazničnih ministrskih obiskov in se je dim za vladnimi limuzinami že davno razkadil, je bil zdravo polemičen in konstruktiven. Vsaj tako smo ga ocenili ob koncu, ko smo ugotavljali, da se moramo večkrat tako usesti in razgrniti aktualne probleme. Se dogovarjati, dogovoriti in ukrepati. V ospredju so bile predvsem tri najbolj aktualne teme. Prva: prihodnost narodnostnega pouka slovenščine v Monoštru. Kot strokovno odgovorna s strani Slovenije za to področje in kot mama četrtošolca, ki ugotavlja, da njen sin pri nekvalitetnem pouku slovenščine velikokrat več izgublja, kot dobiva, sem tudi tokrat bila jasna: Moj sin ne bo več žrtev mamine narodnostne gorečnosti!!!... In njegovi sošolci ne bodo več žrtve nekvalitetnega pouka, saj gre za odlične učence, ki pa se v štirih letih obiskovanja pouka slovenščine žal niso naučili niti osnovnih komunikacijskih fraz. Pa niso krivi oni... Četrtošolci imajo za naslednji, 5. razred dve možnosti: ali običajni 5. razred na predmetni stopnji osnovne šole ali prvi razred osemletne gimnazije. Glavnina sinove skupine se seveda odloča za to drugo možnost, njihovi starši pa želijo, da otroci še naprej obiskujejo pouk slovenščine, v kateri vidijo dobro priložnost - o tem smo staršem razlagali tudi pred štirimi leti!! Ampak - v monoštrskih šolah se je doslej dogajala prav grda diskriminacija narodnostnih učencev - slovenščino so vodstva šol enačila s statusom tujih jezikov in tako ti učenci, ki so obiskovali pouk slovenščine, niso imeli možnosti obiskovanja pouka tujega jezika. In to je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj se je v Monoštru vedno manj učencev vpisovalo k slovenščini. Sklep včerajšnjega pogovora, na katerem so sodelovali tako predstavniki šol kot Državne slovenske samouprave, ki je odgovorna za pouk narodnostne slovenščine, je jasen: zahteva monoštrskemu šolskemu predstavništvu, da imajo učenci, ki obiskujejo pouk narodnostne slovenščine, tudi dalje to možnost, ob njej pa še možnost pouka tujega jezika, predvidoma angleščine. In - najpomembnejše: uresničitev pravice do kvalitetnega in učinkovitega pouka slovenščine, ki naj jo izvaja gostujoči učitelj iz Slovenije!!!

In - verjamem, da bomo zadovoljni šele takrat ko bomo - sedeč ob mirni reki Rabi - zrli nebeško modro nebo...

In rdečo zarjo, kot na tej sposojeni prelepi fotografiji neznanega avtorja... Ja, še druga in tretja točka naših pogovorov včeraj... Skupna ugotovitev, da kljub pomislekom in dokazano nerealnim standardom posodobljenih učnih načrtov moramo skupaj iskati še možno pot... In pripraviti učbenike, kjer bodo prisotne vsebine o Sloveniji, kot je bilo to zamišljeno že davno. Pri tem pa ne bom popustila niti za milimeter!!! Še veliko zanimivega smo rekli - o tem pa prihodnjič...