Bliža se čas, ko bomo spet vsaj na videz kulturni, polni besed o pomenu jezika, velikih literatov in še koga in česa za naš obstoj. In v tem času, tako lepem kot prva moja fotografija, posneta pred dvema dnevoma, in tako sveto resnem kot druga - s predzadnjega obiska porabske delegacije pri slovenskem superministru (no, podoben obisk se je zgodil predvčerajšnjim), potekajo v Porabju priprave na 8. februar, slovenski kulturni praznik. Kaj, kulturni praznik! Letošnji kulturni praznik bo več ali manj pač zgolj kulisa za ministrske obiske, ker protokol zahteva natančno odmerjene minute proslave; če se zadeva ne bo končala ob točno dogovorjenem času (če se bo kateremu izmed nastopajočih ploskalo 7 sekund namesto 2-3), se bodo gospodje pač dvignili in šli... Kulturno, ni kaj! Priprave na obisk dveh superministrov, šefov vsega, kar diši (ali malo manj diši, okusi so različni) po kulturi, izobraževanju in še marsičem - torej madžarskega ministra za človeške vire in slovenskega za šolstvo, znanost, kulturo in šport so v polnem teku. Vmes so spremembe, krajšanja programa, na listi sodelujočih v pogovorih so na obeh straneh imena, vsaj nekatera, za katera prvič slišimo, da imajo kakšno zvezo z manjšinami... Še en nateg za Porabce??? Mogoče. Sicer pa so vsi taki obiski le velikanska blefiranja, edina pozitivna stvar je močna medijska pokritost, javna sporočila, ki ostanejo. In vsake toliko časa lahko rečemo: minister je v Monoštru, tega in tega dne obljubil to; in še to... Torej? Je mislil resno???
To ministrsko srečanje je bilo dogovorjeno že lani v Lendavi, ko sta se ministra srečala na madžarskem prazniku, in je slovenski minister obljubil, da bo naslednje njuno srečanje ob slovenskem kulturnem prazniku v Monoštru. Ja, to bo velik dogodek! Malo praznovanja, malo jamranja, dosti obljub in zagotovil, kako zelo pomembni za matico so Porabski Slovenci, kako krasna narodna skupnost so za Budimpešto (ne težijo preveč, ampak so fini in kulturni), potem se bo za temnimi vladnimi limuzinami pokadil beli dim... mi bomo malo še praznovali, malo nazdravili, malo bentili, kakšno rekli, seveda pod vtisom slišanega, videnega in obljubljenega... Ah, saj res, oprosti nam, France! Sicer pa bi lahko kot dan slovenske kulture praznovali 3. december, tvoj rojstni dan, ki je nekaj bolj veselega kot dan smrti... No, naj bo... 9. februar pa bo tako ali tako novi dan...
In tako velike obljube, kot jih kaže slovenski superminister, bodo stvar časopisnih člankov (Bog daj, da se motim!!), poročil, komentarjev. Za novinarje bo dela dovolj... Upam, da ne samo zanje... Pa kaj bi nakladala, saj sem udeleženka takih ministrskih procesij brez vonja in okusa že dvajset let! Nič ne bo drugače, nič se ne bo spremenilo... Mi, tukaj v Porabju, bomo še naprej podobni spodnjima angelčkoma: zamišljeni, zazrti v višave in goli...
In morda se bo kdo do naslednjega kulturnega praznika spomnil tudi na kulturo... Na to, da se jezik ohranja, če se govori, da se narodnostna zavest krepi z rabo in učenjem jezika, da smo za vse to (ne le za visoke obiske) v prvi vrsti odgovorni prav vsi! A odgovornost je beseda, ki jo težko umestimo v porabske slovarje, posebej učiteljske...
Ni komentarjev:
Objavite komentar