četrtek, 21. februar 2013

"Večjezičnost daje moč in odpira nove priložnosti..."


Današnji dan je pred štirinajstimi leti Unesco razglasil za mednarodni dan maternih jezikov. Letošnja tema naj bi bila dostopnost knjig in digitalnih vsebin v različnih jezikih. In če nadaljujem citat, zapisan v naslovu, besede direktorice Unesca Irine Bokove: "... Večjezičnost uteleša našo kulturno raznolikost in spodbuja izmenjavo mnenj, porajanje idej ter širi naše poglede..." Posamezne države imajo preko svojih institucij ključno vlogo pri spodbujanju učenja materinščine, pri oblikovanju odnosa do le-te in pri zagotavljanju potrebnih knjižnih ter digitalnih učnih virov. Pa države vse to res počnejo? Po mojih izkušnjah ne preveč uspešno, vsaj kar se tiče Slovenije. Ne moremo sicer govoriti o pomanjkanju knjig, učbenikov (učitelji bodo rekli, da jih je celo preveč), lahko pa govorimo o pomanjkanju odnosa do slovenskega maternega jezika, najprej pri številnih, predvsem mlajših učiteljih, ki jih le-tega nihče ni učil, potem pa posledično pri učencih, da ne govorim o splošni polpismenosti mladih in najmlajših generacij, ki je že zaskrbljujoča. Na eni strani torej poudarjanje večjezičnosti kot širine, pogleda v svet in uveljavljanja v njem, na drugi strani pa materinščina kot temelj jezikovnega in narodnostnega zavedanja, temelj, na katerega gradimo palačo večjezičnosti. Vemo, da v današnjem svetu samo z materinščino - tudi z odličnim znanjem le-te - bolj težko shajamo. Ampak vsaka hiša potrebuje trdne temelje, da dobro stoji in kljubuje vsem viharjem!!! Temelje ene ali dveh materinščin - kot pri otrocih iz narodnostno mešanih zvez - je potrebno dobro utrditi, v družini, v vrtcu in v šoli. Skrbi me, da Slovenija nima jasno zastavljene jezikovne politike, predvsem pa država ni dosledna pri izvrševanju sprejete zakonodaje. Spoštovanje lastnega jezika in skrb zanj sta največkrat le floskuli...

In ob mednarodnem dnevu maternih jezikov še spomin na lep plakat na vratih učilnice za slovenščino v monoštrski osnovni šoli... Ta spomin je le moja fotografija, saj je plakat izginil v neznano... Napis, malo pošvedran, je na belem listu, napisan na novo, neopazen in nezanimiv. Nihče nima odgovora, koga je motil. Toliko o odnosu do slovenske materinščine v monoštrskih šolah...

Ni komentarjev:

Objavite komentar