Vonji in okusi slovenske kulture v Porabju

 Ko smo nekoč, davno v osnovni šoli govorili o kulturi, je bila prva asociacija France Prešeren. Pa Zdravljica. Pa Vrba ... V srednji šoli smo najraje recitirali Vse misli 'zvirajo'z ljubezni ene ... Bili so to prešerni časi ... Danes je v času kulturnega praznika največ politike, nekulture, ideologije. Kako žalostno ... Izgubljamo vero v moč besede, upanje, da bi se vremena Kranjcem končno zjasnila, in - Slovenec že mori Slovenca, brata ... z ideološkimi razdori, ubijalskimi besedami ... Strašna je slepota človeka, če si sposodim Franceta ... Otroci Slave, dragi France, so se ti popolnoma izneverili. Pozabili so vse, kar bi jih lahko povezovalo, iz dneva v dan poudarjajo in stopnjujejo le tisto, kar jih razdružuje. V tem stanju duha si res ne zaslužimo lastne države in tvoje Zdravljice kot himne!!! Lepota, doživljanje in razumevanje tvojih verzov so daleč, tako daleč od nas kot severni sij na Aljaski ...

 

 Prijetne vonje in okuse slovenske kulture, prepojene z ljubeznijo pa kljub sencam lahko začutimo v teh februarskih dneh v Porabju. Vsaj pretekla leta smo jih, saj so narodnostne šole pripravljale skupne prireditve, z veliko slovenske besede, plesa in pesmi. Prav tako so bile proslave še za odrasle obiskovalce, pa kakšen koncert; posebej skupna šolska prireditev, na kateri so z zanimivimi točkami gostovali tudi učenci iz prekmurskih šol, je bila nekaj izrednega ... V spominu vsakega učenca je še dolgo odzvanjalo ime našega velikega pesnika, v spominu učiteljev pa besede mojega govora - kar nekaj let sem bila slavnostna govornica na teh proslavah - a žal so se jih premalo ali skoraj nič dotaknile. Pred štirimi leti sem jim povedala naslednje:

 

Dragi, učenke in učenci, spoštovani, učiteljice in učitelji, spoštovani gostje!

Mamica, kaj je to govor? O čem pa govorijo govori? So to pravljice? Boš jutri otrokom, stricem in tetam povedala pravljico? – me je včeraj spraševal moj radovedni sinček, ko sem sedela ob računalniku in ga prosila, naj se igra sam, ker moram pisati govor za proslavo … Govori po navadi govorijo o lepih, skoraj pravljičnih stvareh; morda tu v Porabju o spečih princeskah, ki čakajo prince, da jih s poljubi prebudijo …

Res. Velikokrat si želim, da bi pravljica o princeskah – lepih slovenskih besedah, ki se prebujajo, oživljajo in živijo v besednjakih vas, porabskih šolarjev in šolark, postala resničnost. In lahko postane, če boste vsi, učitelji, učenci in starši za to. Če boste verjeli, da se je vredno skupaj truditi in se pridno učiti. Ali samo pogovarjati slovensko. V šoli, na cesti, doma. Le tako se ohranja živ jezik, lepe slovenske besede, katerih praznik praznujemo danes …

Slovenci, kjerkoli živimo, smo si 8. februar, dan, ko je umrl naš veliki pesnik France Prešeren, izbrali za svoj kulturni praznik, mlada država Slovenija pa si je za svojo himno izbrala Prešernovo Zdravljico, ki je himna svobodi, domovini, prijateljstvu, miru, bratstvu med vsemi narodi sveta. Svoboda, mir, strpnost pa so vrednote, ki pridejo do izraza veliko bolj tam, kjer se je potrebno zanje še posebej boriti. Recimo, za ohranjanje maternega jezika in narodnostne identitete. Pomembnost tega boja že stoletja čutite Slovenci na obrobju slovenskega etničnega ozemlja. Tako v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, kljub manjšinski zaščitni zakonodaji, slovenski jezik ogrožajo prevladujoči državni jeziki, ki so v življenju slovenske manjšine prisotni vsakodnevno in vsepovsod, in izrinjajo slovensko materinščino tudi iz najbolj intimnega družinskega okolja.

»Ko čez gozdove rjovejo viharji, drevesa se svojih korenin zavedo«, je v nekem drugem viharnem času zapisal veliki slovenski pesnik Matej Bor. Tudi danes je tak viharni čas, tudi danes je priložnost, da se zavemo korenin slovenstva. Spoštovani slovenski učitelji, tudi danes vam polagam na srce: vedno in povsod imejte v mislih pomen svojega poslanstva in naj vam ne bo težko kjerkoli in kdajkoli s svojimi učenci govoriti slovensko. In ne recite, da vas ne razumejo. Bodo že razumeli, če boste vi vztrajali. Tudi to je izraz vaše kulture, vašega značaja in čuta za odgovornost.

Dragi učenci, bodite radovedni. Stran za stranjo, beseda za besedo in vedno bolj bogat bo vaš slovenski slovar. Več je besed, lepša je pravljica. In princeske – lepe slovenske besede, vedno bolj žive. Besede so čustva, so misli, so naše učlovečenje. In na krilih lepih slovenskih besed poletimo soncu naproti!!!
Monošter, 6. februar 2009
 

......... Verjemite, še neštetokrat bom ponovila take in podobne stavke ...