Družina je zibelka jezika

Naslov današnjega razmišljanja sem si sposodila na Koroškem, kjer je Krščanska kulturna zveza v okviru pobude Slovenščina v družini pred dvema letoma izdala knjižico razmišljanj o pomenu posredovanja jezika v družini. O tem so pisali znani Korošci obeh narodnosti in vsi prišli do spoznanja, da je zibelka jezika lahko samo družina. Vse, kar se z otroki dogaja potem, je nadgradnja. Začeti učiti narodnostno materinščino v šoli, brez družinskega zaledja in podpore, je jalovo početje. Dotakne se samo jezikovno nadarjenih učencev, pa še teh le kot nov jezik, nikoli pa kot materinščina ...

Pred štirimi leti se je na Koroškem osnovala pod okriljem KKZ Iniciativa Slovenščina v družini. Na različne načine so člani vabili najprej dedke in babice, da svojim vnukom poskušajo podariti največje bogastvo - lastno materinščino. Številne dejavnosti so spremljale to plemenito akcijo in pobudniki se lahko pohvalijo z lepimi uspehi. Širokogrudno pa so svoje ideje podelili tudi s slovenskimi zamejskimi skupnostmi v Italiji, Hrvaški in na Madžarskem. Tisti, ki vidimo poglaviten cilj svojega delovanja v pomoči pri ohranjanju slovenskega jezika in identitete v skupnosti, smo se z veseljem odzvali. Pred nekaj dnevi sta Krščanska kulturna zveza in Iniciativa Slovenščina v družini v Tinjah na Koroškem organizirali izjemen posvet z naslovom Slovenščina - živ jezik v družini in javnosti. Nanj so organizatorji vabili predstavnike slovenskih manjšin v zamejstvu in vse, ki jih zanima ohranjanje in razvoj slovenščine v družini in javnosti. "Temeljni kamen za obstoj jezikovnih manjšinskih skupnosti je jezik v družini. Zato bomo na posvetu namenili pozornost družbenim in družinskim okoliščinam, ki vplivajo na izbiro jezika v družini - od zavestne lastne izbire do prilagajanja širši družini in sorodstvu ter prilagajanju družbe. V združeni Evropi ima slovenščina kot evropski jezik in kot jezik naroda soseda nov pomen in novo vrednost. Na posvetu bomo poskušali odgovoriti na vprašanje, kako lahko slovenščino kot vrednoto ozavestimo v družinah," so zapisali v vabilu organizatorji posveta.

V dopoldanskem delu smo poslušali 4 predavanja eminentnih profesorjev in raziskovalcev: Vladimirja Wakouniga, Herte Maurer-Lausegger, Štefke Vavti in Nataše Gliha Komac. Mene sta se najbolj dotaknila drugi in četrti prispevek. Predstojnica Inštituta za slavistiko univerze v Celovcu dr. Herta Maurer Lausegger je v predavanju Družina včeraj in danes: medgeneracijske razlike glede na posredovanje jezika poudarila lastne izkušnje; kot koroška Slovenka je doživljala čase, ko so v vaseh še vsi govorili slovensko, in vse do danes, ko so demografske in socialne razmere v nekoč slovenskih okoljih popolnoma drugačne: "Spremenile so se govorne navade in načini družinskega življenja. Danes otroci največkrat nimajo več naravnega dvojezičnega zaledja. V večini dvojezičnih krajev južne Koroške je nemščina prevzela vlogo nekdaj pretežno uporabljanega slovenskega sporazumevalnega jezika. Rezultat razvoja je (največkrat) nemška komunikacija v predšolski dobi. Pripadniki srednjega in mlajšega rodu živijo pogosto v jezikovno mešanih zakonih ali družinskih zvezah. Stiki otrok s slovensko govorečimi starimi starši so vse bolj redki. Otroci s pasivno kompetenco v slovenščini govorijo in odgovarjajo v nemščini. Tudi dvojezični starejši ljudje svojih vnukov in pravnukov največkrat ne ogovarjajo več slovensko ... Število prijav otrok k dvojezičnemu pouku sicer narašča, vendar dvojezična predšolska jezikovna vzgoja v vrtcih, dvojezični pouk in dvojezično varstvo ne morejo nadomestiti naravne dvojezične vzgoje in vzpostaviti enakovredne kompetence v obeh deželnih jezikih. Zibelka naravne dvojezičnosti je dvojezičnost v družini," je poudarila predavateljica. Dr. Nataša Gliha Komac nam je približala jezikovni položaj v Kanalski dolini; kljub zgodovinski prisotnosti slovenske jezikovne skupnosti slovenščina ni umeščena v šolski sistem in posledično nima ustreznega statusa. Prizadevanja zanj se vrstijo, uspehi pa so komaj opazni. Tudi govorcev jezika je vedno manj, ohranja se tradicija v kulturnem društvu. Tu pa so se razpravljavci dotaknili tudi vloge in statusa narečja; le to je izvorna materinščina nas vseh, a pri njej ne gre ostati - potrebno jo je spoštovati in ohranjati tudi v šoli, obenem pa učiti knjižni jezik.

Dr. Janko Zerzer, duša Iniciative Slovenščina v družini, je v razpravo vnesel svoje dragocene izkušnje z učenjem slovenščine v lastni družini, pri otrocih in vnukih; ponosen je, da vsi govorijo slovensko in poskuša na vsakem koraku biti zgled vsem drugim. Moj poklon, gospod Zerzer!

Razprava se je razvnela tudi v odmorih, popoldanski del pa so organizatorji poimenovali Jezik manjšine - živ jezik v družini in javnosti danes in jutri. Ob tenkočutnem moderatorju Pavlu Zablatniku smo svoje poglede na tematiko predstavili: Rudi Bartaloth (Kanalska dolina), Sandro Quaglia (Rezija), Tanja Colja (Trst, Gorica), Marko Smole (Hrvaška) Susanne Weitlaner (Štajerska), Valerija Perger (Porabje) in Martina Piko-Rustia (Koroška). Kljub pregovornim specifikam smo lahko ugotavljali, da žive slovenščine med najmlajšimi pripadniki slovenskih skupnosti v zamejstvu skorajda ni več, da bi skupnosti morale razmišljati o načrtovanju jezikovne politike in posvečati več pozornosti jeziku v družini in v šolskem ter zunajšolskem življenju, še bolj spodbujati učenje jezika, se povezovati in imeti skupne cilje, prav tako pa bo morala matična Slovenija prisluhniti potrebam skupnosti ne le voditeljev, ki so v mnogih primerih zgubili stik z resničnostjo ...

Jaz sem predstavila aktualno jezikovno stvarnost v Porabju: Niti v eni porabski družini z otroki, mlajšimi od 10 let, se ne sliši več slovenska beseda ... V narodnostnih šolah imamo kakšnih 8 učencev, ki pasivno znajo slovensko narečje, edini uravnoteženo dvojezičen učenec od vrtca do konca srednje šole pa je - moj sin!!! Zastrašujoče ... V šolah se sicer trudimo s številnimi aktivnostmi, projekti, slovenskimi dejavnostmi, a manjka nam poglavitno: 2 ali 3 dobri učitelji iz Slovenije, ker domačih skoraj ne bo več. Imamo dva krasna primera dobre prakse - svetli zvezdici - učiteljico in vzgojiteljico iz Slovenije, potrebovali bi še vsaj dva učitelja ... Na šolskem področju torej vlagamo enormne napore za minimalne uspehe, a v Porabju se je pozabilo na bistveno: Jezik se rojeva, uči, utrjuje, ohranja ali umre - v družini!!! In v porabskih družinah je jezik - umrl ...

Veliko vsega bi o tem odličnem posvetu lahko še zapisala, a bi se morda le ponavljala ali postala dolgočasna, zato bom zaključila z mislimi, ki so me preganjale že v Tinjah ...

Na posvetu smo se zbrali tisti, ki si dan za dnem prizadevamo, da bi se slovenska materinščina in s tem identiteta zamejskih skupnosti ohranila ne le do danes, ampak tudi za jutri. Vemo in čutimo, da je vsak dan težje, bolj brezupno in nerazumljeno ... Bili smo torej tisti, ki vemo, kaj želimo, in potrebujemo pomoč odločevalcev - politike! Najprej v svojih mikrookoljih, kjer sta razumevanje pravih manjšinskih problemov in komunikacija s tistimi, ki odločajo, zelo otežena, potem pa stik s politiko v matični državi, ki ga imajo največkrat le tisti, ki so v svojih sredinah zgubili stik z bazo ... Zapleteno, mar ne? Ja, na tem posvetu bi gospodje politiki lahko v globine spoznali temeljni problem slovenskih skupnosti, izginjanje jezika in identitete! Pa vas ni bilo ... (Mogoče niso bili vabljeni?) Ne narodnostnih, ne matičnih ... No, da ne bom nepravična - iz Slovenije sta bila predstavnika kulturnega in šolskega ministrstva, sem pa zelo pogrešala koga iz Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ... Spoštovani gospodje, v Tinjah bi lahko spoznali in dojeli zamejsko stvarnost ... Z ljudmi, ki slovenstvo živimo ... Bi bilo pretežko (namreč premostiti prepad med tem, kar bi slišali tu, in tem, kar vam pripovedujejo leta in leta večni krovniki)???

Pater, ignosce illis, quia nesciunt quid faciunt!

Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!
Malo več kot leto dni je od poslednjega kamenjanja... A objekt tega dejanja je še vedno silno živ in trdoživ; niti enkrat nisem padla pod križem, saj mi ta križ daje neizmerno moč živeti, stati in obstati. In vztrajati. In stati za svojimi načeli! Ni ga vetra s severa ali vzhoda, z zahoda ali juga, ki bi me zlomil! Živim! Razumete??? Še vedno živim!!!

Raba, moja reka, divja in neukročena, je moj simbol... Je res greh spraševati se, kam je potonil vaš narodni ponos, vaš jezik, dokaz, da ste narod, moji Slovenci ob motni Rabi??? Kam so potonili vaši spomini, spomeniki preteklosti, časi, ko ste peli, govorili, ljubili, sovražili, sanjali ali šepetali slovensko, slike zgodovine, ki so bile kot mozaik, katerega prvič izdeluje marljiv šolar: malo mavrice in neenakih kamenčkov in čudovit kolorit, a s presledki in barvami, ki se ne ujemajo z osnovo...

Bil je čas lilij, ki tudi na črno-beli fotografiji ostajajo bele... Čas, ko sem z vami "gučala po domanje, po porabsko"... In ko ste med sabo gučali po domanje, po porabsko, in s svojimi mlajšimi, pa s sosedi in z gospodom župnikom... Z učitelji ne, ker so bili oblast, tej pa se ne zaupa... Skupaj smo stopali v nove čase, rojevali so se otroci, ki bi danes radi bili nekaj novega in poteptali vse, kar je bilo pred njimi... Le redke so starši naučili slovensko... A danes sem dojela, da s figo v žepu, brez odnosa in besede Slovenec ter zavesti o slovenstvu... V veliki večini...

Je biti Slovenec v Porabju danes res samo zgodba o denarju, ki priteka z zahoda ali vzhoda???

Črno-bela zgodba o žrtvah in rabljih?? Med rablji naj bi bila, kot sem izvedela danes, tudi jaz... Oseba, persona non grata med mladimi, ki so ustanovili društvo pomadžarjene porabske mladine... Menda me bodo za žalitve tožili kar na evropskem sodišču za človekove pravice... Sancta simplicitas! Ljuba mladina, na tem sodišču bodo sprejeli vašo tožbo šele takrat, ko boste izčrpali vsa pravna sredstva v lastni državi. Žal, postopek je tak. Aha, kaj sem zagrešila? Obregnila sem se ob naziv društva, ki v svojem poimenovanju nima besede "slovensko"... Je to kaznivo dejanje, če nekomu pljuneš v faco kristalno čisto resnico??  Je multikulti društvo članov, ki se še niso odločili, kaj pravzaprav so, neka relevantna institucija, ki lahko toži nekoga, ki si je upal reči jasno in glasno, za kaj gre?? To je bolno... V soboto so multikultiji imeli prireditev (na kateri seveda niso govorili slovensko). So se pa na njej - informacija iz zanesljivega vira in dokumentirana - ukvarjali z mano in s tem, da je lepo biti Madžar... Pa sploh ni težko, saj plača čebela matica!!!

Ljuba porabska multikulti mladina! Šele takrat, ko boste razčistili, kaj ste in kaj hočete, se obrnite s čudaškimi pismi na neke institucije... Zakaj institucije? Kaj pa imajo le-te z mojim nočnim življenjem? Je normalno, da se nekomu pritožujete, ko sami ne izpolnjujete niti osnovnih standardov normalne komunikacije??? Pridite, za božjo voljo, do mene, saj sem vedno v Porabju, sedimo za mizo in se pogovorimo! Ne ponavljajte butalskih manir vaših predhodnikov, t. i. oblasti s te in one strani... Pri meni ni problema... Definitivno pa se mi gnusijo zahrbtni sestanki o meni brez mene!!!

Ni vse črno-belo, so tudi barve. Prav lepe. Jih hočete videti???

A ni v Porabju za vse prepozno???

Res je! V Porabju in v Sloveniji je za marsikaj prepozno...

V Sloveniji je prepozno predvsem za zavedanje, da država in politika nista supermarket... Že lep čas gledam informativne oddaje samo vsake kvatre, tudi branje časopisov ni moje vsakodnevno opravilo... Za duševno zdravje je to najboljša odločitev... Predsednik slovenske vlade, ki nas je tako zelo očaral s svojimi retoričnimi bravurami o moralni in etični prenovi družbe ter države - seveda prej, kot je postal predsednik - je zdaj le še bleda senca samega sebe; to ni isti človek! Se je sploh zavedal, kaj ga čaka? Je v svoji naivni poštenosti ali pošteni naivnosti slutil kremplje krokarjev, ki bodo trgali drobovje njegovih načel??? V državi, kot je Slovenija, žal, še nismo zreli za reinkarnacijo Gandhija... Ali rojstvo kakšnega dalajlame...

Kaj pa v Porabju? Le-to je samo odsev in podaljšek slovenske zmede, tragičen, na veliko področjih zavožen do konca... Če v Sloveniji govorimo o zvezah in poznanstvih kot edini možnosti, da se nekdo povzpne kam više ali najviše ali se mu vsaj zagotovi varna in udobna službica, četudi zanjo ne izpolnjuje pogojev, je to v tako majčkenih okoljih, kot je porabsko, še bolj izrazito in v nebo vpijoče. Že nekajkrat sem zapisala in bom spet: Nič nimam proti družinskim biznisom, ki jih z denarjem slovenskih davkoplačevalcev izdatno financira Slovenija, če so prejemniki RESNIČNO SLOVENCI!!!! Če se trudijo ohranjati slovenščino (ne samo takrat, ko jih obišče kdo iz Slovenije, ampak tudi v medsebojni komunikaciji), če slovensko učijo lastne otroke in če se okrog njih ustvarja jedro Slovencev, ki bodo skozi svojo dejavnost ohranjali in krepili slovenski jezik! Imamo v Porabju tako skupino??? Žal, ne... Tudi vsa govoričenja o pozornosti in pomoči mladim, ki naj ostanejo in še bolj postanejo Slovenci, so mlatenje prazne slame, saj Društvo porabske mladine še naprej ostaja brez pridevnika "SLOVENSKI" v svojem nazivu!!! Kdo je "porabska mladina"? To so mladi, ki živijo v Porabju: Madžari, Slovenci, Romi, Nemci, Romuni in še bi se kdo našel... In zakaj to društvo nima v svojem nazivu označbe, da gre za slovensko mladino, recimo po analogiji z nazivom Društvo porabskih slovenskih upokojencev??? Ne more imeti, ker imajo še med funkcionarji take, ki so Slovenci le še po Adamu in Evi!!! In ko predsednica zapiše, da so društvo ustanovili na pobudo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu (torej ne na lastno pobudo!!!), nam je vse jasno! In upam, da se bo Urad kot financer malo zamislil nad še enim multikulti društvom z madžarščino kot jezikom sporazumevanja...

Pred dnevom ali dvema mi je kolegica postavila vprašanje, ki sem ga zapisala kot naslov današnjega razmišljanja... Govorili sva o mladih in najmlajših kot tudi o njihovih učiteljih... "Vedno bolj ko spoznavam in opazujem življenje narodnostne šole, se sprašujem, kaj je tu še slovenskega in kako dolgo bo to vzdržalo... Res je, saj me učenci pozdravijo slovensko, to pa je vse... Svoje učitelje pozdravljajo samo madžarsko... A ni v Porabju za vse prepozno???" Nekako tako je razmišljala in skupaj sva razglabljali, kaj bi bilo še možno, smiselno, da se postori pri najmlajših... Gotovo bi se krovna organizacija Državna slovenska samouprava morala bolj posvetiti delu neposredno z ljudmi in se povezati s slovenskimi društvi (Zvezo Slovencev), a ne le na deklarativni ravni, kot je to bilo doslej; lokalne slovenske samouprave, v katerih povsod delujejo učitelji, bi morale biti nosilke slovenskih dejavnosti na terenu - poznajo mlade družine, ki bi jih bilo potrebno prijazno vabiti, prirejati zanje različne SLOVENSKE dejavnosti in jih nagovarjati, da otroke učijo slovensko... A niso slovenske organizacije namenjene temu?

Še vedno mi ni jasno, ali si kdo v Porabju predstavlja, kako bo tu čez 10 let... Močno upokojensko slovensko društvo in madžarska multikulti mladina, ki bo ob obisku financerjev iz Slovenije morda kako rekla tudi po slovensko... In da ne bo napačnega razumevanja: Jaz zelo podpiram multikulturnost, če se jo gredo zrele osebnosti z močno lastno narodnostno identiteto; v Porabju pa se multikulti gredo ljudje s krizo identitete ali jim je to zgolj blefiranje in prikrivanje izgube slovenske identitete... To je zaskrbljujoče... Zakaj nočete razumeti, da je edino jezik tisti, ki vas bo ohranil? Če bi vso energijo, ki jo vlagate v laganje, sprenevedanje in gradnjo kulis za obiskovalce iz Slovenije vložili v lastno učenje slovenščine in iskreno ohranjanje slovenske identitete, bi v Porabju vsi odlično govorili slovensko in bili resnični Slovenci!!! Kaj pa lahko stori Slovenija na šolskem področju?

Iz številnih pogovorov z učitelji in vodstvi šol v zadnjem času lahko razberem in odločno trdim, da vedo, da ne bodo zmogli sami. Kadrovske vrzeli so tako hude, da je možna rešitev le v obliki okrepljene strokovne pomoči iz Slovenije! Torej - ponovno kličem in rotim matično (mačehovsko) državo: V PORABSKIH ŠOLAH POTREBUJEMO NAJMANJ 3 UČITELJE IZ SLOVENIJE!!!

Kako izvajati dvojezični pouk, če šola ne premore niti enega dvojezičnega predmetnega učitelja??? Kako izvajati dvojezični pouk na razredni stopnji, ki traja 4 leta, šola pa ima le 2 dvojezični razredni učiteljici ali celo nobene??? Kaj storiti, ko sta šoli vendarle dvojezični in madžarski financerji ne bodo v nedogled dajali sredstev in se nič spraševali, kako tu vse to poteka?! Za učitelja slovenščine je prosila ravnateljica monoštrske srednje strokovne šole (kjer je ta pouk na smrtni postelji) in tudi gimnazije (kjer je ta pouk na infuziji) ... Meseci minevajo, tudi leta bodo, tu bo počasi vse mrtvo ali samo še na papirju, slovenski ministri, državni sekretarji in diplomati pa posedajo na vljudnostnih sestankih, srečanjih in simpozijih s samooklicanimi (največ je takih) manjšinskimi predstavniki... Ki so že zdavnaj zgubili kredibilnost in stik z manjšinsko resničnostjo... In kujejo akcijske načrte za prihodnost... Čigavo in česa????? V takih razmerah prihodnosti ni! Amen!

Ni kompromisov. Jezik ohraniš ali opustiš!!!

"Joj, kak vi lepou gučite vogrsko," se je ob moji madžarski komunikaciji z nekom, ki ne zna slovensko, raznežila ena od slovenskih učiteljic... Trudim se. Ko me nekdo res ne razume, recimo trgovka v moji najljubši trgovini ali nekdo na sinovi šoli, ni druge izbire... "Ja, pa bi lahko tudi z nami včasih gučali vogrsko..." Hmmm? A res? Zakaj pa? A niste Slovenci?? "No, ja, ampak Janez bači so tak lepou z nami vogrski gučali..." Vem... Moj, žal že pokojni, predhodnik, svetovalec za slovenski jezik v Porabju, je s slovenskimi učitelji najraje "tak lepou gučal" - madžarsko... Enako, kot je to počela slovenska lektorica v Sombotelu... V Porabju imamo tako v podzavesti večine učiteljev lejpi vogrski jezik in težek, naporen slovenski jezik... In če ne znaš nič povedati "lepou po vogrsko", si oplel... Si tujec ali pomilovanja vredno bitje, ki bo pri njih sprejeto, ko bo spregovorilo prve madžarske besede... To je porabska šolska stvarnost... Ampak moja materinščina je slovenščina! Madžarščino, ki se je nisem učila sistematično, šolsko, in je zato, na žalost, nikoli ne bom govorila povsem pravilno - uporabljam kot jezik sporazumevanja z Madžari, ki me res ne razumejo, in nič več. In pomagam sinu, če seveda znam... Nič več... Spoštujem uravnoteženo dvojezične ljudi, ki jih je v Porabju izjemno malo. Že tiste med dvajsetim in tridesetim letom bi lahko preštela na prste, strah pa me je pomisliti na tiste, stare manj kot dvajset let... Ali še huje - manj kot 18 let... Mi bo kdo verjel, če zapišem kruto resnico, da je v Porabju uravnoteženo dvojezičen učenec v tej starosti SAMO eden?!? Moj sin, namreč... Samo on... Od vseh dvesto in nekaj v narodnostno izobraževanje z učenjem slovenščine vpetih učencev in dijakov... Zaboga, a ste res slepi in gluhi???

Vem, da razne gasilske akcije te katastrofalne slike neznanja slovenščine pri mladih in najmlajših v Porabju ne morejo popraviti, a jaz pač nikoli ne obupam... Kljub temu da si nalagam po mnenju večine nepotrebno delo in hude zamere vpletenih... Ker pomeni več učencev v razredih več denarja za šolo, je pridobivanje učencev dober biznis, ki se ga šole prav nič ne branijo. Najbolj uspešna je doslej na tem področju bila števanovska šola, a tudi na seniško že prihajajo učenci od drugod. Žal pa to niso neki biseri, učenci se z monoštrske mestne šole običajno prepisujejo v vaške takrat, ko oni ali starši veleumno ugotovijo, da so enke ali dvojke pa še kakšne kazni gotovo krivične in dobljene zato, ker jih učitelji ne marajo. Starši hitro s takimi zgodbami stopijo do rahločutnih porabskih ravnateljic in že naslednji dan se ubogi učenec, ki so se mu v monoštrski šoli dogajale krivice svetovnih razsežnosti, pojavi v katerem izmed dvojezičnih razredov. Brez ene same besede znanja slovenščine, seveda! Toda zaradi tega si doslej nihče na šolah ni belil glave, dokler...

Dokler ni mene obsedel nek hudič, da sem dosegla, da je učencem, ki se na naše dvojezične šole vpisujejo v višje razrede brez znanja slovenščine, potrebno delati diferencialni izpit iz t. i. preživetvene ravni slovenskega jezika!!! Uf, to je nastala panika! Trenutno je na dveh šolah 6 takih učencev, ki so prišli od drugod v višje razrede. Z njimi naj bi se dodatno ukvarjali učitelji, ki jih poučujejo. Pa se bodo??? Kar nekaj ljudi me je že to vprašalo. Morajo se, je moj odgovor... Ampak po mrkih pogledih na šolah in vzdihovanju v zbornicah vem, koliko je ura... Že dolga leta pa nikogar ne moti, da se recimo v monoštrske razrede, kjer se poučuje nemščina na višjem nivoju, ne more vključiti nihče, dokler ne naredi diferencialnega izpita iz nemščine za predhodni razred! Resen predmet, urejen sistem, spoštljiv odnos... Kdo, mislite, je tisti, ki bi lahko tak status priboril slovenščini??? Eksperti iz Slovenije (Trojka), po katerih hrepenijo diplomati, posebej tisti z 260-kilometrske razdalje??? So res za hece... Vem, da imajo dobre namene, a ne bo šlo, dragi moji. Take stvari morajo dozoreti v Porabju, med Porabci. Pa kdo, razen mene, razmišlja o tem??? Nihče... Za mano potop, je nezavedni moto vseh porabskih učiteljev, politikov, kulturnikov... Nekako bo že... Do moje penzije... Pa - saj bo... Mogoče ne bo...

Dragi moji, ni kompromisov. Jezik ohraniš - načrtno, zavestno, s trudom - ali opustiš... In se izgubiš! Nekaj časa še financerje varaš s Potemkinovimi vasmi in pljuvaš po vseh, ki tvoje prevare razkrinkavajo... Nekaj časa...

In kot sem eni izmed z moje strani večno ogroženih porabskih dam napisala včeraj:

"Tako Slovenija kot Madžarska financirata manjšino zato, da se ohrani; da ohrani identiteto, le-te pa ni brez ohranitve jezika. In kdo, misliš, in kako bo ohranjal jezik, če ne vsi vi, ki ste tako ali drugače javno vpeti v manjšinsko življenje in delovanje??? Tako kot učitelj, ki lastnih otrok ni naučil slovensko, nima nobene moralne in etične pravice tega zahtevati od staršev svojih učencev in o tem sploh kaj govoriti (to sem jim rekla že neštetokrat) – tako tudi vsi drugi niste verodostojni, dokler ne sprejmete dejstva, da ste moralno in etično zavezani najprej narediti temeljito samorefleksijo in premisliti, kakšen je vaš delež krivde, da se je slovenščina v vaših lastnih intimnih okoljih in javni rabi skoraj povsem izgubila. ..., to ni kritika ampak opominjanje in smernica za globok premislek, da ne morete leta in leta govoriti o svojem slovenstvu, ohranjanju jezika in identitete, obenem pa z neznosno lahkostjo svoj jezik opuščati in pričakovati, da ga bo npr. vaše potomce naučila šola, Slovenija, kdo bi vedel, kdo še… Za ohranjanje jezika ste v prvi vrsti odgovorni vsi vi, predvsem s tem, da ga izberete za jezik komunikacije v lastnih sredinah, ne le takrat, ko pride na obisk kdo iz Slovenije.

To je moje stališče že več kot dvajset let, to stališče bom tako zasebno kot javno branila in zagovarjala z vsemi možnimi sredstvi ter načini do konca!!! Ne glede na morebitne probleme, ki si jih s tem povzročam. Toda resnica in načelnost ostaneta zame resnica in načelnost do konca! Upam, da se mi boš pri tem prepričanju pridružila…"

 

 

Moji otroci pa nočejo govoriti slovensko...

Pred dnevi, ko sem obiskovala porabske narodnostne izobraževalne ustanove, sem srečala mlado mamico Slovenko, ki ima tri otroke, le-ti pa obiskujejo narodnostno šolo. V lepi, tekoči slovenščini mi je pripovedovala o svojem delu, družini, predvsem o otrocih. Mož je Madžar in po njenem pripovedovanju sodeč se je družina z neznosno lahkostjo, brez pomislekov, možnosti za prisotnost vsaj malo slovenščine - pomadžarila. Vsem se je to zdelo normalno in bolj enostavno. Saj, ona s starši, ko so na samem, sicer govori slovensko, če pa so mož in otroci zraven, pa samo madžarsko. To je, na mojo grozo, porabski standard ... Spraševala me je o mojem sinu, kam hodi v šolo, kako mu gre. Seveda sem se ponosno pohvalila, da je moj Samuel uravnoteženo dvojezičen, da odlično obvlada slovenščino in madžarščino - oba jezika na nivoju materinščine - peto leto se uči angleščino, vedno bolj pa ga zanimata nemščina in hrvaščina... In vse to pri enajstih letih, saj je letos šestošolec, odličnjak v monoštrski gimnaziji ... Gospa me je malo nejeverno gledala, zmajevala z glavo in zaključila: "Veste, moji otroci pa nočejo govoriti slovensko..." ... Hmmm??? Kako nočejo??? Kako to mislite? Moje čudenje je bilo brezmejno...

Pa ste jih vi kaj učili slovensko, ko so bili čisto majhni? - sem radovedno vrtala vanjo, čeprav mi je odgovor hudičevo znan. "Ne, nisem ... Samo madžarsko smo se vedno pogovarjali, ker je mož Madžar. Tudi dedek in babica sta govorila madžarsko ... Zdaj pa je v šoli slovenščina in je težko..." Od kod pa bi otroci naj znali slovensko? Mislite, da iz šole? Iz take šole, kjer se še vodstvo upira preveliki prisotnosti narodnostne materinščine, ker da otroke prikrajšuje za znanje madžarščine?! ... In - zakaj bi zdaj naenkrat govorili z vami slovensko, ko pa nikoli niso in ste vi kot mama tista, ki od rojstva z njimi govori samo madžarsko?? ... Kar srh me je spreletaval, ko sem postavljala vsa ta vprašanja začudeni slovenski mamici, ki ji ni jasno, zakaj njeni otroci zdaj, ko so že veliki, z njo nočejo niti malo govoriti slovensko ... Kako neverjetno omejena so ta porabska razmišljanja, kako daleč od vsega, kar nekateri pričakujemo ... In smo tam: govorne navade, odnos do jezika in narodnosti ... Vse, o čemer so že davno pozabili govoriti vsi manjšinski pomembneži ... Kaj bi otrokom zdaj predstavljala komunikacija v slovenščini z mamo, ki jo imajo v svoji govorni predstavi za govorko madžarščine?? Verjetno nekaj hecnega, smešnega in nerazumljivega. Če je svoj jezik zatajila takrat, ko bi jim ga lahko posredovala v najnežnejši dobi, je danes odgovor na njene poskuse logičen: Otroci nočejo govoriti slovensko! Zakaj pa bi?!? In da slučajno ne bo spet kakšnih obramb takih dejanj v smislu Bili smo zatirani, Bali smo se govoriti slovensko, Bili smo zaprti ... Taki izgovori ne zdržijo, saj je gospa odraščala v času po t. i. demokratičnih spremembah in njeni starši so jo naučili slovensko ... Mirne duše bi tudi ona lahko svoje otroke, če ... Precej hitro sva se poslovili ... Začelo se ji je grozno muditi ...

To je slovenska žalost v Porabju; tragedija, pri kateri asistirajo prav vsi: narodnostni politiki, kulturniki, učitelji, vodstva šol, predvsem ene ... In Slovenija s svojo anemično diplomacijo in politiko do zamejstva, ki to sploh ni. Je neka romantična predstava o ubogih malih Slovencih za mejo, za katere imamo sicer vsako leto manjši žakeljček cekinčkov in jim jih razdelimo ... Tako vbogajme ... Pač kdo je glasnejši, dobi več in hitreje ... Pa še malo pod mizo in malenkost za priboljšek ... To je slovenska politika do zamejstva, ki se bo očitno v tej maniri nadaljevala, saj novi stari česa drugega ne znajo. Že leta opozarjam, pa ne samo jaz, da je potrebno poskrbeti za strokovno slovensko pomoč učiteljev na šolskem področju - pravzaprav bi vsaka manjšinska institucija potrebovala koga iz Slovenije, da bi permanentno bila prisotna slovenščina. Ne zgodi se prav nič, ker slovenska, recimo šolska zakonodaja ne dopušča, da bi učitelji iz bližnjih šol dopolnjevali svojo obvezo v Porabju. Vsaj 10 let pripovedujem to raznim ministrom, državnim sekretarjem in še komu, pa nič. To, kar bi za porabske šole pomenilo preživetje in ohranitev ter krepitev slovenskega jezika, je za Slovenijo pravcat drobiž ... Le volja bi morala biti in sposobni ter vsaj malo empatični ljudje na odgovornih mestih ... Tako pa politiki prihajajo v Porabje na ekskurzije, jemljejo vsem nam čas in voljo ter vero v iskrenost matične države ...  Slovenščina pa bo kmalu le še na muzejskih panojih, na časopisnih straneh in na trakovih v arhivu slovenskega radia ...

In slovenski politiki boste na ekskurzije k Porabskim Slovencem prihajali - s prevajalci...

Draga šola, dober dan (tudi v Porabju)!!!

Kakšna neumnost, bi rekel moj sin... Šola nikomur ni draga, razen zate, ki kupiš knjige in šolske potrebščine; pa tudi dan ni bil dober, saj je od jutra do večera lilo... Ampak - zvečer je moj Samuel vseeno izrekel nekaj pozitivnih stavkov na račun ponovnega začetka šolskega leta: Veš, mami, saj ni bilo tako slabo... Po dveh mesecih sem srečal prijateljčke, malo smo se hecali, pohvalil sem se, da imam končno tudi jaz svoj računalnik, da sem bil tri tedne na morju... Tudi učitelji so bili dobre volje... Veš, malo sem že pogrešal šolo... Pa zdaj na gimnaziji nismo več najmanjši, saj smo že šestošolci! (To je 6. razred OŠ oziroma 2. razred 8-letne gimnazije.)

Ta sončna fotografija je z lanskoletnega začetka šolskega leta na gornjeseniški šoli. Tudi letos sem se prvi šolski dan odpravila tja... (Brez fotoaparata, ker sivina in dež nista moji priljubljeni foto-temi.) Imajo pet prvošolcev, do osmega razreda skupno 69 učencev. Je med njimi vsaj eden, s katerim bi lahko spregovorila več kot tri stavke v slovenščini? Takega ni. Žal, tudi v 7. in 8. razredu ne... Kljub stotinam ur slovenskega jezika, kljub številnim "slovenskim" dejavnostim, kljub... Na - samo mojo - žalost... Velika večina teh otrok ima slovenske korenine, dedke in babice, ki že svojih otrok, staršev teh šolarjev, niso naučili slovensko, tisti, ki so jih, pa - kot sami pravijo - s svojo slovenščino niso imeli kaj početi... Avstrija jim je ponujala delo, Slovenija pa obljube. To se dogaja še danes, s to razliko, da je z avstrijske strani še vedno isto, o Sloveniji in njeni vlogi v zamejstvu pa je že nekaj časa znano le to, da nič ni znano. Zmeda, nekompetentneži in privilegiranci... To so najpogosteje slišane besede... Slovenija, nekoč tako opevana matična država, je od Porabja in njegovih dejanskih potreb vedno dalje...

 Tudi DOŠ Števanovci sem obiskala na prvi šolski dan; 51 učencev bo od 1. do 8. razreda, od tega 6 prvošolcev... Slovenščina po 5 ur tedensko za vse učence, pa dvojezične ure in "slovenske" dejavnosti... In še nova učiteljica za športno vzgojo, ki na moje veselje menda kar v redu govori slovensko, saj je kot nogometašica igrala v znanem klubu v Sloveniji... Pa slovenska učiteljica Metka, vsak dan z njimi... In učenci? No, z Vanesszo in Viktorio se še nekaj stavkov da spregovoriti slovensko, tudi z Marcijem, če je razpoložen, pa učenci učiteljice Metke se še tudi malo spomnijo... Tu pa se seznam popolnoma konča in nastopi slovenski mrk... Popolni...

So se pa na prvi septembrski dan veselili malčki porabskih narodnostnih vrtcev, še bolj pa njihove vzgojiteljice, saj sem jim predstavljala novo strokovno pomoč iz Slovenije - vzgojiteljico asistentko Andrejo, ki bo po en dan v tednu prisotna v vsakem vrtcu; izbrali so jo v partnerskem vrtcu Kuzma, to prepotrebno dejavnost pa financira Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Po reakcijah vzgojiteljic sodeč je ta strokovna pomoč izjemno dobrodošla, naši mladi kolegici pa se bo potrebno zelo zelo potruditi, saj od približno 80 malčkov, ki se v petih narodnostnih vrtcih v Porabju učijo slovenščino, niti eden ni prinesel od doma niti ene slovenske besede. Slišite, politiki, diplomati, kulturniki??? Kolegica Andreja, vso srečo, pozitivno energijo in vztrajnost ti želim!!!

Novo šolsko leto... Pisano kot večerno nebo nad Monoštrom... Polno vprašajev, klicajev in nedokončanih stavkov... Učitelji v šolah seveda ne morejo postoriti vsega namesto staršev... Lahko pa temeljito, vztrajno in natančno opravijo svoje delo... In opustijo jamranje, kako je vse težko in nemogoče... Ter več, bolje in bolj vztrajno govorijo z učenci slovensko... To pa bi v dvojezičnih narodnostnih šolah morala biti zahteva!!! S strani vodstev in vzdrževalca... Če se nam že vedno bolj odmikajo besede odgovornost, etika, lojalnost in zavest... Vse dobro v novem šolskem letu prav vsem, skupaj s Cicibanovim in Cicidojevim Modrim medvedkom!!!

Je po novem pridevnik "slovenski" v Porabju nezaželen??

"Teh kolumn nisem pisal za strinjanje, marveč za razmišljanje. Če bi pričakoval hvalo in položaje, potem bi pisal o neverjetni poštenosti in delavnosti slovenskega naroda. Jasno mi je bilo, da se podajam na spolzek teren, ker me je pač resnično zanimalo, kako funkcioniramo; zanimala me je resnica, ne demagogija. In kot je znano iz psihologije, ko človeka dregnete v vzrok njegovega simptoma, reagira z agresijo." (Miha Mazzini)... S tem citatom se lahko popolnoma poistovetim; tudi moji blogi so pisani za razmišljanje in zavedanje... A razmišljajo, se zavedajo in težijo k spremembam le pametni in trezni ljudje... Ostali napadajo, zmerjajo, iščejo krivce v vseh drugih, le v sebi ne... To je porabski vsakdan...

Koliko je v Porabju še Slovencev - tu mislim tiste, malo ali mnogo mlajše od mene - ki jim je vsaj atomček do ohranjanja slovenskega jezika v skupnosti??? ... Da so taka vprašanja retorične narave, sem dobila potrditev v teh dneh... Takih je le za vzorec... Mladi so pred kratkim ustanovili "Društvo porabske mladine". Za tiste, ki pridevnik "porabski" enačite s pridevnikom "slovenski", moram dati popravek. Pomota!!! Gledam namreč fotografije prvega društvenega dogodka; na njih je največ takih članov, ki so Slovenci le še po Adamu in Evi; in ne znajo - razen nekaj fraz - nič slovensko... Razmišljam, tuhtam - kje so mladi, recimo z Gornjega Senika, ki še nekako govorijo slovensko? Zakaj niso v društvu?? Malo se pozanimam... Ah, saj v tem društvu ne govorijo slovensko, mi je bilo rečeno... In na novi fb-strani, kjer je najprej madžarsko poimenovanje društva, šele nato slovensko, tudi besedilo k fotografijam je najprej madžarsko, šele potem slovensko, komentiram fotke v smislu, da mi v nazivu društva manjka pridevnik "slovenski"... Čez nekaj ur je bil moj komentar izbrisan... Zakaj??? Je po novem pridevnik "slovenski" v Porabju nezaželen? Brisanje pač pove, da bi se to društvo moralo imenovati, recimo Multikulturno društvo porabske madžarsko govoreče mladine... Točno tako! Toda - zakaj bi potem njegovo dejavnost financiral Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu??? In tisti, ki ste se na Vseslovenskem srečanju v Državnem zboru raznežili ob lepih besedah porabske mladenke, ste pač bili pretentani. Mladenka je predsednica društva, v katerem se govori madžarsko in briše komentarje, kjer jo neka gospa tečnoba spomni, da bi njeno društvo bilo smiselno, če bi v svojem nazivu imelo pridevnik "slovenski"... (Seveda ne le v nazivu, tudi dejavnosti naj bi podpirale ohranjanje govorjenega slovenskega jezika in utrjevale jezikovno zavest pri mladih, saj bi bilo edino normalno, da so člani tega društva le Slovenci! O tem seveda fantaziram jaz, pa naivneži na Uradu, ki spodbuja delo mladih SLOVENCEV, če sem prav obveščena...) Zgodbe pa tu še ni konec. Pika na i sledi...

 Pod omenjenimi fotografijami se je pojavil še en komentar mojega fb-prijatelja, Slovenca z zahodne meje slovenstva, ki je tudi rahlo pikro izrazil svoje mnenje o multikulti zamejskih druženjih, ki vodijo Slovence k potujčenju... Gospodična predsednica ga ni izbrisala, ampak prav smešno odgovorila, da nima pravice komentirati, saj še ni bil v Porabju, ker ga ona ne pozna. Pa še zabrusila mu je, da je nesramen: "Zelo grdo se obnašate, saj nas sodite na podlagi enega zapiska, ki ga je zapisala gospa, ki bi se lahko sama ukvarjala s svojim področjem!"  Sancta simplicitas! Tragikomedija pač, a vseeno bolje, kot to, kar se je zgodilo mojemu, silno nedolžnemu komentarju. Napisala sem novega, veliko bolj temeljitega, ki je ta trenutek še tam. Ljubi bog, tečna gospa je v Porabju že dalj časa, kot je nekultivirana gospodičnica na svetu! In se ves čas ukvarja s svojim področjem, a, na njeno žalost, res sama! Bela vrana med črnimi - neuspeh zagotovljen! In še en komentar je tam - hvala, prijateljica, tudi dobra poznavalka razmer... Ampak...

Višnja na torti se je pojavila naslednji dan. Gospodičnica Martina, njena sestrica in mama so rešile neljubi problem po nojevsko: blokirale so me na facebooku in zdaj zanje problema ni več! Življenje je dalje lepo, enostavno in brez čigavih koli očitkov - in samo v madžarščini! Tako se to dela, dame! Zakaj bi morale na svojih časovnicah gledati neko slovenščino in se počutiti malenkost krive, ker je same v medsebojni komunikaciji ne uporabljate... Pa tako sem verjela, da se omenjenim damam nenehno dogajajo krivice apokaliptičnih razsežnosti!!! In tako lepo sem pisala o njih, jih podpirala in dajala lastne roke v ogenj zanje... Uf, saj me je nekajkrat grdo opeklo... Ta izkušnja, upam, je epitaf moji naivnosti... 

Vem, da ne bom odnehala! Trdno sem prepričana, da je edina možnost narodovega preživetja ohranitev živega jezika. Za vsaj drobne kamenčke v neskončnem mozaiku se bom borila dalje, saj lahko dam le to, kar imam: znanje, zgled, spodbudo in vero! Vse drugo je v vaših rokah...