Družina je zibelka jezika

Naslov današnjega razmišljanja sem si sposodila na Koroškem, kjer je Krščanska kulturna zveza v okviru pobude Slovenščina v družini pred dvema letoma izdala knjižico razmišljanj o pomenu posredovanja jezika v družini. O tem so pisali znani Korošci obeh narodnosti in vsi prišli do spoznanja, da je zibelka jezika lahko samo družina. Vse, kar se z otroki dogaja potem, je nadgradnja. Začeti učiti narodnostno materinščino v šoli, brez družinskega zaledja in podpore, je jalovo početje. Dotakne se samo jezikovno nadarjenih učencev, pa še teh le kot nov jezik, nikoli pa kot materinščina ...

Pred štirimi leti se je na Koroškem osnovala pod okriljem KKZ Iniciativa Slovenščina v družini. Na različne načine so člani vabili najprej dedke in babice, da svojim vnukom poskušajo podariti največje bogastvo - lastno materinščino. Številne dejavnosti so spremljale to plemenito akcijo in pobudniki se lahko pohvalijo z lepimi uspehi. Širokogrudno pa so svoje ideje podelili tudi s slovenskimi zamejskimi skupnostmi v Italiji, Hrvaški in na Madžarskem. Tisti, ki vidimo poglaviten cilj svojega delovanja v pomoči pri ohranjanju slovenskega jezika in identitete v skupnosti, smo se z veseljem odzvali. Pred nekaj dnevi sta Krščanska kulturna zveza in Iniciativa Slovenščina v družini v Tinjah na Koroškem organizirali izjemen posvet z naslovom Slovenščina - živ jezik v družini in javnosti. Nanj so organizatorji vabili predstavnike slovenskih manjšin v zamejstvu in vse, ki jih zanima ohranjanje in razvoj slovenščine v družini in javnosti. "Temeljni kamen za obstoj jezikovnih manjšinskih skupnosti je jezik v družini. Zato bomo na posvetu namenili pozornost družbenim in družinskim okoliščinam, ki vplivajo na izbiro jezika v družini - od zavestne lastne izbire do prilagajanja širši družini in sorodstvu ter prilagajanju družbe. V združeni Evropi ima slovenščina kot evropski jezik in kot jezik naroda soseda nov pomen in novo vrednost. Na posvetu bomo poskušali odgovoriti na vprašanje, kako lahko slovenščino kot vrednoto ozavestimo v družinah," so zapisali v vabilu organizatorji posveta.

V dopoldanskem delu smo poslušali 4 predavanja eminentnih profesorjev in raziskovalcev: Vladimirja Wakouniga, Herte Maurer-Lausegger, Štefke Vavti in Nataše Gliha Komac. Mene sta se najbolj dotaknila drugi in četrti prispevek. Predstojnica Inštituta za slavistiko univerze v Celovcu dr. Herta Maurer Lausegger je v predavanju Družina včeraj in danes: medgeneracijske razlike glede na posredovanje jezika poudarila lastne izkušnje; kot koroška Slovenka je doživljala čase, ko so v vaseh še vsi govorili slovensko, in vse do danes, ko so demografske in socialne razmere v nekoč slovenskih okoljih popolnoma drugačne: "Spremenile so se govorne navade in načini družinskega življenja. Danes otroci največkrat nimajo več naravnega dvojezičnega zaledja. V večini dvojezičnih krajev južne Koroške je nemščina prevzela vlogo nekdaj pretežno uporabljanega slovenskega sporazumevalnega jezika. Rezultat razvoja je (največkrat) nemška komunikacija v predšolski dobi. Pripadniki srednjega in mlajšega rodu živijo pogosto v jezikovno mešanih zakonih ali družinskih zvezah. Stiki otrok s slovensko govorečimi starimi starši so vse bolj redki. Otroci s pasivno kompetenco v slovenščini govorijo in odgovarjajo v nemščini. Tudi dvojezični starejši ljudje svojih vnukov in pravnukov največkrat ne ogovarjajo več slovensko ... Število prijav otrok k dvojezičnemu pouku sicer narašča, vendar dvojezična predšolska jezikovna vzgoja v vrtcih, dvojezični pouk in dvojezično varstvo ne morejo nadomestiti naravne dvojezične vzgoje in vzpostaviti enakovredne kompetence v obeh deželnih jezikih. Zibelka naravne dvojezičnosti je dvojezičnost v družini," je poudarila predavateljica. Dr. Nataša Gliha Komac nam je približala jezikovni položaj v Kanalski dolini; kljub zgodovinski prisotnosti slovenske jezikovne skupnosti slovenščina ni umeščena v šolski sistem in posledično nima ustreznega statusa. Prizadevanja zanj se vrstijo, uspehi pa so komaj opazni. Tudi govorcev jezika je vedno manj, ohranja se tradicija v kulturnem društvu. Tu pa so se razpravljavci dotaknili tudi vloge in statusa narečja; le to je izvorna materinščina nas vseh, a pri njej ne gre ostati - potrebno jo je spoštovati in ohranjati tudi v šoli, obenem pa učiti knjižni jezik.

Dr. Janko Zerzer, duša Iniciative Slovenščina v družini, je v razpravo vnesel svoje dragocene izkušnje z učenjem slovenščine v lastni družini, pri otrocih in vnukih; ponosen je, da vsi govorijo slovensko in poskuša na vsakem koraku biti zgled vsem drugim. Moj poklon, gospod Zerzer!

Razprava se je razvnela tudi v odmorih, popoldanski del pa so organizatorji poimenovali Jezik manjšine - živ jezik v družini in javnosti danes in jutri. Ob tenkočutnem moderatorju Pavlu Zablatniku smo svoje poglede na tematiko predstavili: Rudi Bartaloth (Kanalska dolina), Sandro Quaglia (Rezija), Tanja Colja (Trst, Gorica), Marko Smole (Hrvaška) Susanne Weitlaner (Štajerska), Valerija Perger (Porabje) in Martina Piko-Rustia (Koroška). Kljub pregovornim specifikam smo lahko ugotavljali, da žive slovenščine med najmlajšimi pripadniki slovenskih skupnosti v zamejstvu skorajda ni več, da bi skupnosti morale razmišljati o načrtovanju jezikovne politike in posvečati več pozornosti jeziku v družini in v šolskem ter zunajšolskem življenju, še bolj spodbujati učenje jezika, se povezovati in imeti skupne cilje, prav tako pa bo morala matična Slovenija prisluhniti potrebam skupnosti ne le voditeljev, ki so v mnogih primerih zgubili stik z resničnostjo ...

Jaz sem predstavila aktualno jezikovno stvarnost v Porabju: Niti v eni porabski družini z otroki, mlajšimi od 10 let, se ne sliši več slovenska beseda ... V narodnostnih šolah imamo kakšnih 8 učencev, ki pasivno znajo slovensko narečje, edini uravnoteženo dvojezičen učenec od vrtca do konca srednje šole pa je - moj sin!!! Zastrašujoče ... V šolah se sicer trudimo s številnimi aktivnostmi, projekti, slovenskimi dejavnostmi, a manjka nam poglavitno: 2 ali 3 dobri učitelji iz Slovenije, ker domačih skoraj ne bo več. Imamo dva krasna primera dobre prakse - svetli zvezdici - učiteljico in vzgojiteljico iz Slovenije, potrebovali bi še vsaj dva učitelja ... Na šolskem področju torej vlagamo enormne napore za minimalne uspehe, a v Porabju se je pozabilo na bistveno: Jezik se rojeva, uči, utrjuje, ohranja ali umre - v družini!!! In v porabskih družinah je jezik - umrl ...

Veliko vsega bi o tem odličnem posvetu lahko še zapisala, a bi se morda le ponavljala ali postala dolgočasna, zato bom zaključila z mislimi, ki so me preganjale že v Tinjah ...

Na posvetu smo se zbrali tisti, ki si dan za dnem prizadevamo, da bi se slovenska materinščina in s tem identiteta zamejskih skupnosti ohranila ne le do danes, ampak tudi za jutri. Vemo in čutimo, da je vsak dan težje, bolj brezupno in nerazumljeno ... Bili smo torej tisti, ki vemo, kaj želimo, in potrebujemo pomoč odločevalcev - politike! Najprej v svojih mikrookoljih, kjer sta razumevanje pravih manjšinskih problemov in komunikacija s tistimi, ki odločajo, zelo otežena, potem pa stik s politiko v matični državi, ki ga imajo največkrat le tisti, ki so v svojih sredinah zgubili stik z bazo ... Zapleteno, mar ne? Ja, na tem posvetu bi gospodje politiki lahko v globine spoznali temeljni problem slovenskih skupnosti, izginjanje jezika in identitete! Pa vas ni bilo ... (Mogoče niso bili vabljeni?) Ne narodnostnih, ne matičnih ... No, da ne bom nepravična - iz Slovenije sta bila predstavnika kulturnega in šolskega ministrstva, sem pa zelo pogrešala koga iz Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ... Spoštovani gospodje, v Tinjah bi lahko spoznali in dojeli zamejsko stvarnost ... Z ljudmi, ki slovenstvo živimo ... Bi bilo pretežko (namreč premostiti prepad med tem, kar bi slišali tu, in tem, kar vam pripovedujejo leta in leta večni krovniki)???