sobota, 06. december 2014

Porabski veseli parkeljski december ali...

Zadnji mesec v letu, ki se ga ne bomo spominjali z nekim silnim veseljem... Hodim skozi sive dneve in razmišljam; toliko let, toliko besed in energije - mar nisem obtičala v nekem čudnem svetu idealiziranja življenja, s svojimi ljubeznimi do jezika, naroda in iskrenosti, trdno prepričana, da obstoj narodne skupnosti določa jezik, živ jezik, ki ga starši prenašajo na otroke in ti dalje... Družinska srebrnina ... V Porabju pač ni tako. Tu uspevaš, ko lažeš sebi in drugim in v tem svetu laži tako globoko potoneš, da se ti zdijo kot marsovci tisti redki, ki ne lažejo... Hudičevo hitro so se nekateri - tisti, ki so imeli priložnost in so sprva bili povsem drugačni - nalezli kroničnih bolezni čebele matice: odsotnost vsake odgovornosti za napake, grabežljivost, neetičnost, popolna izguba občutka za resnične potrebe in interese ljudi, ki naj bi bili za njimi... Žal, za njimi ni skoraj nikogar, saj se večina Porabcev, tistih, ki so še Slovenci po srcih in jeziku, ne zaradi koristi, sramujejo nekaterih, ki se še vedno imajo za voditelje, so pa že davno zgubili kredibilnost in opravilno zmožnost. In me dan za dnem kdo vpraša: Kaj oni v Sloveniji res nočejo videti, kaj se tu dogaja??? To je sramota!!! Res je...
 V Porabju se pač neumorno gradijo Potemkinove vasi in sleparji tkejo cesarjeva nova oblačila. In vsem je prav... Kaj pa slovenski jezik? Se ga bo kdo učil, ga bo še kdo govoril? Ah, zakaj neki! Denar prihaja tudi brez tega... Ne morem si pomagati, ampak ljudje, ki niso naučili lastnih otrok slovensko, zdaj pa se gredo velike Slovence in živijo na ta račun, so zame pač le poklicni Slovenci, ki jih strastno preziram... Zakaj se je potrebno iti zgodbe o neki manjšini, ki v bistvu to več ni??? Je res vse vzel hudič?? Odnesel grdi parkelj to noč???
Še vedno so aktualne ekskurzije slovenskih politikov po Porabju... Porabje je obiskal ta in ta... Horde novinarjev bliskajo in snemajo, fototermini so na minute najavljeni... Na koncu velesestanka izjava: Manjšina je dosegla neverjeten napredek, veseli smo teh uspehov, še dalje jim bomo nudili vso podporo... Bla, bla, bla... Manjšina??? Ja - manjšina v manjšini. Na prste ene roke lahko preštejemo to manjšino, gospodje slovenski politiki, saj ti "napredki" nimajo nobene zveze z večino, z ljudstvom! Napredek?? So to zidovi, ki se pač gradijo, če ti nekdo daje denar??? Kje so tu ljudje, ohranjanje jezika in identitete??? Naivnost nekaterih pa res nima meja... Kot da je prvi april, ne pa miklavževo...
Tudi v šolah se z diplomatsko pomočjo dogajajo čudeži. Neki dan mi je z vprašanjem, kje je ta gimnazija, ki je jaz doslej nisem omenjala, bilo poslano neko diplomatsko pisanje... Na monoštrski gimnaziji je sombotelska visoka šola predstavila študij slovenščine; lektorica je imela zanimivo predstavitev študija, seveda v slovenščini; do sem je vse lepo in prav, pravljica ali groteska se začne tukaj: zbralo se je 100 maturantov, med njimi je veliko Slovencev, z zanimanjem so poslušali in interes je bil velik. Gimnazija je osrednja ustanova iz katere se kadrirajo bodoči učitelji za dvojezične šole... No, šepa pouk slovenščine, a to lahko rešimo takoj, in sicer tako, da gostujoča učiteljica iz Slovenije, ki zdaj uči le 11 ur na osnovni šoli, prevzame ure... HALOOOOOOOOOOOOOOOOO??? Nisem mogla verjeti svojim očem!!! Da lahko nekdo tako svinjsko laže...
Ja, lahko in s takimi lažmi ruši vse, kar mukoma poskušamo graditi... Resnica je namreč taka: Na predstavitvi se je zbralo na ukaz ravnateljice, ne prostovoljno, nekaj čez 40 maturantov, ker jih več ni! Med njimi ni bilo NITI ENEGA, ki bi znal vsaj 10 besed slovensko, torej sami madžarski dijaki - letos na gimnaziji ne bo mature iz slovenščine, ker ni niti enega slovenskega maturanta!!! Prijazna Domača učiteljica je namreč uspela v sedmih letih slovenščino na gimnaziji v Monoštru pripeljati do bridkega konca - z asistenco diplomacije in krovnikov, ki so jo vneto podpirali in branili! Dijaki so le negodovali, ker niso imeli pojma, za kaj gre. Res krasen dosežek organizatorjev... Gostujoča učiteljica pa ima še več kot enkrat omenjenega števila ur, kar 24! Leta in leta govorim, pišem moledujem, bentim... da kakšnemu slovenskemu politiku klikne, da so Porabju potrebni učitelji iz Slovenije, če je res še komu vsaj malo mar, da se jezik ohrani... Vedno bolj dvomim, da si kdo v Sloveniji želi vsaj atomček tega... Tudi po zadnjih dogodkih...
Srčno upam, da se motim... No, naslednja zgodba bo bolj vesela in manj parkeljska...

7 komentarjev:

  1. Oh, Akoš, spet ribariš v kalnem... Čezvesoljska zombi cerkev blaženega zvonjenja je čisto simpatična druščina; je anticerkev, kar mi je všeč... Ti pa si vedno bolj nestrpen do vseh in vsega in to me moti. Zakaj ne bi smela obstajati taka "cerkev"? A je s tisto, ki jo ti podpiraš, čisto vse v redu? Prepričana sem, da ni... To pa nima nobene zveze s tem, o čemer sem jaz pisala.

    OdgovoriIzbriši
  2. Imam eno zelo lepo pravljico o nekdanji Državni Psihiatriji v Lipótmezőju. Tukaj so zdravili veliko bolnikov, ko so prišli modri in bogati sini ljudstva. Ti so najeli scientologe, da bi krearili kakšno ideologijo, da je Državna Psihiatrija ena krepost satanskega cesarstva, ki pride podjarmiti svet. Zaradi tega "znanstvenega" konstatiranja je vlada zaprla Lipótmező leta 2007, tako pa povzročilo mentalhigienično katastrofo.
    Vlada ni hotela več trošiti na snago, zato se je odločila ukiniti državno snago in pograbiti njene denarje.
    Torej sumim, da ta Zombi cerkev isto dela in tako služi nekim političnim krogom. Če je pa to pravilno v Sloveniji, takrat absolutno ni treba se ukvarjati s Porabjem ter vsako uradno prizadevanje, ki pride iz Slovenije (uradno "za Porabje"), v resnici je težnja zoper Porabje.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ne, Akoš, ti si pomešal dve stvari: slovenska zakonodaja o verskih skupnostih je takšna, da če imaš določeno število registriranih vernikov, lahko ustanoviš versko skupnost; to pa še ne pomeni, da le-ta avtomatsko dobiva denar od države. Mene take stvari ne motijo, ker sem prepričana, da je vera nekaj osebnega, ne pa orožje, s katerim manipulirajo politiki, kot se to dogaja. Tudi v Sloveniji...
    Nekaj drugega pa je jezik in ohranjanje le-tega v manjšinski skupnosti in podpora matične države pri tem. Tu sva že oba ugotovila, da je matica zgolj hudobna mačeha... Največkrat...

    OdgovoriIzbriši