Ko se ozrem na iztekajoče se leto, me preveva zelo malo veselja... Res, doživela sem nekaj lepih trenutkov ob srečanjih s srednjimi in starejšimi generacijami Porabcev, ki v svoji komunikaciji uporabljajo slovenščino; grem, recimo, v trgovino in ob kakšni polici tri živahne gospe klepetajo - slovensko! Tudi na ulicah Monoštra jih srečujem vedno več, ki se med seboj pogovarjajo porabsko. Jasno, da ne mladih!!! Pa v šolah - nekateri, sicer redki, učitelji se med seboj pogovarjajo slovensko; drugače je, ko govorijo z učenci... Torej ljudje, navadni ljudje so tisti, ki še uporabljajo v vsakdanji medsebojni komunikaciji slovenščino, tudi takrat, ko v bližini ni kakšnega slovenskega ministra, sekretarja, vratarja z X-urada ali hude gospe Valerije... Od tu dalje pa bo moj urbi et orbi zelo neprazničen...
Akoša Dončeca, vnuka zadnjega slovenskega lončarja v Porabju, poznam že zelo dolgo, od njegovih osnovnošolskih let... Števanovski učitelji, kjer je obiskoval osnovno šolo, so ga proglasili za malo čudnega (posebej eden od učiteljev). A kljub tem grdo subjektivnim ocenam je Akoš končal monoštrsko gimnazijo in študij slovenščine na sombotelski visoki šoli. Je raziskovalen tip, kritičen do aktualne situacije v Porabju, dobro vidi probleme, a je izmed mladih edini, ki ga ni posrkalo pokvarjeno poklicno slovenstvo, kot se je to zgodilo z nekaj mladimi, ki so začeli dobro, a so danes le Slovenci po potrebi... Z Akošem si veliko dopisujeva, včasih ga o čem poučim ali ublažim njegove pesimistične misli. A največji problem je ta, da je zaradi svoje iskrenosti in direktnosti - brez službe!!! Ja, to se zgodi mladim v Porabju, če ne plavajo s poklicnoslovenskim tokom! Prav včeraj mi je zapisal nekaj zelo kritičnih misli in mi dovolil, da jih objavim...
Ga bom kar citirala: »Če boste spet pisali v blogu, napišite
to, kar sem rekel: slovenska manjšina v Porabju je fertik. Kdo govori
slovensko? Zaman bi rekli, da starejši ljudje, oni so že skoraj mrtvi! Srednja
in mlajša generacija nič ne govori slovensko, nima se za Slovence, absolutno ne
poznajo slovenskih šeg. Tudi dvojezične šole so zato, naj se hrani delovno
mesto nekaj ničnevrednih učiteljev, v šole pa otroke importirajo, ker otrok
tudi ni v Porabju. Torej ta manjšina je fiktivna, to bi bilo potrebno napisati…
Enkrat verjetno bodo mi tudi rekli, da ne bodo mi člankov objavili, ker sem
rekel npr. da ni Slovencev v Porabju. Jaz zato pišem in zato se še ukvarjam s
tem, ker mislim, da sem zaveden Slovenec, ampak sem orientiran proti jugu
(Prekmurju in drugim krajem), kjer so še taki Slovenci, kot mi.
Jaz, če bi imel toliko moči v roki, nazaj bi spravil slovenstvo v
Porabje, pripeljal bi nekaj mladih družin iz Goričkega na Verico, v Ritkarovce,
Andovce, na Bedibreg in Grebenšček, ampak z drugimi, večjimi naselji, kot so
Števanovci, dva Senika, Sakalovci in Slovenska ves, ne bom stopil v eno
skupino. Nočem jih več, pomadžarjena so ta naselja. Mi smo bili na Titanicu, ki
se je že zaletel v ledeno goro (to Titanic-priliko tudi pišite v blog). Toliko
lahko delamo, da poiščemo to, kar še moremo rešiti… Seveda, vzorni bi morali biti manjšinski voditelji, ampak nikoli niso
bili. Berlinski zid je ostal v Porabju: med porabskim ljudstvom in tistimi, ki
so pri Zvezi…«
Akoš, prav imaš... To je bistvo problema, ki bo - brez korenitih sprememb v vodstvu omenjenega društva - vlekel Porabske Slovence v globine madžarskega morja, ob zvesti asistenci kratkovidne politike čebele matice... A se bo v Sloveniji kdo začel zavedati, koga pravzaprav v Porabju podpira???
Toda glede učiteljev je potrebno kljub vsemu nekaj dodati: v Porabju imamo nekaj odličnih učiteljev, katerih odličnost pa, žal, ne pride do izraza - zaradi vseh ostalih...
Danes se poslavljamo od starega leta... V novem naj bo kaj novega...
Ni komentarjev:
Objavite komentar