Ker živim v narodnostno mešani partnerski skupnosti (moj mož je prekmurski Madžar), sva se z možem kot bodoča starša že pred Samuelovim rojstvom dogovorila, da bova otroka učila obeh jezikov - načrtno, dosledno, po najpreprostejši metodi - vsak od naju uporablja v komunikaciji s sinom svoj materni jezik! Seveda je to potekalo tako že od Samuelovega rojstva - ati madžarsko, mamica slovensko, brez odstopanj, popuščanj ali fige v žepu ali lažnega upanja, da bo namesto naju to naredil nekdo drug. Prav prvo leto, ko otrok zaznava glasove, melodijo govora, začne ločevati pomene in jezik sprejema čustveno, je odločilno. Na srečo smo mame leto dni na porodniškem dopustu in ves ta čas je sin vsrkaval oba jezika - atijevega madžarskega in maminega slovenskega. Prvi njegovi besedi sta bili "apa, mama". Torej madžarska in slovenska beseda ... Tako smo nadaljevali, ati madžarsko, jaz slovensko ...
In je bilo konec mojega porodniškega dopusta, morala sem v službo v Porabje. Sin je bil premajhen za vrtec, ob službi sem pisala magistrsko delo. Prišla je odločitev: Samuel bo od nedelje do petka pri babici in dediju, torej v madžarskem jezikovnem okolju. Na začetku je še nekako šlo, saj je njegov slovenski jezik bil močnejši od madžarskega. Toda po nekaj tednih se je že čutila moja odsotnost; prihajala sem domov, sin mi je razlagal madžarsko, na moja slovenska vprašanja se ni odzival - ni me razumel. Od petka do nedelje sva se trudila usvojiti čim več besed in stavkov v slovenščini. No, z nama je bil tudi ati, ki je s sinom komuniciral madžarsko, midva sva pravzaprav dosledno vztrajala vsak pri svojem jeziku. Tako po pol leta take komunikacije in vikend srečanj je bil sinov madžarski jezik mnogo močnejši od slovenskega. Spominjam se nekega petka, ko sem se vrnila iz Porabja. Samuel mi ves žareč razlaga, seveda madžarsko, kaj sta počela z dedijem ... Povej mi po slovensko, prosim, sem ga nagovarjala ... Ne znam slovensko, mi je rekel ... S tesnobo in bolečino, njegove lepe očke so vprašujoče strmele vame ... Kar stisnilo me je pri srcu, odšla sem ven in se bridko zjokala ... Moj sin ne zna slovensko ...
Jasno, da ni znal ... Toda jaz sem tu za to, da vztrajam pri slovenskem jeziku, da mu ne dam čutiti, da sem tudi sama v stiski, in mi je grozno, da ni z mano ves čas ... To se je tako odvijalo leto dni ... Magisterij je bil opravljen, v monoštrskem vrtcu pa so malo zamižali glede njegove starosti in tako sva jeseni 2005. leta šla v Monošter skupaj; on v vrtec, jaz v službo ... Tudi tu se je najina zgodba učenja obeh jezikov nadaljevala: od pol devetih do petih v vrtcu pretežno madžarščina, doma z mano samo slovenščina, za vikend pa še z atijem, dedijem in babico madžarščina in seveda z mano slovenščina ... Bilo je naporno, a čudovito lepo, saj smo se zavedali prav vsi, da otroku omogočamo nekaj edinstvenega, zaklad za prihodnost - učenje dveh jezikov, spoznavanje dveh svetov. Danes lahko s ponosom rečem, da je materinščina mojega sina - dvojezičnost. Bile so faze, ko je bil kateri izmed jezikov močnejši, a s tem se nismo ukvarjali. Tudi spregali, sklanjali in kaj je še tega nismo, le komunicirali smo z njim vsak v svojem jeziku o vseh temah in pri tem dosledno vztrajali, da je sin vezal jezik na osebo. To delamo še vedno.
Odločili smo se, da bo osnovno šolo obiskoval v Monoštru. To je pomenilo šolo z madžarskim učnim jezikom in petimi urami slovenščine kot predmeta tedensko. Ne bi o prvih štirih zgubljenih letih slovenščine, kjer se niso nič učili, in vsi imeli petke ... Takoj v prvem razredu pa smo pri odlični učiteljici angleščine privatno dodali dve uri na teden in to počnemo že šesto leto, saj diskriminiranje narodnostnih učencev (z asistenco neumnih staršev) poteka v monoštrskih šolah še vedno, po principu, če si pri narodnostnem jeziku, se uradno ne moreš učiti angleščine ali nemščine. Samuel vsako leto dela razredne izpite na stopnji, kot da ima pet ur angleščine tedensko, in to vedno z odliko ter pohvalami ... Zdaj je odličen učenec drugega razreda (6. razred OŠ) osemletne gimnazije. Tekoče govori slovensko in madžarsko ter za svojo starost odlično angleško ... Toliko o tem, kako mi "je lahko, ker moj sin govori oba jezika" in kako peresno lahka je bila naša pot do tega ...
Drage slovenske mame, dragi očetje, otroka je od rojstva potrebno učiti lastno materinščino, če imamo iskreno željo, da se jo nauči ... Ni težko, če spoštujemo svoj jezik in rod ter ljubimo svojega otroka. Potrebno je razumevanje in prepričanje, da otroku dajemo nekaj velikega in pomembnega. Lažje in lepše nam bo, verjemite!
Meni je zdaj že lahko in toplo pri srcu, vam pa bo tudi ...
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši