Mediji - ustvarjalci virtualnih zgodb o uspehu in uspešnežih

Moj prvi zapis v letu 2015 ne bo posejan z rožicami, lahko pa bi se marsikdo zamislil, ne v smislu, da je besen in smrtno užaljen, ampak da premisli - morda pa ima avtorica vsaj malo prav ... Različni mediji danes krojijo javno mnenje in tudi usodo marsikoga in marsičesa; ne bom se spuščala v razglabljanja o svetovnih problemih, čeprav je vsak, danes svetovni, problem bil najprej "vaški"... Ampak take, na videz mini probleme se ignorira, le-ti se potuhnejo in kot zahrbtna bolezen - tiho rastejo. Tem potuham in manipulacijam strastno asistirajo taki in drugačni mediji, najbolj tisti lokalni, ki parazitirajo na ustvarjanju pomembnih dogodkov in velepomembnih javnih osebnosti, ki so v bistvu le vaški posebneži. Če pomislimo na preteklo medijsko leto v Sloveniji, ugotovimo, da smo res bedna, pokvarjena vas, ki gojimo medsebojne zavisti in sovraštva in se veselimo le takrat, ko sosedu crkne krava (pardon, računalnik). Slovenski mediji, ki so še vedno samo projanševski in kontrajanševski, so v minulem letu res dobro skrbeli za ohranjanje teh svojih reputacij in tradicij ... Razen kakšnih spletnih skrpucal, ki nas marljivo obveščajo o tem, katera kao slovenska ali regionalna megazvezda jo je pokazala, katera in kako si je dala napihniti ustnice ali prsi, katera se je s kom dala dol ... Je pa nekaj izjem, predvsem medijev, ki so pridobili odlične kolumniste, in jih je vredno brati; in še kakšno prilogo kakšnega časopisa ... Lokalni mediji pa so izključno namenjeni temu, da delajo megapomembneže in megadogodke iz ničle, ljudi in dogodke, ki bi si morda zaslužili kakšno medijsko pozornost, pa prezrejo. Iz primitivnih in pritlehnih razlogov največkrat po vzorcu "te in te osebe ne maram, zato ne bom poročal/-a o tematiki, ki jo predstavlja" - čeprav ta tematika ni vezana samo na to osebo ... To je primer porabskega šolstva, o katerem prav nič več ne zvedo bralci in poslušalci nekaterih prekmurskih medijev ...

Pa poglejmo v porabske loge; že več kot dve desetletji izhaja časopis Porabje, delno v porabskem slovenskem narečju, delno v slovenskem knjižnem jeziku, kar je ob nastanku bila zelo modra odločitev. Upam, da bo pri tem tudi ostalo, saj bi kakršno koli uvajanje madžarskega jezika v časopis v smislu, da se pridobi mlajše in morda še neslovenske bralce, bilo zame (in verjetno še za marsikoga) kontraproduktivno in etično sporno. Gotovo pa ne bi prispevalo k ohranjanju manjšinskega jezika in identitete Porabskih Slovencev.

Namen tega zapisa ni analiza vsebine in tematike posameznih člankov, iskreno pa lahko zapišem, da je časopis imel pred dvema desetletjema več neposrednosti, morda celo drznosti; toda časi so se očitno tako zelo spremenili, da smo tisti, ki zapišemo kakšno zadevo malo bolj neposredno, odkrito, predvsem pa kruto resnično, prave čudaške bele vrane, na katere se kaže s prstom ali sika: "Saj ne rečem, da ni res, ampak o tem res ni potrebno pisati!" Pišimo raje o virtualnih uspehih, pomembnosti ljudi in dogodkov, ki jim je kakršno koli ohranjanje slovenstva zadnje, s čimer bi se ukvarjali, in posvetimo cele strani pomembnim političnim obiskom, četudi samo vratarjev ali ž-uradnikov kakšnega ministrstva ali urada ... In zameglimo bistvo problemov do neprepoznavnosti! Nekaj časa deluje, a glede na surovo manjšinsko realnost ne bo dolgo (upam). To seveda ne pomeni, da v časopisu ni nič pozitivnega, prav nasprotno: tako kot so šole edine sistematične učiteljice manjšinskega jezika, ne glede na rezultate, ki zdaleč niso odvisni samo od njih, je tudi časopis Porabje že več kot dvajset let edini sistematični ohranjevalec in posredovalec pisnega slovenskega jezika med manjšino in širše. To je njegova prava vrednost! Vsebinska megla nekaterih avtorjev pa me kljub vsemu razkuri. Navedla bom le en primer, drugega, ki pa je neprimerno bolj problematičen, pa bom prihranila za naslednji blog, prav tako odmeve in posledice takih pisanj, z le-temi se namreč soočam nenehno.

Že v prvi letošnji številki lahko beremo članek - predstavitev letošnjega Porabskega koledarja. Zase lahko rečem, da se mi zdi koledar odličen, tako po vrhunski fotografski plati kot po pestrosti vsebine. No, avtor te predstavitve povzame tudi moj članek z naslovom Družina - jezik - šola v Porabju danes in jutri, v katerem se lotevam tem, ki so vam že znane, na moj iskreno neposreden način. In kaj me je v članku zmotilo? Dejstvo, da pisec pomeša na prav neetičen in nerazumen način hruške in krompir! Povzetek se namreč zaključi takole: "Zgolj v premislek tale primerjava: dolgo se skoraj nič ni zgodilo v gospodarskem razvoju Porabja. Potlej je s skupnimi močmi nastala Razvojna agencija Slovenska krajina. Po nekaj aktivnih letih doma in v sodelovanju s Slovenijo lahko zdaj govorimo o vzpodbudnih rezultatih. Ali ne bi kazalo na podoben način združiti moči vseh (brez pretenzij, kdo je "najpametnejši") in se načrtno lotiti dogovora za spremembe, ki bi prispevale k boljšim rezultatom v šolstvu?" Tu pa sem res ostala brez besed!!!

Prvič, kdo govori o slabih rezultatih v šolstvu??? Tisti, ki namerno zamegljujejo bistven problem, ki je odsotnost vsaj kančka empatije do lastnega ohranjanja slovenske komunikacije in narodnostnih vrednot! Tudi tisti "vzorčni", ki jih je za vzorec in ustvarjajo vzpodbudne rezultate - zase, ne pa za skupnost ali za ohranjanje jezika!!! To je zadnje, kar bi jih zanimalo... Drugič, kaj so vzpodbudni gospodarski rezultati in kje je v tem podpora ohranjanju jezika v skupnosti??? Čista demagogija! In tretjič, v šolstvu - programih - ne potrebujemo dogovorov za spremembe! Petletke so, žal, na smetišču zgodovine ... Potrebujemo dodatne slovenske učitelje, ne pa znanstvene raziskave o tem, kaj bi bilo, če bi bilo ... Šolstvo, kakršno je, je posledica, ne vzrok! To je enako, kot se dogaja v zdravstvu: pride bolnik na robu živčnega zloma in zdravnik mu da tablete za pomirjenje. Gre domov ali v službo, v izvor težav, tablete ne pomagajo. Vrne se k zdravniku, ta mu poveča dozo. In tako v nedogled, do bridkega konca ...

Tudi v porabskem šolstvu je tako: šole nosijo del krivde, in sicer učitelji, ki še lastnih otrok niso naučili slovensko, kako bi lahko tuje otroke učili s silno motivacijo?!? ... Potem so vsi funkcionarji in kulturniki, zaposleni v narodnostnih institucijah, prav vsi, ki na kakršen koli način živijo od narodnostnih financ ... Tri četrtine te nemajhne skupine ima družine in otroke, ki jih niso naučili slovensko. Kdo in za koga torej naj naredi spremembe v šolstvu???  Pa še četrtič: recimo bobu bob in zapišimo, da gre za "gospodarski razvoj" ene družine, ne pa Porabja!!! In ko bo ta družina lastne otroke naučila slovensko in postala steber slovenstva, bom utihnila!!! Ter petič in zadnjič: pisati o tem, da se za ohranjanje jezika naj združijo moči z obeh strani meje na enak način, kot so se pri kmetiji na hribčku, je bolno ... In taka ter podobna pisanja so največkrat zamegljevalci resnice! S svojimi rožnatimi meglami veliko pripomorejo k usihanju skupnosti, ki nima več občutka za realnost, najbolj je nimajo tisti pri vrhu ...

Je kdo pomislil, da se recimo Porabje da brati na spletu in da ga bere veliko ljudi, ki ne poznajo porabske stvarnosti? O tem pa bo govora naslednjič ...