sobota, 17. januar 2015

Mediji - ustvarjalci virtualne resničnosti (ob asistenci realnih akterjev)

Današnja zgodba, če ji lahko tako rečem, bo nadaljevanje prejšnje, namreč kako lahko neka skupnost - z vsemi klasičnimi atributi (jezik, kultura, tradicija...) - obstaja tudi virtualno ali skoraj samo virtualno... Ne le skupnost, tudi njena, največkrat samooklicana, oblast, ki ima pod svojo kontrolo medije oziroma rečeno bolj konkretno, ko ustvarjalci vsebine nekih medijev mislijo, da morajo pisati tako, da bo ustrezalo njihovi oblasti...
Manjšinski mediji, posebej časopisi, so velikokrat v nevarnosti, da so njihova sporočila razumljena napačno ali je sporočilnost člankov pač taka, da je zunajmanjšinski bralci ne razumejo oziroma razumejo napačno. Največkrat sami pisci ne pomislijo na ta kontekst. Gre namreč za dejstvo, da dokler je nek časopis samo interno manjšinski - berejo ga pripadniki manjšine in tisti zainteresirani bralci, ki manjšinsko stvarnost dobro poznajo - ne prihaja do nerazumevanja; ko pa se kanal posredovanja spremeni - razen papirne izdaje se časopis da tudi v spletno obliko - pa je drugače... To se velikokrat dogaja s članki, ki jih ljudje berejo v spletni izdaji Porabja; no, če nekdo prebere kot informacijo in iz tega ne namerava delati svoje zgodbe, ni nič narobe... Huje je tam, kjer to bere nekdo, ki mu klikne, da lahko tudi on postane del porabske šolske zgodbe, za to dobi od občine ali države kakšna sredstva ali vsaj točke za napredovanje, pa še kakšen medij se razpiše ali razgovori o njegovem veleprojektu... Ko se zgodi to, zazvoni moj službeni (včasih tudi privatni) telefon... 
"Dober dan... Sem učiteljica slovenščine na ljubljanski x-šoli, drugače doma iz Prekmurja, tu poučujem že 20 let, ostala sem kar po študiju, ampak Porabje zelo dobro poznam, saj sem Prekmurka... Veste, na spletu berem tudi časopis Porabje, pa sva s kolegico geografinjo sklenili, da bi na mestno občino, zdaj so razpisi, prijavili projekt sodelovanja s porabskimi šolami; predvsem bi želeli, da se družijo naši in njihovi učenci, da se spoznajo, si morda dopisujejo, imamo skupne pogovore o slovenskih knjigah, se nekajkrat letno obiščemo, imamo skupne programe... Veste, radi bi nekaj naredili za te slovenske otročke..."
Poslušala sem z odprtimi usti in kar nisem mogla verjeti svojim ušesom (da ne bi mislili, da je to edini tak primer; vsaj dva sta na mesec, seveda z različnih koncev Slovenije, a ne le kot posledica branja spletnega Porabja - da ne bo pomote; gre tudi za hudo nepoznavanje zamejske stvarnosti večine novinarjev slovenskih medijev, ki od časa do časa čisto mimogrede pridejo v Porabje ali še to ne, temveč snamejo kaj s spleta in s svojimi "poznavalskimi" komentarji dopolnijo; obstajajo sicer svetle izjeme, vsa čast jim, ki se poglobijo in si upajo napisati ali povedati tudi kaj bolj drzno resničnega...)... Gospa, vaše ideje so sicer krasne - sem začela malce jecljajoče - ampak težka bo; veste, porabski otroci več ne govorijo slovensko...
Po trenutku tišine se je gospa razkurila: "A res? A vi mene zafrkavate? Veste, po vaši govorici sodeč niste niti Prekmurka, kaj šele Porabka! Gotovo ni tako, kot pravite! Veste, v Porabju večkrat berem prispevke ene ravnateljice s tistih šol. Tako lepo piše, kako so aktivni in kaj vse delajo. Pa lepo knjižnoslovensko piše..." Uf, ta bo pa huda, sem pomislila in ponovno poskušala: Veste, časopis ima tudi slovenskega lektorja, in to sem jaz. Glede povezovanja s šolami in pomoči porabskim slovenskim otročkom pa takole: dajte mi e-naslov, jaz vam pa pošljem vse kontakte vseh narodnostnih šol in se dogovorite. "V redu. Se bom kar sama zmenila, vidim, da vi ne poznate stvari dovolj dobro." Odlično ste se spomnili, gospa. Čez minutko vam pošljem in želim mnogo uspeha... sem bila zelooo prijazna. Rečeno, storjeno. Poslala sem izčrpne kontaktne podatke in zadevo dala ad acta...
Čez dvajset minut spet zvoni telefon in na drugi strani je znan, precej razburjen glas: "Gospa, niste mi dali pravih telefonskih številk. Povsod se oglašajo samo madžarsko! To niso slovenske šole!" Ja, seveda niso! Kdo pa vam je rekel, da so?? ... Nekaj tišine in sem nadaljevala: "Takole se zmeniva: vi boste jim napisali, da pokličete in potem se bo že oglasil kdo takšen, ki govori slovensko... Poslovili sva se in vedela sem, da to ne bo slovo. Čez čas zvoni telefon: "Gospa, imate prav. Res se ne da nič pametnega zmeniti. No, vseeno hvala."
Čez dva dneva je bil novi klic nove gospe z novimi idejami, kaj vse bi počela v Porabju... O tem pa naslednjič...

Ni komentarjev:

Objavite komentar