Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!
Malo več kot leto dni je od poslednjega kamenjanja... A objekt tega dejanja je še vedno silno živ in trdoživ; niti enkrat nisem padla pod križem, saj mi ta križ daje neizmerno moč živeti, stati in obstati. In vztrajati. In stati za svojimi načeli! Ni ga vetra s severa ali vzhoda, z zahoda ali juga, ki bi me zlomil! Živim! Razumete??? Še vedno živim!!!
Raba, moja reka, divja in neukročena, je moj simbol... Je res greh spraševati se, kam je potonil vaš narodni ponos, vaš jezik, dokaz, da ste narod, moji Slovenci ob motni Rabi??? Kam so potonili vaši spomini, spomeniki preteklosti, časi, ko ste peli, govorili, ljubili, sovražili, sanjali ali šepetali slovensko, slike zgodovine, ki so bile kot mozaik, katerega prvič izdeluje marljiv šolar: malo mavrice in neenakih kamenčkov in čudovit kolorit, a s presledki in barvami, ki se ne ujemajo z osnovo...
Bil je čas lilij, ki tudi na črno-beli fotografiji ostajajo bele... Čas, ko sem z vami "gučala po domanje, po porabsko"... In ko ste med sabo gučali po domanje, po porabsko, in s svojimi mlajšimi, pa s sosedi in z gospodom župnikom... Z učitelji ne, ker so bili oblast, tej pa se ne zaupa... Skupaj smo stopali v nove čase, rojevali so se otroci, ki bi danes radi bili nekaj novega in poteptali vse, kar je bilo pred njimi... Le redke so starši naučili slovensko... A danes sem dojela, da s figo v žepu, brez odnosa in besede Slovenec ter zavesti o slovenstvu... V veliki večini...
Je biti Slovenec v Porabju danes res samo zgodba o denarju, ki priteka z zahoda ali vzhoda???
Črno-bela zgodba o žrtvah in rabljih?? Med rablji naj bi bila, kot sem izvedela danes, tudi jaz... Oseba, persona non grata med mladimi, ki so ustanovili društvo pomadžarjene porabske mladine... Menda me bodo za žalitve tožili kar na evropskem sodišču za človekove pravice... Sancta simplicitas! Ljuba mladina, na tem sodišču bodo sprejeli vašo tožbo šele takrat, ko boste izčrpali vsa pravna sredstva v lastni državi. Žal, postopek je tak. Aha, kaj sem zagrešila? Obregnila sem se ob naziv društva, ki v svojem poimenovanju nima besede "slovensko"... Je to kaznivo dejanje, če nekomu pljuneš v faco kristalno čisto resnico?? Je multikulti društvo članov, ki se še niso odločili, kaj pravzaprav so, neka relevantna institucija, ki lahko toži nekoga, ki si je upal reči jasno in glasno, za kaj gre?? To je bolno... V soboto so multikultiji imeli prireditev (na kateri seveda niso govorili slovensko). So se pa na njej - informacija iz zanesljivega vira in dokumentirana - ukvarjali z mano in s tem, da je lepo biti Madžar... Pa sploh ni težko, saj plača čebela matica!!!
Ljuba porabska multikulti mladina! Šele takrat, ko boste razčistili, kaj ste in kaj hočete, se obrnite s čudaškimi pismi na neke institucije... Zakaj institucije? Kaj pa imajo le-te z mojim nočnim življenjem? Je normalno, da se nekomu pritožujete, ko sami ne izpolnjujete niti osnovnih standardov normalne komunikacije??? Pridite, za božjo voljo, do mene, saj sem vedno v Porabju, sedimo za mizo in se pogovorimo! Ne ponavljajte butalskih manir vaših predhodnikov, t. i. oblasti s te in one strani... Pri meni ni problema... Definitivno pa se mi gnusijo zahrbtni sestanki o meni brez mene!!!
Ni vse črno-belo, so tudi barve. Prav lepe. Jih hočete videti???
.JPG)
Ni komentarjev:
Objavite komentar