Ni kompromisov. Jezik ohraniš ali opustiš!!!

"Joj, kak vi lepou gučite vogrsko," se je ob moji madžarski komunikaciji z nekom, ki ne zna slovensko, raznežila ena od slovenskih učiteljic... Trudim se. Ko me nekdo res ne razume, recimo trgovka v moji najljubši trgovini ali nekdo na sinovi šoli, ni druge izbire... "Ja, pa bi lahko tudi z nami včasih gučali vogrsko..." Hmmm? A res? Zakaj pa? A niste Slovenci?? "No, ja, ampak Janez bači so tak lepou z nami vogrski gučali..." Vem... Moj, žal že pokojni, predhodnik, svetovalec za slovenski jezik v Porabju, je s slovenskimi učitelji najraje "tak lepou gučal" - madžarsko... Enako, kot je to počela slovenska lektorica v Sombotelu... V Porabju imamo tako v podzavesti večine učiteljev lejpi vogrski jezik in težek, naporen slovenski jezik... In če ne znaš nič povedati "lepou po vogrsko", si oplel... Si tujec ali pomilovanja vredno bitje, ki bo pri njih sprejeto, ko bo spregovorilo prve madžarske besede... To je porabska šolska stvarnost... Ampak moja materinščina je slovenščina! Madžarščino, ki se je nisem učila sistematično, šolsko, in je zato, na žalost, nikoli ne bom govorila povsem pravilno - uporabljam kot jezik sporazumevanja z Madžari, ki me res ne razumejo, in nič več. In pomagam sinu, če seveda znam... Nič več... Spoštujem uravnoteženo dvojezične ljudi, ki jih je v Porabju izjemno malo. Že tiste med dvajsetim in tridesetim letom bi lahko preštela na prste, strah pa me je pomisliti na tiste, stare manj kot dvajset let... Ali še huje - manj kot 18 let... Mi bo kdo verjel, če zapišem kruto resnico, da je v Porabju uravnoteženo dvojezičen učenec v tej starosti SAMO eden?!? Moj sin, namreč... Samo on... Od vseh dvesto in nekaj v narodnostno izobraževanje z učenjem slovenščine vpetih učencev in dijakov... Zaboga, a ste res slepi in gluhi???

Vem, da razne gasilske akcije te katastrofalne slike neznanja slovenščine pri mladih in najmlajših v Porabju ne morejo popraviti, a jaz pač nikoli ne obupam... Kljub temu da si nalagam po mnenju večine nepotrebno delo in hude zamere vpletenih... Ker pomeni več učencev v razredih več denarja za šolo, je pridobivanje učencev dober biznis, ki se ga šole prav nič ne branijo. Najbolj uspešna je doslej na tem področju bila števanovska šola, a tudi na seniško že prihajajo učenci od drugod. Žal pa to niso neki biseri, učenci se z monoštrske mestne šole običajno prepisujejo v vaške takrat, ko oni ali starši veleumno ugotovijo, da so enke ali dvojke pa še kakšne kazni gotovo krivične in dobljene zato, ker jih učitelji ne marajo. Starši hitro s takimi zgodbami stopijo do rahločutnih porabskih ravnateljic in že naslednji dan se ubogi učenec, ki so se mu v monoštrski šoli dogajale krivice svetovnih razsežnosti, pojavi v katerem izmed dvojezičnih razredov. Brez ene same besede znanja slovenščine, seveda! Toda zaradi tega si doslej nihče na šolah ni belil glave, dokler...

Dokler ni mene obsedel nek hudič, da sem dosegla, da je učencem, ki se na naše dvojezične šole vpisujejo v višje razrede brez znanja slovenščine, potrebno delati diferencialni izpit iz t. i. preživetvene ravni slovenskega jezika!!! Uf, to je nastala panika! Trenutno je na dveh šolah 6 takih učencev, ki so prišli od drugod v višje razrede. Z njimi naj bi se dodatno ukvarjali učitelji, ki jih poučujejo. Pa se bodo??? Kar nekaj ljudi me je že to vprašalo. Morajo se, je moj odgovor... Ampak po mrkih pogledih na šolah in vzdihovanju v zbornicah vem, koliko je ura... Že dolga leta pa nikogar ne moti, da se recimo v monoštrske razrede, kjer se poučuje nemščina na višjem nivoju, ne more vključiti nihče, dokler ne naredi diferencialnega izpita iz nemščine za predhodni razred! Resen predmet, urejen sistem, spoštljiv odnos... Kdo, mislite, je tisti, ki bi lahko tak status priboril slovenščini??? Eksperti iz Slovenije (Trojka), po katerih hrepenijo diplomati, posebej tisti z 260-kilometrske razdalje??? So res za hece... Vem, da imajo dobre namene, a ne bo šlo, dragi moji. Take stvari morajo dozoreti v Porabju, med Porabci. Pa kdo, razen mene, razmišlja o tem??? Nihče... Za mano potop, je nezavedni moto vseh porabskih učiteljev, politikov, kulturnikov... Nekako bo že... Do moje penzije... Pa - saj bo... Mogoče ne bo...

Dragi moji, ni kompromisov. Jezik ohraniš - načrtno, zavestno, s trudom - ali opustiš... In se izgubiš! Nekaj časa še financerje varaš s Potemkinovimi vasmi in pljuvaš po vseh, ki tvoje prevare razkrinkavajo... Nekaj časa...

In kot sem eni izmed z moje strani večno ogroženih porabskih dam napisala včeraj:

"Tako Slovenija kot Madžarska financirata manjšino zato, da se ohrani; da ohrani identiteto, le-te pa ni brez ohranitve jezika. In kdo, misliš, in kako bo ohranjal jezik, če ne vsi vi, ki ste tako ali drugače javno vpeti v manjšinsko življenje in delovanje??? Tako kot učitelj, ki lastnih otrok ni naučil slovensko, nima nobene moralne in etične pravice tega zahtevati od staršev svojih učencev in o tem sploh kaj govoriti (to sem jim rekla že neštetokrat) – tako tudi vsi drugi niste verodostojni, dokler ne sprejmete dejstva, da ste moralno in etično zavezani najprej narediti temeljito samorefleksijo in premisliti, kakšen je vaš delež krivde, da se je slovenščina v vaših lastnih intimnih okoljih in javni rabi skoraj povsem izgubila. ..., to ni kritika ampak opominjanje in smernica za globok premislek, da ne morete leta in leta govoriti o svojem slovenstvu, ohranjanju jezika in identitete, obenem pa z neznosno lahkostjo svoj jezik opuščati in pričakovati, da ga bo npr. vaše potomce naučila šola, Slovenija, kdo bi vedel, kdo še… Za ohranjanje jezika ste v prvi vrsti odgovorni vsi vi, predvsem s tem, da ga izberete za jezik komunikacije v lastnih sredinah, ne le takrat, ko pride na obisk kdo iz Slovenije.

To je moje stališče že več kot dvajset let, to stališče bom tako zasebno kot javno branila in zagovarjala z vsemi možnimi sredstvi ter načini do konca!!! Ne glede na morebitne probleme, ki si jih s tem povzročam. Toda resnica in načelnost ostaneta zame resnica in načelnost do konca! Upam, da se mi boš pri tem prepričanju pridružila…"