Pred dnevi, ko sem obiskovala porabske narodnostne izobraževalne ustanove, sem srečala mlado mamico Slovenko, ki ima tri otroke, le-ti pa obiskujejo narodnostno šolo. V lepi, tekoči slovenščini mi je pripovedovala o svojem delu, družini, predvsem o otrocih. Mož je Madžar in po njenem pripovedovanju sodeč se je družina z neznosno lahkostjo, brez pomislekov, možnosti za prisotnost vsaj malo slovenščine - pomadžarila. Vsem se je to zdelo normalno in bolj enostavno. Saj, ona s starši, ko so na samem, sicer govori slovensko, če pa so mož in otroci zraven, pa samo madžarsko. To je, na mojo grozo, porabski standard ... Spraševala me je o mojem sinu, kam hodi v šolo, kako mu gre. Seveda sem se ponosno pohvalila, da je moj Samuel uravnoteženo dvojezičen, da odlično obvlada slovenščino in madžarščino - oba jezika na nivoju materinščine - peto leto se uči angleščino, vedno bolj pa ga zanimata nemščina in hrvaščina... In vse to pri enajstih letih, saj je letos šestošolec, odličnjak v monoštrski gimnaziji ... Gospa me je malo nejeverno gledala, zmajevala z glavo in zaključila: "Veste, moji otroci pa nočejo govoriti slovensko..." ... Hmmm??? Kako nočejo??? Kako to mislite? Moje čudenje je bilo brezmejno...
Pa ste jih vi kaj učili slovensko, ko so bili čisto majhni? - sem radovedno vrtala vanjo, čeprav mi je odgovor hudičevo znan. "Ne, nisem ... Samo madžarsko smo se vedno pogovarjali, ker je mož Madžar. Tudi dedek in babica sta govorila madžarsko ... Zdaj pa je v šoli slovenščina in je težko..." Od kod pa bi otroci naj znali slovensko? Mislite, da iz šole? Iz take šole, kjer se še vodstvo upira preveliki prisotnosti narodnostne materinščine, ker da otroke prikrajšuje za znanje madžarščine?! ... In - zakaj bi zdaj naenkrat govorili z vami slovensko, ko pa nikoli niso in ste vi kot mama tista, ki od rojstva z njimi govori samo madžarsko?? ... Kar srh me je spreletaval, ko sem postavljala vsa ta vprašanja začudeni slovenski mamici, ki ji ni jasno, zakaj njeni otroci zdaj, ko so že veliki, z njo nočejo niti malo govoriti slovensko ... Kako neverjetno omejena so ta porabska razmišljanja, kako daleč od vsega, kar nekateri pričakujemo ... In smo tam: govorne navade, odnos do jezika in narodnosti ... Vse, o čemer so že davno pozabili govoriti vsi manjšinski pomembneži ... Kaj bi otrokom zdaj predstavljala komunikacija v slovenščini z mamo, ki jo imajo v svoji govorni predstavi za govorko madžarščine?? Verjetno nekaj hecnega, smešnega in nerazumljivega. Če je svoj jezik zatajila takrat, ko bi jim ga lahko posredovala v najnežnejši dobi, je danes odgovor na njene poskuse logičen: Otroci nočejo govoriti slovensko! Zakaj pa bi?!? In da slučajno ne bo spet kakšnih obramb takih dejanj v smislu Bili smo zatirani, Bali smo se govoriti slovensko, Bili smo zaprti ... Taki izgovori ne zdržijo, saj je gospa odraščala v času po t. i. demokratičnih spremembah in njeni starši so jo naučili slovensko ... Mirne duše bi tudi ona lahko svoje otroke, če ... Precej hitro sva se poslovili ... Začelo se ji je grozno muditi ...
To je slovenska žalost v Porabju; tragedija, pri kateri asistirajo prav vsi: narodnostni politiki, kulturniki, učitelji, vodstva šol, predvsem ene ... In Slovenija s svojo anemično diplomacijo in politiko do zamejstva, ki to sploh ni. Je neka romantična predstava o ubogih malih Slovencih za mejo, za katere imamo sicer vsako leto manjši žakeljček cekinčkov in jim jih razdelimo ... Tako vbogajme ... Pač kdo je glasnejši, dobi več in hitreje ... Pa še malo pod mizo in malenkost za priboljšek ... To je slovenska politika do zamejstva, ki se bo očitno v tej maniri nadaljevala, saj novi stari česa drugega ne znajo. Že leta opozarjam, pa ne samo jaz, da je potrebno poskrbeti za strokovno slovensko pomoč učiteljev na šolskem področju - pravzaprav bi vsaka manjšinska institucija potrebovala koga iz Slovenije, da bi permanentno bila prisotna slovenščina. Ne zgodi se prav nič, ker slovenska, recimo šolska zakonodaja ne dopušča, da bi učitelji iz bližnjih šol dopolnjevali svojo obvezo v Porabju. Vsaj 10 let pripovedujem to raznim ministrom, državnim sekretarjem in še komu, pa nič. To, kar bi za porabske šole pomenilo preživetje in ohranitev ter krepitev slovenskega jezika, je za Slovenijo pravcat drobiž ... Le volja bi morala biti in sposobni ter vsaj malo empatični ljudje na odgovornih mestih ... Tako pa politiki prihajajo v Porabje na ekskurzije, jemljejo vsem nam čas in voljo ter vero v iskrenost matične države ... Slovenščina pa bo kmalu le še na muzejskih panojih, na časopisnih straneh in na trakovih v arhivu slovenskega radia ...
In slovenski politiki boste na ekskurzije k Porabskim Slovencem prihajali - s prevajalci...
FB-prijateljica Suzana Guoth mi je poslala odličen komentar k zgornjemu zapisu; objavljam ga, ker predstavlja piko na i temu razmišljanju. Iskrena hvala, draga Suzana!
OdgovoriIzbrišiKot vedno, je tudi ta zapis zelo zanimiv in njegova vsebina žal popolnoma resnična.
1. Psiholingvistika se ukvarja med drugim tudi z vprašanjem dvojezičnosti v družini. Popolnoma pravilna je ugotovitev, da se bo otrok tudi v jezikovno mešani družini pogovarjal v jeziku, ki ga starši uporabljajo v pogovoru. Idealno je, ko oba uporabljata oba jezika, in neopazno preideta iz enega jezika v drugega. To se dogaja takrat, ko oba izhajata iz dvojezične družine. V večini primerov pa starši niso bilingvisti, temveč vsak uporablja svoj materni jezik v pogovoru z otrokom. Za otroka je tudi v tem primeru rezultat pozitiven. In zelo zanimivo je, kako pragmatično otroci uporabljajo oba jezika. Oni se bodo vedno v tistem jeziku sporazumevali z očetom ali materjo, ki ga le ta uporablja kot materni jezik. Niti slučajno se ne zmotijo. Dokler otroci zavestno ne vadijo eden ali drugi jezik, ker so še premajhni za to, da bi hoteli namenoma izpopolnjevati znanje jezika, je za njih absolutno nenaravno konverzirati v jeziku, ki je v komunikaciji za sogovornika tuji jezik. Verjamem, da je avtorja »Iskric« srh spreletaval v pogovoru s slovensko mamico, ki je imela nenavaden odnos do procesa učenja jezika.
2. Zakaj v Porabju ne deluje to, kar drugje deluje?
Vzrokov je nešteto. Tudi jaz sem že pisala o tem, zakaj je težje tam, kjer je namesto bilingvizma trilingvizem, kot na primer v Prekmurju, ali še pred kratkim tudi v Porabju. Nekje na desetem mestu bi omenila še eno stvar. V Jugoslaviji so bile že v petdesetih letih razmere takšne, da so brez nadaljnjega pustili državljane v tujino kruh služit. Za vsakega je bilo jasno, da se znanje tujega jezika lahko konvertira v kapital (denar), v boljše življenje. Učenje jezikov je bilo vsaj tako važno, kot zajtrk ali kosilo. Ko so čez nekaj let prišli nazaj domov, so si s svojim zamejskim prislužkom ustvarili udobno življenje. Tukajšnji Slovenci, ravno tako kot pripadniki večinskega naroda do leta 89 prejšnjega stoletja niti govoriti niso smeli o tem. Torej znanje tujega jezika ni bilo tako važno, kakor zajtrk.
3. Popolnoma se strinjam s tem, da Slovenija premalo stori za to, da bi se jezik v Porabju ohranil. Tu bi bila potrebna integracija na vseh področjih. (vrtec, šola, ustanove, industrijski obrati). Povsod bi morali skrbeti za to, da bi »permanentno bila prisotna slovenščina.” Jezik se namreč le v naravnem okolju lahko najbolj in v najbolj naravni obliki ohranja in prilagaja vsem zahtevam uporabe jezika.
4. Na sramotilnem odru bi poleg omenjene slovenske mamice lahko poiskali mesto tudi za nekatere slovenske politike tu in onstran naših sedaj že le virtualnih meja, ki niso storili tistega, kar bi od njih zahtevala pripadnost k slovenstvu.
Draga Suzana, izjemen komentar! Res hvala.
Izbriši