Učbeniki za več in boljšo slovenščino v porabskih šolah?!?

Učbeniki so že desetletja stalna tema, ko se govori o pouku slovenščine ali dvojezičnem pouku v porabskih narodnostnih šolah. Učbenik kot edino ali dopolnilno učno sredstvo, učbenik, ki ga je potrebno v prvi vrsti znati uporabljati!... Učitelji imajo najraje, če je učbenik edini vir, ki ga uporabljajo za pouk, a v Porabju so s tem hude težave, saj doslej nikoli ni bilo učbenikov, ki bi pokrili vse razrede, če pa so bili, pa smo ugotavljali, da v največji meri neuporabni. Učitelji tudi radi posegajo po učbenikih slovenščine za tujce, ki pa gotovo niso v celoti primerni za pouk v osnovni šoli v manjšinskem okolju, saj so napisani za odrasle in ne za otroke! Zgodovina porabskih učbenikov je pestra in zanimiva.

Ko sem pred več kot dvema desetletjema prišla v Porabje, je na šolah bila prva tema pomanjkanje ustreznih učbenikov. Uporabljali so nekatere slovenske, kar je bilo prezahtevno, na Madžarskem pa so učbenike pisali učitelji s sombotelske visoke šole pod vodstvom "znamenite" slovenske lektorice, ki si razmer v porabskih šolah nikoli ni ogledala dovolj natančno, da bi vedela, komu in s kakšnimi nameni pišejo učbenike. Seveda tistih izdelkov ali polizdelkov učitelji in učenci niso nikoli jemali v roke. So pa v šolah dolgo uporabljali zanimive učbenike slovenskih avtoric Alenke Kozinc in Darinke Sivec, ki so nastali v začetku 80. let preteklega stoletja. Čudila sem se njuni inovativnosti in uporabnosti teh učbenikov, ki so se lepo spogledovali z metodami učenja drugega jezika. Če bi dodali še delovne zvezke in posodobili besedila, bi bili uporabni še danes.

V začetku 90. let, ko se je na Madžarskem sanjalo o silnih šolskih reformah, celo 10-letni obvezni osnovni šoli, je država še nekaj dala tudi na narodnostne učbenike. Obstajala je celo založba, ki jih je vsem manjšinam tiskala, in tudi denar se je našel. Sprejeti so bili učni načrti tudi za slovenski jezik in spoznavanje slovenstva, prvi v slovenskem jeziku! To pa je bil uspeh, tudi moj, če sem malo neskromna... Okvirni učni načrt za narodnostne slovenske šole je bil natisnjen celo v knjižici. Sledil naj bi obsežen učbeniški projekt, kjer bi nastalo lepo število učbenikov za slovenščino. Toda - kdo jih bo pisal???

Učitelji, vendar! - je bila moja rešitev. Kaj?? Niso mogli verjeti, da sem rekla kaj takega. Zakaj pa ne - sem vztrajala. Imate priprave na pouk, učne liste, ogromno gradiva, ki ga je potrebno urediti, združiti. In bodo učbeniki... Tako se je začelo pred skoraj petnajstimi leti, a se je kmalu ustavilo, ker je država ugotovila, da za narodnostne učbenike ni več denarja; naj se narodnosti znajdejo in kandidirajo na razpise... Seveda so, tudi Slovenci. Prvi dveletni projekt naj bi zagotovil učbenike za slovenski jezik do 4. razreda osnovne šole, pa spoznavanje slovenstva za 5. in 6. razred, priročnik za učitelje, zvočno gradivo... Tehnično pripravo gradiv in tisk je na razpisu dobila hrvaška založba v Budimpešti, ki je menda edina imela ustrezne pogoje... Hahaha!!! Še preden je bil razpis potrjen s strani ministrstva, se je že govorilo, da bo posel dobila ta založba. Javna korupcija pač, brez posledic in slabe vesti... Rezultat? V učbeniku za 4. razred, ki sta ga recenzenta zavrnila, nikoli niso bile popravljene napake, in izhaja invaliden. K njemu bi moral biti delovni zvezek - nihče ga nikoli ni videl - veliki založnik je na predstavitvi pokazal le platnice!!! Učbenik Spoznavanje slovenstva za 5. in 6. razred ima samo ena šola, druge ga niso dobile. Priročnik za učitelje, zvočno gradivo - nihče nikoli videl ali slišal!!! (Mogoče je veliki založnik na zaključku projekta kazal tudi za vse to le platnice knjig in škatlo CD-ja; ne bi se čudila, ker ne bi bilo prvič...)

Pred letom in pol se je začel drugi učbeniški projekt s skoraj istimi igralci, zanič vodenjem, z novim-starim založnikom, ob katerem dobim kurjo polt, in s spremenjeno avtorsko ekipo, v kateri sem tudi sama, ker sem se namenila svoje ideje o spoznavanju matične države Slovenije v porabskih šolah uveljaviti do konca. Iz učnih načrtov za slovenski jezik so namreč izginile vsebine o Sloveniji, ker prepisovalci madžarskih učnih načrtov niso bili gotovi, kam jih umestiti. No, jaz sem našla salomonsko rešitev: govorimo o predpisanih temah na slovenske vsebine! In tako bomo potovali v Slovenijo, po slovenskih pokrajinah, in morda ujeli na tem dveletnem potovanju kaj slovenskih besed ali celo stavkov... ali se navdušili za več slovenščine in slovenstva...

Pridno pišemo pozno v noči naše mačje knjige... kot maček Muri...