Danes je bil v Porabju lep dan, skoraj pomladni... Imela sem službeni opravek v Murski Soboti, in ko sem se vračala, sem se odločila za pot po novi slavni cesti od Verice do Gornjega Senika. Brez foto dokumentiranja pri meni pač ne gre... Ko se konča vas Čepinci na slovenski strani, tik pred bivšim mejnim prehodom uzremo še po sveži barvi dišečo, vzorno dvojezično topografsko tablo, ki nas usmeri proti Gornjemu Seniku.
Začetek ceste je obetaven; poleg nove asfaltne prevleke brez lukenj, kar je v teh krajih redko, so urejene bankine, tudi jarki in vse drugo. Lepo...
Si lahko zamišljate, da taka fotografija nastane sredi januarja??
Nekoč dve, zdaj ena vas Verica Ritkarovci; naša cesta se hudo zoži. Turisti z avtobusi? Zelo težko, lahko rečemo, nemogoče. Sicer pa bi bil greh te nedotaknjene kraje zasmrajati z avtobusnimi izpuhi. Pohodništvo, kolesarjenje, tek pa kakšen osebni avto. Ta lepota ne potrebuje ničesar drugega!
Malo v hrib in mimo čudovitih brez, ki so mi od nekdaj ljube; odkar pa sem vzljubila Rusijo in Jesenina, pa še bolj...
Pogled proti gozdu, ki naj bi bil menda pragozd... Za tiste, ki imajo dovolj domišljije, mogoče. Lep, svetel mešani gozd, kjer v ugodnih poletjih rastejo krasne gobe... Tisto pra- pa je res hecno...
Na dnu najtišje doline in v hrib. Spet mimo brez, s pogledom na prijazne meglice.
Na koncu smo. Pogled se odpre na seniško dolino, na znane hiše in smerokaze. Cesta je prekrasna že sedaj. Kako bo lepo, ko bodo drevesa odeta v mehko zelenilo! To naj bo cesta miru, lepih misli in vere v lepšo porabsko prihodnost. Kakšen razvoj gospodarstva neki! Ne klatite neumnosti!!! Cestni krog po Porabju je torej sklenjen, nekoč povezane in desetletja razdružene vasi so spet blizu. Kaj pa ljudje? Bodo našli poti drug k drugemu, bodo znali obuditi zaspalo slovenstvo v srcih???
Tudi ta prezgodnja trobentica raste ob cesti... Malo skrita v zavetju grma, a vendar razcvetena...
Ni komentarjev:
Objavite komentar