Urbi et orbi iz prednovoletnega Porabja

Naj nakladam o vsem lepem in dobrem? O tem, kako je treba pozabiti vse slabo in misliti le na dobro? Tako se pač počne v prednovoletnem času... Ampak - ne jaz!!!

Ko se ozrem na iztekajoče se leto, me preveva zelo malo veselja... Res, doživela sem nekaj lepih trenutkov ob srečanjih s srednjimi in starejšimi generacijami Porabcev, ki v svoji komunikaciji uporabljajo slovenščino; grem, recimo, v trgovino in ob kakšni polici tri živahne gospe klepetajo - slovensko! Tudi na ulicah Monoštra jih srečujem vedno več, ki se med seboj pogovarjajo porabsko. Jasno, da ne mladih!!! Pa v šolah - nekateri, sicer redki, učitelji se med seboj pogovarjajo slovensko; drugače je, ko govorijo z učenci... Torej ljudje, navadni ljudje so tisti, ki še uporabljajo v vsakdanji medsebojni komunikaciji slovenščino, tudi takrat, ko v bližini ni kakšnega slovenskega ministra, sekretarja, vratarja z X-urada ali hude gospe Valerije... Od tu dalje pa bo moj urbi et orbi zelo neprazničen...

Akoša Dončeca, vnuka zadnjega slovenskega lončarja v Porabju, poznam že zelo dolgo, od njegovih osnovnošolskih let... Števanovski učitelji, kjer je obiskoval osnovno šolo, so ga proglasili za malo čudnega (posebej eden od učiteljev). A kljub tem grdo subjektivnim ocenam je Akoš končal monoštrsko gimnazijo in študij slovenščine na sombotelski visoki šoli. Je raziskovalen tip, kritičen do aktualne situacije v Porabju, dobro vidi probleme, a je izmed mladih edini, ki ga ni posrkalo pokvarjeno poklicno slovenstvo, kot se je to zgodilo z nekaj mladimi, ki so začeli dobro, a so danes le Slovenci po potrebi... Z Akošem si veliko dopisujeva, včasih ga o čem poučim ali ublažim njegove pesimistične misli. A največji problem je ta, da je zaradi svoje iskrenosti in direktnosti - brez službe!!! Ja, to se zgodi mladim v Porabju, če ne plavajo s poklicnoslovenskim tokom! Prav včeraj mi je zapisal nekaj zelo kritičnih misli in mi dovolil, da jih objavim...

Ga bom kar citirala: »Če boste spet pisali v blogu, napišite to, kar sem rekel: slovenska manjšina v Porabju je fertik. Kdo govori slovensko? Zaman bi rekli, da starejši ljudje, oni so že skoraj mrtvi! Srednja in mlajša generacija nič ne govori slovensko, nima se za Slovence, absolutno ne poznajo slovenskih šeg. Tudi dvojezične šole so zato, naj se hrani delovno mesto nekaj ničnevrednih učiteljev, v šole pa otroke importirajo, ker otrok tudi ni v Porabju. Torej ta manjšina je fiktivna, to bi bilo potrebno napisati… Enkrat verjetno bodo mi tudi rekli, da ne bodo mi člankov objavili, ker sem rekel npr. da ni Slovencev v Porabju. Jaz zato pišem in zato se še ukvarjam s tem, ker mislim, da sem zaveden Slovenec, ampak sem orientiran proti jugu (Prekmurju in drugim krajem), kjer so še taki Slovenci, kot mi. 

Jaz, če bi imel toliko moči v roki, nazaj bi spravil slovenstvo v Porabje, pripeljal bi nekaj mladih družin iz Goričkega na Verico, v Ritkarovce, Andovce, na Bedibreg in Grebenšček, ampak z drugimi, večjimi naselji, kot so Števanovci, dva Senika, Sakalovci in Slovenska ves, ne bom stopil v eno skupino. Nočem jih več, pomadžarjena so ta naselja. Mi smo bili na Titanicu, ki se je že zaletel v ledeno goro (to Titanic-priliko tudi pišite v blog). Toliko lahko delamo, da poiščemo to, kar še moremo rešiti… Seveda, vzorni bi morali biti manjšinski voditelji, ampak nikoli niso bili. Berlinski zid je ostal v Porabju: med porabskim ljudstvom in tistimi, ki so pri Zvezi…«

Akoš, prav imaš... To je bistvo problema, ki bo - brez korenitih sprememb v vodstvu omenjenega društva - vlekel Porabske Slovence v globine madžarskega morja, ob zvesti asistenci kratkovidne politike čebele matice... A se bo v Sloveniji kdo začel zavedati, koga pravzaprav v Porabju podpira??? 

Toda glede učiteljev je potrebno kljub vsemu nekaj dodati: v Porabju imamo nekaj odličnih učiteljev, katerih odličnost pa, žal, ne pride do izraza - zaradi vseh ostalih...

 

Danes se poslavljamo od starega leta... V novem naj bo kaj novega...





Facebook - ogledalo slovenstva v Porabju

Facebook (knjiga obrazov - lep slovenski izraz, ki se še ni prijel) je postal moj kar stalen spremljevalec. Večino mojih prijateljev zanimajo podobne stvari kot mene (dobri članki, glasba, literatura, narava, malo politike in še kaj), sama pa najraje objavljam kakšne svoje prav lepe fotografije, največkrat iz Porabja... Imam fb-prijatelje po celem svetu - rada jim predstavljam porabske lepote. Res je, v miru in tišini se najde veliko lepega, vrednega, da vidi še kdo... Druga plat so moje debate z različnimi zanimivimi ljudmi predvsem o manjšinskih problemih, ohranjanju jezika, odnosu do le-tega... Poudarjanje in prepričevanje, da je jezik osebna izkaznica naroda: "V jeziku je magija, po kateri na tihem hrepenimo in jo iščemo tam zunaj. V njem so skrita imena nekoč naših poganskih bogov, v njem je obred ustoličevanja karantanskih knezov, ki je navdahnil Jeffersona, v njem je želja po neodvisnosti, celo ponos. V njem je prostor za junake." (Vesna Milek)

Res je, samo v jeziku je prostor za junake... In zame je junak vsak, ki v tem kaotičnem svetu dosledno ohranja svoj jezik in kulturo, s tem da ga javno govori in piše - tudi v sodobnih medijih! Imam veliko fb-prijateljev med pripadniki slovenske skupnosti v zamejstvu in po svetu, pa madžarske skupnosti v Sloveniji in še kakšen pripadnik manjšinskega naroda bi se našel. Vsi ti imajo prav tako prijatelje med manjšino in večino in vsak se po svojih zmožnostih trudi, da bi ga razumeli skoraj vsi. Za pripadnike manjšinske skupnosti je ta komunikacija - vsaj po moje - še toliko bolj pomembna, saj je facebook svobodno družabno omrežje, kjer vsak lahko izrazi sebe in komunicira v svojem jeziku... Vsaj tako je videti na prvi pogled...

Užitek mi je spremljati objave prijateljev Slovencev iz Italije in Avstrije. Tisti iz Italije skoraj vsi pišejo samo slovensko, srčno in strastno branijo svoj jezik in rod, no, tu in tam kakšen kaj zapiše v obeh jezikih. Prijatelji Slovenci iz Avstrije se bolj držijo dvojezičnih, slovensko-nemških zapisov, ker so njihovi prijatelji - sklepam - tako Slovenci kot Avstrijci (ali pa gre za pregovorno pedantnost vseh, ki ste severno od Karavank?). Iz vseh teh zapisov pa veje odločna želja po javni rabi lastne materinščine, ponos, da jo lahko svobodno uporabljajo in v njej nagovarjajo prijatelje. To je to, kar je kulturno, etično in izraža zavednost posameznika. Občudujem to vztrajnost, to zavest!!! Le tako se skupnost ohranja. Moram pa priznati, da gre predvsem za zelo zavedne posameznike, ki niso (razen ene moje fb-prijateljice) kakšni narodnostni politiki, kulturniki ali kaj podobnega.

Povsem drugačna pa je slika fb-komunikacije med Porabskimi Slovenci! Iz njihovih objav lahko razberemo, da slovenščina postaja mrtev jezik, saj je izginila skoraj z vseh porabskoslovenskih fb-časovnic... Med seboj samo madžarsko komunicirajo na fb slovenski starši z otroki, znanci, prijatelji, sosedi. Zapisi ob fotografijah, dogodkih in povzete objave so skoraj vse samo madžarske, še slovenske dogodke nekateri kar pomadžarijo. K temu pisanju me je spodbudil prav samo madžarski zapis, ki sem ga komentirala in debatirala o njem s fantom, Slovencem, ki je eden redkih v teh krajih, katerega objave so dvojezične, ker tako želi in čuti. Omenjen zapis k dvema fotografijama je bil naslednji:

"Felsőszölnöki Pável Ágoston Vegyeskar karácsonyi koncerje az apátistvánfalvi templomban. Köszönjük a csodálatosan szép énekeket!" (Da prevedem za tiste, ki ne bi razumeli: Gornjeseniški mešani pevski zbor Avgusta Pavla na božičnem koncertu v števanovski cerkvi. Zahvaljujemo se za čudovito lepo petje!) Ob pogledu na tole sem res pobesnela!!! Avtor zapisa, bivši števanovski ravnatelj, še danes funkcionar, menda Slovenec, SAMO v madžarščini zapiše vest o koncertu seniškega zbora, o čudovito lepem petju ... Niti črke o tem, da je to NAJSTAREJŠI SLOVENSKI pevski zbor v Porabju, da je njihovo petje res lepo in slovensko, posebej od takrat, ko imajo zborovodjo Cirila Kozarja z bližnjega Martinja v Sloveniji! Moja prva misel je bila, da v Števanovcih res ni več Slovencev, naj seniški zbor še tako čudovito slovensko poje ... V madžarščini se zataji celo to, da gre za slovenski zbor in da, kolikor mi je znano, so te čudovite pesmi bile slovenske! Misel, da je s slovenstvom in javno rabo slovenščine v teh logih nekaj hudo narobe, mi je potrdil še madžarski komentar pomembne Slovenke pod objavo: "Köszönjük a gyönyörű koncertet és a szentmisét." (Zahvaljujemo se za čudovit koncert in sveto mašo.) ... Zaboga, a se to ne da zapisati po slovensko ali vsaj v obeh jezikih??? Taki zapisi so hitra cesta k slovenskemu samoukinjanju! Morda se tega ne zavedate dovolj, a to je nepotrebno opuščanje jezika v najbolj vsakdanji komunikaciji, kar vodi v popolno opustitev, ki se v Porabju dogaja že nekaj časa, a odgovorni še vedno in vedno bolj vztrajajo v nojevski drži ...

To je primer le enega takega sporočila, lahko pa bi jih navedla še celo vrsto, a ta je najbolj svež in v nebo vpijoč. Kulturni ljudje, ki spoštujejo svoj jezik in tradicijo, to tudi odkrito pokažejo, saj lojalnost do jezika pomeni prav to, da svoj materni jezik izbereš za sredstvo javnega in zasebnega komuniciranja. Da se postaviš zase, saj ti tega nihče ne brani, kaj šele prepoveduje. To, da vsi Slovenci v Porabju, posebej pa tisti na javnih funkcijah, tudi na facebooku komunicirate slovensko ali vsaj dvojezično, je najmanj, kar se od vas pričakuje ... Ker pač ne moreš biti zgled, če sam ne delaš tega, kar pridigaš! To je temelj. To je moralno etična drža, ki morda lahko kdaj v prihodnosti prinese spremembe v odnosu do jezika. A zgoditi se morajo pri vas vseh ... To je vaša zgodba ...

Seveda pa se pomanjkanje slovenske komunikacije in javne rabe slovenščine v Porabju ne čuti samo pri posameznikih, ampak je to splošen problem institucij in njihovih javnih objav na spletu, tako na spletnih straneh kot na fb-straneh institucij. Na seminarju o dvojezični poslovni komunikaciji smo pred kakšnim tednom dni okrcali spletne strani porabskih dvojezičnih šol, ki niti slučajno, na žalost mnogih obiskovalcev iz Slovenije, niso dvojezične ... Na fb pa sem naletela na profil monoštrskega Muzeja Avgusta Pavla, o katerem mi že dvajset let pripovedujejo, da gre za edini slovenski muzej na Madžarskem. Znanstvena fantastika! Na profilu tega muzeja NI NITI ENE SLOVENSKE BESEDE, sicer pa tudi v madžarščini ni omenjeno nič kaj takega, da bi se lahko sklepalo, da ima ta ustanova kaj s Slovenci!!! Toliko o porabskem dušebrižništvu! Seveda sem zadevo sočno pokomentirala ...

Facebook je torej zelo kruto ogledalo stanja slovenskega duha v Porabju ... Zaradi tega zapisa pa me nikar ne blokirajte, raje lepo, kot znate, napišite kaj tudi po slovensko. Vljudno in kulturno je in - Slovenci boste lahko ostali Slovenci le z lastnim SLOVENSKIM jezikom ...

Tebi je lahko, ker tvoj sin govori oba jezika

Stavek, ki sem ga zapisala kot naslov, slišim velikokrat, tako v Porabju kot v Sloveniji. Res je, moj Samuel je uravnoteženo dvojezičen, šesto leto pa se že uči angleščino in jo že solidno obvlada; torej tudi tretji jezik ni problem, nanj pa se pridno lepijo tudi nemške in hrvaške besede ... Toda, dragi moji, doseči to ni niti najmanj lahko!!! Ni se s tem rodil, nihče mu tega ni kar ulil v glavo, tudi svetega Duha ni bilo v bližini ... Receptov ni, a so osnovna pravila, ki se jih je potrebno dosledno držati. Brez njih ni uspeha, niti najmanjšega.

Ker živim v narodnostno mešani partnerski skupnosti (moj mož je prekmurski Madžar), sva se z možem kot bodoča starša že pred Samuelovim rojstvom dogovorila, da bova otroka učila obeh jezikov - načrtno, dosledno, po najpreprostejši metodi - vsak od naju uporablja v komunikaciji s sinom svoj materni jezik! Seveda je to potekalo tako že od Samuelovega rojstva - ati madžarsko, mamica slovensko, brez odstopanj, popuščanj ali fige v žepu ali lažnega upanja, da bo namesto naju to naredil nekdo drug. Prav prvo leto, ko otrok zaznava glasove, melodijo govora, začne ločevati pomene in jezik sprejema čustveno, je odločilno. Na srečo smo mame leto dni na porodniškem dopustu in ves ta čas je sin vsrkaval oba jezika - atijevega madžarskega in maminega slovenskega. Prvi njegovi besedi sta bili "apa, mama". Torej madžarska in slovenska beseda ... Tako smo nadaljevali, ati madžarsko, jaz slovensko ...

In je bilo konec mojega porodniškega dopusta, morala sem v službo v Porabje. Sin je bil premajhen za vrtec, ob službi sem pisala magistrsko delo. Prišla je odločitev: Samuel bo od nedelje do petka pri babici in dediju, torej v madžarskem jezikovnem okolju. Na začetku je še nekako šlo, saj je njegov slovenski jezik bil močnejši od madžarskega. Toda po nekaj tednih se je že čutila moja odsotnost; prihajala sem domov, sin mi je razlagal madžarsko, na moja slovenska vprašanja se ni odzival - ni me razumel. Od petka do nedelje sva se trudila usvojiti čim več besed in stavkov v slovenščini. No, z nama je bil tudi ati, ki je s sinom komuniciral madžarsko, midva sva pravzaprav dosledno vztrajala vsak pri svojem jeziku. Tako po pol leta take komunikacije in vikend srečanj je bil sinov madžarski jezik mnogo močnejši od slovenskega. Spominjam se nekega  petka, ko sem se vrnila iz Porabja. Samuel mi ves žareč razlaga, seveda madžarsko, kaj sta počela z dedijem ... Povej mi po slovensko, prosim, sem ga nagovarjala ... Ne znam slovensko, mi je rekel ... S tesnobo in bolečino, njegove lepe očke so vprašujoče strmele vame ... Kar stisnilo me je pri srcu, odšla sem ven in se bridko zjokala ... Moj sin ne zna slovensko ...

Jasno, da ni znal ... Toda jaz sem tu za to, da vztrajam pri slovenskem jeziku, da mu ne dam čutiti, da sem tudi sama v stiski, in mi je grozno, da ni z mano ves čas ... To se je tako odvijalo leto dni ... Magisterij je bil opravljen, v monoštrskem vrtcu pa so malo zamižali glede njegove starosti in tako sva jeseni 2005. leta šla v Monošter skupaj; on v vrtec, jaz v službo ... Tudi tu se je najina zgodba učenja obeh jezikov nadaljevala: od pol devetih do petih v vrtcu pretežno madžarščina, doma z mano samo slovenščina, za vikend pa še z atijem, dedijem in babico madžarščina in seveda z mano slovenščina ... Bilo je naporno, a čudovito lepo, saj smo se zavedali prav vsi, da otroku omogočamo nekaj edinstvenega, zaklad za prihodnost - učenje dveh jezikov, spoznavanje dveh svetov. Danes lahko s ponosom rečem, da je materinščina mojega sina - dvojezičnost. Bile so faze, ko je bil kateri izmed jezikov močnejši, a s tem se nismo ukvarjali. Tudi spregali, sklanjali in kaj je še tega nismo, le komunicirali smo z njim vsak v svojem jeziku o vseh temah in pri tem dosledno vztrajali, da je sin vezal jezik na osebo. To delamo še vedno.

Odločili smo se, da bo osnovno šolo obiskoval v Monoštru. To je pomenilo šolo z madžarskim učnim jezikom in petimi urami slovenščine kot predmeta tedensko. Ne bi o prvih štirih zgubljenih letih slovenščine, kjer se niso nič učili, in vsi imeli petke ... Takoj v prvem razredu pa smo pri odlični učiteljici angleščine privatno dodali dve uri na teden in to počnemo že šesto leto, saj diskriminiranje narodnostnih učencev (z asistenco neumnih staršev) poteka v monoštrskih šolah še vedno, po principu, če si pri narodnostnem jeziku, se uradno ne moreš učiti angleščine ali nemščine. Samuel vsako leto dela razredne izpite na stopnji, kot da ima pet ur angleščine tedensko, in to vedno z odliko ter pohvalami ... Zdaj je odličen učenec drugega razreda (6. razred OŠ) osemletne gimnazije. Tekoče govori slovensko in madžarsko ter za svojo starost odlično angleško ... Toliko o tem, kako mi "je lahko, ker moj sin govori oba jezika" in kako peresno lahka je bila naša pot do tega ...

 Drage slovenske mame, dragi očetje, otroka je od rojstva potrebno učiti lastno materinščino, če imamo iskreno željo, da se jo nauči ... Ni težko, če spoštujemo svoj jezik in rod ter ljubimo svojega otroka. Potrebno je razumevanje in prepričanje, da otroku dajemo nekaj velikega in pomembnega. Lažje in lepše nam bo, verjemite!

Meni je zdaj že lahko in toplo pri srcu, vam pa bo tudi ... 

Porabski veseli parkeljski december ali...

Zadnji mesec v letu, ki se ga ne bomo spominjali z nekim silnim veseljem... Hodim skozi sive dneve in razmišljam; toliko let, toliko besed in energije - mar nisem obtičala v nekem čudnem svetu idealiziranja življenja, s svojimi ljubeznimi do jezika, naroda in iskrenosti, trdno prepričana, da obstoj narodne skupnosti določa jezik, živ jezik, ki ga starši prenašajo na otroke in ti dalje... Družinska srebrnina ... V Porabju pač ni tako. Tu uspevaš, ko lažeš sebi in drugim in v tem svetu laži tako globoko potoneš, da se ti zdijo kot marsovci tisti redki, ki ne lažejo... Hudičevo hitro so se nekateri - tisti, ki so imeli priložnost in so sprva bili povsem drugačni - nalezli kroničnih bolezni čebele matice: odsotnost vsake odgovornosti za napake, grabežljivost, neetičnost, popolna izguba občutka za resnične potrebe in interese ljudi, ki naj bi bili za njimi... Žal, za njimi ni skoraj nikogar, saj se večina Porabcev, tistih, ki so še Slovenci po srcih in jeziku, ne zaradi koristi, sramujejo nekaterih, ki se še vedno imajo za voditelje, so pa že davno zgubili kredibilnost in opravilno zmožnost. In me dan za dnem kdo vpraša: Kaj oni v Sloveniji res nočejo videti, kaj se tu dogaja??? To je sramota!!! Res je...

 V Porabju se pač neumorno gradijo Potemkinove vasi in sleparji tkejo cesarjeva nova oblačila. In vsem je prav... Kaj pa slovenski jezik? Se ga bo kdo učil, ga bo še kdo govoril? Ah, zakaj neki! Denar prihaja tudi brez tega... Ne morem si pomagati, ampak ljudje, ki niso naučili lastnih otrok slovensko, zdaj pa se gredo velike Slovence in živijo na ta račun, so zame pač le poklicni Slovenci, ki jih strastno preziram... Zakaj se je potrebno iti zgodbe o neki manjšini, ki v bistvu to več ni??? Je res vse vzel hudič?? Odnesel grdi parkelj to noč???

Še vedno so aktualne ekskurzije slovenskih politikov po Porabju... Porabje je obiskal ta in ta... Horde novinarjev bliskajo in snemajo, fototermini so na minute najavljeni... Na koncu velesestanka izjava: Manjšina je dosegla neverjeten napredek, veseli smo teh uspehov, še dalje jim bomo nudili vso podporo... Bla, bla, bla... Manjšina??? Ja - manjšina v manjšini. Na prste ene roke lahko preštejemo to manjšino, gospodje slovenski politiki, saj ti "napredki" nimajo nobene zveze z večino, z ljudstvom! Napredek?? So to zidovi, ki se pač gradijo, če ti nekdo daje denar??? Kje so tu ljudje, ohranjanje jezika in identitete??? Naivnost nekaterih pa res nima meja... Kot da je prvi april, ne pa miklavževo...

Tudi v šolah se z diplomatsko pomočjo dogajajo čudeži. Neki dan mi je z vprašanjem, kje je ta gimnazija, ki je jaz doslej nisem omenjala, bilo poslano neko diplomatsko pisanje... Na monoštrski gimnaziji je sombotelska visoka šola predstavila študij slovenščine; lektorica je imela zanimivo predstavitev študija, seveda v slovenščini; do sem je vse lepo in prav, pravljica ali groteska se začne tukaj: zbralo se je 100 maturantov, med njimi je veliko Slovencev, z zanimanjem so poslušali in interes je bil velik. Gimnazija je osrednja ustanova iz katere se kadrirajo bodoči učitelji za dvojezične šole... No, šepa pouk slovenščine, a to lahko rešimo takoj, in sicer tako, da gostujoča učiteljica iz Slovenije, ki zdaj uči le 11 ur na osnovni šoli, prevzame ure... HALOOOOOOOOOOOOOOOOO??? Nisem mogla verjeti svojim očem!!! Da lahko nekdo tako svinjsko laže...

Ja, lahko in s takimi lažmi ruši vse, kar mukoma poskušamo graditi... Resnica je namreč taka: Na predstavitvi se je zbralo na ukaz ravnateljice, ne prostovoljno, nekaj čez 40 maturantov, ker jih več ni! Med njimi ni bilo NITI ENEGA, ki bi znal vsaj 10 besed slovensko, torej sami madžarski dijaki - letos na gimnaziji ne bo mature iz slovenščine, ker ni niti enega slovenskega maturanta!!! Prijazna Domača učiteljica je namreč uspela v sedmih letih slovenščino na gimnaziji v Monoštru pripeljati do bridkega konca - z asistenco diplomacije in krovnikov, ki so jo vneto podpirali in branili! Dijaki so le negodovali, ker niso imeli pojma, za kaj gre. Res krasen dosežek organizatorjev... Gostujoča učiteljica pa ima še več kot enkrat omenjenega števila ur, kar 24! Leta in leta govorim, pišem moledujem, bentim... da kakšnemu slovenskemu politiku klikne, da so Porabju potrebni učitelji iz Slovenije, če je res še komu vsaj malo mar, da se jezik ohrani... Vedno bolj dvomim, da si kdo v Sloveniji želi vsaj atomček tega... Tudi po zadnjih dogodkih...

Srčno upam, da se motim... No, naslednja zgodba bo bolj vesela in manj parkeljska...

Družina je zibelka jezika

Naslov današnjega razmišljanja sem si sposodila na Koroškem, kjer je Krščanska kulturna zveza v okviru pobude Slovenščina v družini pred dvema letoma izdala knjižico razmišljanj o pomenu posredovanja jezika v družini. O tem so pisali znani Korošci obeh narodnosti in vsi prišli do spoznanja, da je zibelka jezika lahko samo družina. Vse, kar se z otroki dogaja potem, je nadgradnja. Začeti učiti narodnostno materinščino v šoli, brez družinskega zaledja in podpore, je jalovo početje. Dotakne se samo jezikovno nadarjenih učencev, pa še teh le kot nov jezik, nikoli pa kot materinščina ...

Pred štirimi leti se je na Koroškem osnovala pod okriljem KKZ Iniciativa Slovenščina v družini. Na različne načine so člani vabili najprej dedke in babice, da svojim vnukom poskušajo podariti največje bogastvo - lastno materinščino. Številne dejavnosti so spremljale to plemenito akcijo in pobudniki se lahko pohvalijo z lepimi uspehi. Širokogrudno pa so svoje ideje podelili tudi s slovenskimi zamejskimi skupnostmi v Italiji, Hrvaški in na Madžarskem. Tisti, ki vidimo poglaviten cilj svojega delovanja v pomoči pri ohranjanju slovenskega jezika in identitete v skupnosti, smo se z veseljem odzvali. Pred nekaj dnevi sta Krščanska kulturna zveza in Iniciativa Slovenščina v družini v Tinjah na Koroškem organizirali izjemen posvet z naslovom Slovenščina - živ jezik v družini in javnosti. Nanj so organizatorji vabili predstavnike slovenskih manjšin v zamejstvu in vse, ki jih zanima ohranjanje in razvoj slovenščine v družini in javnosti. "Temeljni kamen za obstoj jezikovnih manjšinskih skupnosti je jezik v družini. Zato bomo na posvetu namenili pozornost družbenim in družinskim okoliščinam, ki vplivajo na izbiro jezika v družini - od zavestne lastne izbire do prilagajanja širši družini in sorodstvu ter prilagajanju družbe. V združeni Evropi ima slovenščina kot evropski jezik in kot jezik naroda soseda nov pomen in novo vrednost. Na posvetu bomo poskušali odgovoriti na vprašanje, kako lahko slovenščino kot vrednoto ozavestimo v družinah," so zapisali v vabilu organizatorji posveta.

V dopoldanskem delu smo poslušali 4 predavanja eminentnih profesorjev in raziskovalcev: Vladimirja Wakouniga, Herte Maurer-Lausegger, Štefke Vavti in Nataše Gliha Komac. Mene sta se najbolj dotaknila drugi in četrti prispevek. Predstojnica Inštituta za slavistiko univerze v Celovcu dr. Herta Maurer Lausegger je v predavanju Družina včeraj in danes: medgeneracijske razlike glede na posredovanje jezika poudarila lastne izkušnje; kot koroška Slovenka je doživljala čase, ko so v vaseh še vsi govorili slovensko, in vse do danes, ko so demografske in socialne razmere v nekoč slovenskih okoljih popolnoma drugačne: "Spremenile so se govorne navade in načini družinskega življenja. Danes otroci največkrat nimajo več naravnega dvojezičnega zaledja. V večini dvojezičnih krajev južne Koroške je nemščina prevzela vlogo nekdaj pretežno uporabljanega slovenskega sporazumevalnega jezika. Rezultat razvoja je (največkrat) nemška komunikacija v predšolski dobi. Pripadniki srednjega in mlajšega rodu živijo pogosto v jezikovno mešanih zakonih ali družinskih zvezah. Stiki otrok s slovensko govorečimi starimi starši so vse bolj redki. Otroci s pasivno kompetenco v slovenščini govorijo in odgovarjajo v nemščini. Tudi dvojezični starejši ljudje svojih vnukov in pravnukov največkrat ne ogovarjajo več slovensko ... Število prijav otrok k dvojezičnemu pouku sicer narašča, vendar dvojezična predšolska jezikovna vzgoja v vrtcih, dvojezični pouk in dvojezično varstvo ne morejo nadomestiti naravne dvojezične vzgoje in vzpostaviti enakovredne kompetence v obeh deželnih jezikih. Zibelka naravne dvojezičnosti je dvojezičnost v družini," je poudarila predavateljica. Dr. Nataša Gliha Komac nam je približala jezikovni položaj v Kanalski dolini; kljub zgodovinski prisotnosti slovenske jezikovne skupnosti slovenščina ni umeščena v šolski sistem in posledično nima ustreznega statusa. Prizadevanja zanj se vrstijo, uspehi pa so komaj opazni. Tudi govorcev jezika je vedno manj, ohranja se tradicija v kulturnem društvu. Tu pa so se razpravljavci dotaknili tudi vloge in statusa narečja; le to je izvorna materinščina nas vseh, a pri njej ne gre ostati - potrebno jo je spoštovati in ohranjati tudi v šoli, obenem pa učiti knjižni jezik.

Dr. Janko Zerzer, duša Iniciative Slovenščina v družini, je v razpravo vnesel svoje dragocene izkušnje z učenjem slovenščine v lastni družini, pri otrocih in vnukih; ponosen je, da vsi govorijo slovensko in poskuša na vsakem koraku biti zgled vsem drugim. Moj poklon, gospod Zerzer!

Razprava se je razvnela tudi v odmorih, popoldanski del pa so organizatorji poimenovali Jezik manjšine - živ jezik v družini in javnosti danes in jutri. Ob tenkočutnem moderatorju Pavlu Zablatniku smo svoje poglede na tematiko predstavili: Rudi Bartaloth (Kanalska dolina), Sandro Quaglia (Rezija), Tanja Colja (Trst, Gorica), Marko Smole (Hrvaška) Susanne Weitlaner (Štajerska), Valerija Perger (Porabje) in Martina Piko-Rustia (Koroška). Kljub pregovornim specifikam smo lahko ugotavljali, da žive slovenščine med najmlajšimi pripadniki slovenskih skupnosti v zamejstvu skorajda ni več, da bi skupnosti morale razmišljati o načrtovanju jezikovne politike in posvečati več pozornosti jeziku v družini in v šolskem ter zunajšolskem življenju, še bolj spodbujati učenje jezika, se povezovati in imeti skupne cilje, prav tako pa bo morala matična Slovenija prisluhniti potrebam skupnosti ne le voditeljev, ki so v mnogih primerih zgubili stik z resničnostjo ...

Jaz sem predstavila aktualno jezikovno stvarnost v Porabju: Niti v eni porabski družini z otroki, mlajšimi od 10 let, se ne sliši več slovenska beseda ... V narodnostnih šolah imamo kakšnih 8 učencev, ki pasivno znajo slovensko narečje, edini uravnoteženo dvojezičen učenec od vrtca do konca srednje šole pa je - moj sin!!! Zastrašujoče ... V šolah se sicer trudimo s številnimi aktivnostmi, projekti, slovenskimi dejavnostmi, a manjka nam poglavitno: 2 ali 3 dobri učitelji iz Slovenije, ker domačih skoraj ne bo več. Imamo dva krasna primera dobre prakse - svetli zvezdici - učiteljico in vzgojiteljico iz Slovenije, potrebovali bi še vsaj dva učitelja ... Na šolskem področju torej vlagamo enormne napore za minimalne uspehe, a v Porabju se je pozabilo na bistveno: Jezik se rojeva, uči, utrjuje, ohranja ali umre - v družini!!! In v porabskih družinah je jezik - umrl ...

Veliko vsega bi o tem odličnem posvetu lahko še zapisala, a bi se morda le ponavljala ali postala dolgočasna, zato bom zaključila z mislimi, ki so me preganjale že v Tinjah ...

Na posvetu smo se zbrali tisti, ki si dan za dnem prizadevamo, da bi se slovenska materinščina in s tem identiteta zamejskih skupnosti ohranila ne le do danes, ampak tudi za jutri. Vemo in čutimo, da je vsak dan težje, bolj brezupno in nerazumljeno ... Bili smo torej tisti, ki vemo, kaj želimo, in potrebujemo pomoč odločevalcev - politike! Najprej v svojih mikrookoljih, kjer sta razumevanje pravih manjšinskih problemov in komunikacija s tistimi, ki odločajo, zelo otežena, potem pa stik s politiko v matični državi, ki ga imajo največkrat le tisti, ki so v svojih sredinah zgubili stik z bazo ... Zapleteno, mar ne? Ja, na tem posvetu bi gospodje politiki lahko v globine spoznali temeljni problem slovenskih skupnosti, izginjanje jezika in identitete! Pa vas ni bilo ... (Mogoče niso bili vabljeni?) Ne narodnostnih, ne matičnih ... No, da ne bom nepravična - iz Slovenije sta bila predstavnika kulturnega in šolskega ministrstva, sem pa zelo pogrešala koga iz Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ... Spoštovani gospodje, v Tinjah bi lahko spoznali in dojeli zamejsko stvarnost ... Z ljudmi, ki slovenstvo živimo ... Bi bilo pretežko (namreč premostiti prepad med tem, kar bi slišali tu, in tem, kar vam pripovedujejo leta in leta večni krovniki)???

Pater, ignosce illis, quia nesciunt quid faciunt!

Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!
Malo več kot leto dni je od poslednjega kamenjanja... A objekt tega dejanja je še vedno silno živ in trdoživ; niti enkrat nisem padla pod križem, saj mi ta križ daje neizmerno moč živeti, stati in obstati. In vztrajati. In stati za svojimi načeli! Ni ga vetra s severa ali vzhoda, z zahoda ali juga, ki bi me zlomil! Živim! Razumete??? Še vedno živim!!!

Raba, moja reka, divja in neukročena, je moj simbol... Je res greh spraševati se, kam je potonil vaš narodni ponos, vaš jezik, dokaz, da ste narod, moji Slovenci ob motni Rabi??? Kam so potonili vaši spomini, spomeniki preteklosti, časi, ko ste peli, govorili, ljubili, sovražili, sanjali ali šepetali slovensko, slike zgodovine, ki so bile kot mozaik, katerega prvič izdeluje marljiv šolar: malo mavrice in neenakih kamenčkov in čudovit kolorit, a s presledki in barvami, ki se ne ujemajo z osnovo...

Bil je čas lilij, ki tudi na črno-beli fotografiji ostajajo bele... Čas, ko sem z vami "gučala po domanje, po porabsko"... In ko ste med sabo gučali po domanje, po porabsko, in s svojimi mlajšimi, pa s sosedi in z gospodom župnikom... Z učitelji ne, ker so bili oblast, tej pa se ne zaupa... Skupaj smo stopali v nove čase, rojevali so se otroci, ki bi danes radi bili nekaj novega in poteptali vse, kar je bilo pred njimi... Le redke so starši naučili slovensko... A danes sem dojela, da s figo v žepu, brez odnosa in besede Slovenec ter zavesti o slovenstvu... V veliki večini...

Je biti Slovenec v Porabju danes res samo zgodba o denarju, ki priteka z zahoda ali vzhoda???

Črno-bela zgodba o žrtvah in rabljih?? Med rablji naj bi bila, kot sem izvedela danes, tudi jaz... Oseba, persona non grata med mladimi, ki so ustanovili društvo pomadžarjene porabske mladine... Menda me bodo za žalitve tožili kar na evropskem sodišču za človekove pravice... Sancta simplicitas! Ljuba mladina, na tem sodišču bodo sprejeli vašo tožbo šele takrat, ko boste izčrpali vsa pravna sredstva v lastni državi. Žal, postopek je tak. Aha, kaj sem zagrešila? Obregnila sem se ob naziv društva, ki v svojem poimenovanju nima besede "slovensko"... Je to kaznivo dejanje, če nekomu pljuneš v faco kristalno čisto resnico??  Je multikulti društvo članov, ki se še niso odločili, kaj pravzaprav so, neka relevantna institucija, ki lahko toži nekoga, ki si je upal reči jasno in glasno, za kaj gre?? To je bolno... V soboto so multikultiji imeli prireditev (na kateri seveda niso govorili slovensko). So se pa na njej - informacija iz zanesljivega vira in dokumentirana - ukvarjali z mano in s tem, da je lepo biti Madžar... Pa sploh ni težko, saj plača čebela matica!!!

Ljuba porabska multikulti mladina! Šele takrat, ko boste razčistili, kaj ste in kaj hočete, se obrnite s čudaškimi pismi na neke institucije... Zakaj institucije? Kaj pa imajo le-te z mojim nočnim življenjem? Je normalno, da se nekomu pritožujete, ko sami ne izpolnjujete niti osnovnih standardov normalne komunikacije??? Pridite, za božjo voljo, do mene, saj sem vedno v Porabju, sedimo za mizo in se pogovorimo! Ne ponavljajte butalskih manir vaših predhodnikov, t. i. oblasti s te in one strani... Pri meni ni problema... Definitivno pa se mi gnusijo zahrbtni sestanki o meni brez mene!!!

Ni vse črno-belo, so tudi barve. Prav lepe. Jih hočete videti???

A ni v Porabju za vse prepozno???

Res je! V Porabju in v Sloveniji je za marsikaj prepozno...

V Sloveniji je prepozno predvsem za zavedanje, da država in politika nista supermarket... Že lep čas gledam informativne oddaje samo vsake kvatre, tudi branje časopisov ni moje vsakodnevno opravilo... Za duševno zdravje je to najboljša odločitev... Predsednik slovenske vlade, ki nas je tako zelo očaral s svojimi retoričnimi bravurami o moralni in etični prenovi družbe ter države - seveda prej, kot je postal predsednik - je zdaj le še bleda senca samega sebe; to ni isti človek! Se je sploh zavedal, kaj ga čaka? Je v svoji naivni poštenosti ali pošteni naivnosti slutil kremplje krokarjev, ki bodo trgali drobovje njegovih načel??? V državi, kot je Slovenija, žal, še nismo zreli za reinkarnacijo Gandhija... Ali rojstvo kakšnega dalajlame...

Kaj pa v Porabju? Le-to je samo odsev in podaljšek slovenske zmede, tragičen, na veliko področjih zavožen do konca... Če v Sloveniji govorimo o zvezah in poznanstvih kot edini možnosti, da se nekdo povzpne kam više ali najviše ali se mu vsaj zagotovi varna in udobna službica, četudi zanjo ne izpolnjuje pogojev, je to v tako majčkenih okoljih, kot je porabsko, še bolj izrazito in v nebo vpijoče. Že nekajkrat sem zapisala in bom spet: Nič nimam proti družinskim biznisom, ki jih z denarjem slovenskih davkoplačevalcev izdatno financira Slovenija, če so prejemniki RESNIČNO SLOVENCI!!!! Če se trudijo ohranjati slovenščino (ne samo takrat, ko jih obišče kdo iz Slovenije, ampak tudi v medsebojni komunikaciji), če slovensko učijo lastne otroke in če se okrog njih ustvarja jedro Slovencev, ki bodo skozi svojo dejavnost ohranjali in krepili slovenski jezik! Imamo v Porabju tako skupino??? Žal, ne... Tudi vsa govoričenja o pozornosti in pomoči mladim, ki naj ostanejo in še bolj postanejo Slovenci, so mlatenje prazne slame, saj Društvo porabske mladine še naprej ostaja brez pridevnika "SLOVENSKI" v svojem nazivu!!! Kdo je "porabska mladina"? To so mladi, ki živijo v Porabju: Madžari, Slovenci, Romi, Nemci, Romuni in še bi se kdo našel... In zakaj to društvo nima v svojem nazivu označbe, da gre za slovensko mladino, recimo po analogiji z nazivom Društvo porabskih slovenskih upokojencev??? Ne more imeti, ker imajo še med funkcionarji take, ki so Slovenci le še po Adamu in Evi!!! In ko predsednica zapiše, da so društvo ustanovili na pobudo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu (torej ne na lastno pobudo!!!), nam je vse jasno! In upam, da se bo Urad kot financer malo zamislil nad še enim multikulti društvom z madžarščino kot jezikom sporazumevanja...

Pred dnevom ali dvema mi je kolegica postavila vprašanje, ki sem ga zapisala kot naslov današnjega razmišljanja... Govorili sva o mladih in najmlajših kot tudi o njihovih učiteljih... "Vedno bolj ko spoznavam in opazujem življenje narodnostne šole, se sprašujem, kaj je tu še slovenskega in kako dolgo bo to vzdržalo... Res je, saj me učenci pozdravijo slovensko, to pa je vse... Svoje učitelje pozdravljajo samo madžarsko... A ni v Porabju za vse prepozno???" Nekako tako je razmišljala in skupaj sva razglabljali, kaj bi bilo še možno, smiselno, da se postori pri najmlajših... Gotovo bi se krovna organizacija Državna slovenska samouprava morala bolj posvetiti delu neposredno z ljudmi in se povezati s slovenskimi društvi (Zvezo Slovencev), a ne le na deklarativni ravni, kot je to bilo doslej; lokalne slovenske samouprave, v katerih povsod delujejo učitelji, bi morale biti nosilke slovenskih dejavnosti na terenu - poznajo mlade družine, ki bi jih bilo potrebno prijazno vabiti, prirejati zanje različne SLOVENSKE dejavnosti in jih nagovarjati, da otroke učijo slovensko... A niso slovenske organizacije namenjene temu?

Še vedno mi ni jasno, ali si kdo v Porabju predstavlja, kako bo tu čez 10 let... Močno upokojensko slovensko društvo in madžarska multikulti mladina, ki bo ob obisku financerjev iz Slovenije morda kako rekla tudi po slovensko... In da ne bo napačnega razumevanja: Jaz zelo podpiram multikulturnost, če se jo gredo zrele osebnosti z močno lastno narodnostno identiteto; v Porabju pa se multikulti gredo ljudje s krizo identitete ali jim je to zgolj blefiranje in prikrivanje izgube slovenske identitete... To je zaskrbljujoče... Zakaj nočete razumeti, da je edino jezik tisti, ki vas bo ohranil? Če bi vso energijo, ki jo vlagate v laganje, sprenevedanje in gradnjo kulis za obiskovalce iz Slovenije vložili v lastno učenje slovenščine in iskreno ohranjanje slovenske identitete, bi v Porabju vsi odlično govorili slovensko in bili resnični Slovenci!!! Kaj pa lahko stori Slovenija na šolskem področju?

Iz številnih pogovorov z učitelji in vodstvi šol v zadnjem času lahko razberem in odločno trdim, da vedo, da ne bodo zmogli sami. Kadrovske vrzeli so tako hude, da je možna rešitev le v obliki okrepljene strokovne pomoči iz Slovenije! Torej - ponovno kličem in rotim matično (mačehovsko) državo: V PORABSKIH ŠOLAH POTREBUJEMO NAJMANJ 3 UČITELJE IZ SLOVENIJE!!!

Kako izvajati dvojezični pouk, če šola ne premore niti enega dvojezičnega predmetnega učitelja??? Kako izvajati dvojezični pouk na razredni stopnji, ki traja 4 leta, šola pa ima le 2 dvojezični razredni učiteljici ali celo nobene??? Kaj storiti, ko sta šoli vendarle dvojezični in madžarski financerji ne bodo v nedogled dajali sredstev in se nič spraševali, kako tu vse to poteka?! Za učitelja slovenščine je prosila ravnateljica monoštrske srednje strokovne šole (kjer je ta pouk na smrtni postelji) in tudi gimnazije (kjer je ta pouk na infuziji) ... Meseci minevajo, tudi leta bodo, tu bo počasi vse mrtvo ali samo še na papirju, slovenski ministri, državni sekretarji in diplomati pa posedajo na vljudnostnih sestankih, srečanjih in simpozijih s samooklicanimi (največ je takih) manjšinskimi predstavniki... Ki so že zdavnaj zgubili kredibilnost in stik z manjšinsko resničnostjo... In kujejo akcijske načrte za prihodnost... Čigavo in česa????? V takih razmerah prihodnosti ni! Amen!

Ni kompromisov. Jezik ohraniš ali opustiš!!!

"Joj, kak vi lepou gučite vogrsko," se je ob moji madžarski komunikaciji z nekom, ki ne zna slovensko, raznežila ena od slovenskih učiteljic... Trudim se. Ko me nekdo res ne razume, recimo trgovka v moji najljubši trgovini ali nekdo na sinovi šoli, ni druge izbire... "Ja, pa bi lahko tudi z nami včasih gučali vogrsko..." Hmmm? A res? Zakaj pa? A niste Slovenci?? "No, ja, ampak Janez bači so tak lepou z nami vogrski gučali..." Vem... Moj, žal že pokojni, predhodnik, svetovalec za slovenski jezik v Porabju, je s slovenskimi učitelji najraje "tak lepou gučal" - madžarsko... Enako, kot je to počela slovenska lektorica v Sombotelu... V Porabju imamo tako v podzavesti večine učiteljev lejpi vogrski jezik in težek, naporen slovenski jezik... In če ne znaš nič povedati "lepou po vogrsko", si oplel... Si tujec ali pomilovanja vredno bitje, ki bo pri njih sprejeto, ko bo spregovorilo prve madžarske besede... To je porabska šolska stvarnost... Ampak moja materinščina je slovenščina! Madžarščino, ki se je nisem učila sistematično, šolsko, in je zato, na žalost, nikoli ne bom govorila povsem pravilno - uporabljam kot jezik sporazumevanja z Madžari, ki me res ne razumejo, in nič več. In pomagam sinu, če seveda znam... Nič več... Spoštujem uravnoteženo dvojezične ljudi, ki jih je v Porabju izjemno malo. Že tiste med dvajsetim in tridesetim letom bi lahko preštela na prste, strah pa me je pomisliti na tiste, stare manj kot dvajset let... Ali še huje - manj kot 18 let... Mi bo kdo verjel, če zapišem kruto resnico, da je v Porabju uravnoteženo dvojezičen učenec v tej starosti SAMO eden?!? Moj sin, namreč... Samo on... Od vseh dvesto in nekaj v narodnostno izobraževanje z učenjem slovenščine vpetih učencev in dijakov... Zaboga, a ste res slepi in gluhi???

Vem, da razne gasilske akcije te katastrofalne slike neznanja slovenščine pri mladih in najmlajših v Porabju ne morejo popraviti, a jaz pač nikoli ne obupam... Kljub temu da si nalagam po mnenju večine nepotrebno delo in hude zamere vpletenih... Ker pomeni več učencev v razredih več denarja za šolo, je pridobivanje učencev dober biznis, ki se ga šole prav nič ne branijo. Najbolj uspešna je doslej na tem področju bila števanovska šola, a tudi na seniško že prihajajo učenci od drugod. Žal pa to niso neki biseri, učenci se z monoštrske mestne šole običajno prepisujejo v vaške takrat, ko oni ali starši veleumno ugotovijo, da so enke ali dvojke pa še kakšne kazni gotovo krivične in dobljene zato, ker jih učitelji ne marajo. Starši hitro s takimi zgodbami stopijo do rahločutnih porabskih ravnateljic in že naslednji dan se ubogi učenec, ki so se mu v monoštrski šoli dogajale krivice svetovnih razsežnosti, pojavi v katerem izmed dvojezičnih razredov. Brez ene same besede znanja slovenščine, seveda! Toda zaradi tega si doslej nihče na šolah ni belil glave, dokler...

Dokler ni mene obsedel nek hudič, da sem dosegla, da je učencem, ki se na naše dvojezične šole vpisujejo v višje razrede brez znanja slovenščine, potrebno delati diferencialni izpit iz t. i. preživetvene ravni slovenskega jezika!!! Uf, to je nastala panika! Trenutno je na dveh šolah 6 takih učencev, ki so prišli od drugod v višje razrede. Z njimi naj bi se dodatno ukvarjali učitelji, ki jih poučujejo. Pa se bodo??? Kar nekaj ljudi me je že to vprašalo. Morajo se, je moj odgovor... Ampak po mrkih pogledih na šolah in vzdihovanju v zbornicah vem, koliko je ura... Že dolga leta pa nikogar ne moti, da se recimo v monoštrske razrede, kjer se poučuje nemščina na višjem nivoju, ne more vključiti nihče, dokler ne naredi diferencialnega izpita iz nemščine za predhodni razred! Resen predmet, urejen sistem, spoštljiv odnos... Kdo, mislite, je tisti, ki bi lahko tak status priboril slovenščini??? Eksperti iz Slovenije (Trojka), po katerih hrepenijo diplomati, posebej tisti z 260-kilometrske razdalje??? So res za hece... Vem, da imajo dobre namene, a ne bo šlo, dragi moji. Take stvari morajo dozoreti v Porabju, med Porabci. Pa kdo, razen mene, razmišlja o tem??? Nihče... Za mano potop, je nezavedni moto vseh porabskih učiteljev, politikov, kulturnikov... Nekako bo že... Do moje penzije... Pa - saj bo... Mogoče ne bo...

Dragi moji, ni kompromisov. Jezik ohraniš - načrtno, zavestno, s trudom - ali opustiš... In se izgubiš! Nekaj časa še financerje varaš s Potemkinovimi vasmi in pljuvaš po vseh, ki tvoje prevare razkrinkavajo... Nekaj časa...

In kot sem eni izmed z moje strani večno ogroženih porabskih dam napisala včeraj:

"Tako Slovenija kot Madžarska financirata manjšino zato, da se ohrani; da ohrani identiteto, le-te pa ni brez ohranitve jezika. In kdo, misliš, in kako bo ohranjal jezik, če ne vsi vi, ki ste tako ali drugače javno vpeti v manjšinsko življenje in delovanje??? Tako kot učitelj, ki lastnih otrok ni naučil slovensko, nima nobene moralne in etične pravice tega zahtevati od staršev svojih učencev in o tem sploh kaj govoriti (to sem jim rekla že neštetokrat) – tako tudi vsi drugi niste verodostojni, dokler ne sprejmete dejstva, da ste moralno in etično zavezani najprej narediti temeljito samorefleksijo in premisliti, kakšen je vaš delež krivde, da se je slovenščina v vaših lastnih intimnih okoljih in javni rabi skoraj povsem izgubila. ..., to ni kritika ampak opominjanje in smernica za globok premislek, da ne morete leta in leta govoriti o svojem slovenstvu, ohranjanju jezika in identitete, obenem pa z neznosno lahkostjo svoj jezik opuščati in pričakovati, da ga bo npr. vaše potomce naučila šola, Slovenija, kdo bi vedel, kdo še… Za ohranjanje jezika ste v prvi vrsti odgovorni vsi vi, predvsem s tem, da ga izberete za jezik komunikacije v lastnih sredinah, ne le takrat, ko pride na obisk kdo iz Slovenije.

To je moje stališče že več kot dvajset let, to stališče bom tako zasebno kot javno branila in zagovarjala z vsemi možnimi sredstvi ter načini do konca!!! Ne glede na morebitne probleme, ki si jih s tem povzročam. Toda resnica in načelnost ostaneta zame resnica in načelnost do konca! Upam, da se mi boš pri tem prepričanju pridružila…"