Redefinirati pojme lojalnost, pripadnost, poštenost, resnica???

Pravljične podobe... Ko si zaželim malo miru, ko zbežim od vsakdanje sivine, berem pravljice... Tiste lepe, kjer vedno zmaga pravičnost, kjer je resnica nagrajena... No v zadnjem času (in v vsakdanjem življenju) je veliko pravljic tudi zelo krutih... Ni nujno, da so vsi ponižani in razžaljeni na koncu zmagovalci... Takšen je ta svet... Morda je najlepše zgolj gledati ilustracije pravljic, recimo Marlenke Stupice ali Jelke Reichman... Tako lep svet znata pričarati...

Beseda lojalnost, biti lojalen je ena tistih, ki me spremlja skozi ves moj porabski čas, od trenutkov, ko sem padla v jezikoslovno področje, imenovano sociolingvistika, pravzaprav poddisciplino le-te, ki se neposredno dotika mojega dela, to je ohranjanje manjšinskih jezikov. In temeljna definicija ohranjanja manjšinskih jezikov se glasi nekako takole: Manjšinski jezik se ohranja v rabi, če so izpolnjeni temeljni pogoji: 1. da ga pripadniki manjšine govorijo, 2. da so priložnosti za rabo jezika in 3. da so pripadniki manjšine lojalni do rabe svojega jezika, to pomeni, da ga uporabljajo vedno in povsod, kjer je to možno in običajno kot tudi, da je lojalnost - upoštevanje pravil rabe jezika - manjšinski standard, v katerem so vztrajni in dosledni v prvi vrsti vsi, ki manjšino predstavljajo, to so politični, kulturni in šolski predstavniki... Temu aksiomu sem popolnoma verjela in zaupala in nekako mislila, da je normalno, da z njim maham vsepovsod in opozarjam, da je v mnogih primerih v porabski stvarnosti kršen... Iz te tolikokrat izgovorjene besede lojalnost po mojem prepričanju izhaja naslednja beseda pripadnost. Komu, čemu pripadajo prebivalci Porabja? Ideji o ohranjanju slovenske skupnosti? Koliko je takih? Ste jih kdaj poskusili evidentirati, jim karkoli ponuditi in jih z razlogom povabiti v svoje vrste? Niste... Ko so me nekoč v Bruslju pripadniki neke majhne evropske manjšine navdušili z idejo, ki jo sami uspešno prakticirajo, o darilcih mladim staršem v obliki knjig, CD-jev, slikanic z manjšinskimi vsebinami, sem to takoj posredovala našim organizacijam... Od takrat se je mladim porabskim staršem rodilo nešteto otrok, a moja ideja je ostala ideja vse do danes... Mladim slovenskim mamicam, ki jih poznam, sama delim take materiale (raje njim kot iz nekaterih šol direktno na smetarski kamion)...

Srce se mi trga ob pogledu na to sliko, ko pomislim, da nadebudni, vedoželjni in hudičevo brihtni mulčki te skupinice ne bodo pri slovenskem jeziku deležni kvalitetnega pouka, ki jim sicer pripada... A poštenost in resnica imata v porabskih logih predpono ne- ... Pa ne samo ti dve besedi, tudi prejšnji. In vsem je tako prav... Razen meni, in jaz imam že težave zaradi tega... Ne vem, zakaj vam je tako prekleto težko razumeti, da blefirate zgolj sebi... Nekje v skritem kotičku srca še vedno verjamem, da bo resnica brez prej omenjene predpone slej ko prej morala zmagati!!! Ni potrebno govoriti slovensko zaradi mene - govorite zaradi sebe!!

Očitek, da po nepotrebnem perem vaše umazano perilo javno v svojih blogih, je res zanimiv; ja - sveta božja pomagalka - zakaj pa ste svoje perilo tako hudo umazali, da zaudarja na vse konce?? Zakaj ga niste sami diskretno oprali kar v bližnjem domačem potoku???

Mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa!!!

... Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam:

• Da sem v svoji norosti in zaslepljenosti brezmejno verjela in si dve desetletji prizadevala, da bodo Porabski Slovenci dojeli, da je temelj njihove prihodnosti v rabi in ohranjanju slovenskega jezika in kulture ...
• Da sem se neštetokrat zgražala nad neznosno lahkostjo opuščanja slovenskega jezika v medsebojnem sporazumevanju v manjšinskih institucijah ...
• Da sem javno izjavljala in na blogu zapisala, da največji Slovenci (funkcionarji in skoraj vsi učitelji) svojih otrok niso naučili slovensko ...  
• Da sem bila takšen naivnež, da nisem dojela, da je zanje to nekaj povsem normalnega ...
• Da sem v svojem naivnem patriotizmu sanjarila, da jim slovenstvo res nekaj pomeni ...
• Da sem bila tako zelo domoljubna, da sem verjela, da bodo Porabci dojeli, da je potrebno zreti v prihodnost in skrbeti za ohranjanje jezika tudi pri najmlajših, ne pa se obnašati, kot da jutri ne obstaja ...
• Da sem divje odreagirala, ko sem dojela, da so iz prenovljenih učnih načrtov za slovenski jezik izginile vsebine o Sloveniji ...
• Da sem jokala in klela, ko sem izvedela, da čudovite slovenske revije in knjige, ki jih prinašam na šole, plačuje pa jih Slovenija, ponekod neodprte končajo na smetarskih deponijah ...
• Da sem neštetokrat povzdignila glas in opozarjala, da se z ohranjanjem živega slovenskega jezika in s spodbujanjem slovenske komunikacije tako v šolah kot slovenskih organizacijah nihče ne ukvarja ...
• Da sem bila zasvojena in obsedena z vero, da je jezik, če ga hočemo ohraniti, potrebno govoriti ...
• Da sem govorila, pisala, opozarjala in ne kritizirala, (kot so prepričani tisti, ki jim stopam na žulje) ...
• Da sem ob neznosni lahkosti opuščanja slovenščine v manjšinskih strukturah nešteto svetlih noči prejokala - ob samospraševanjih in vprašanjih brez odgovorov ...

... In v svojih, očitno zmotnih prepričanjih grešila v mislih, besedah in dejanjih ...
Skoraj 21 let sem sanjala, dovolila sem si sanje ... Skoraj 21 let sem verjela in upala ... Da je jezik tisti, ki bo ohranil skupnost ...

... Od danes dalje pa ni nič več tako, kot je bilo ...

Obtožnica je kruta, tožniki neizprosni ... Odpusti jim, Oče, saj ne vedo, kaj delajo ...

Bom kdaj vso to norost lahko razumela???



Kakšno vlogo ima v porabski zgodbi matična Slovenija?

V zadnjih nekaj zapisih sem se ukvarjala predvsem z razmišljanji, kako drugačen odnos do slovenske materinščine in narodnostnih vrednot imajo Porabski Slovenci, zelo drugačen od pričakovanj in projekcij tistih tam v osrčju Slovenije. In ta njihov odnos me v zadnjem času spravlja ob pamet - mogoče po nepotrebnem, kot ugotavljam ob številnih debatah z različnimi ljudmi. Ko se je Slovenija osamosvojila, je seveda pomislila na svoje rojake pred/za mejo, na enoten slovenski kulturni prostor, za katerega bo skrbela ... Kako skrbela?? Dajala denar in vzdrževala neke manjšinske strukture, ki so že davno zgubile stik z ljudstvom, z aktualno resničnostjo in s samim seboj? Pisala resolucije brez izvedbenih aktov in zavez v sosednjih državah? Sklepala bilateralne sporazume, izmed katerih je večina sama sebi namen? Vabila rojake na srečanja v "moji deželi" ali klicala Dobrodošli doma!? Domačijsko romantično slovenstvo, dragi moji, je zgodovina. Tudi to, da je pač treba s temi, ki so menda Slovenci tam za mejo, nekaj početi - gasilske akcije zaradi dolžnosti - je zgodovina ... Ali to, da imajo Slovenci v matici one druge radi in želijo dobre stike, je preteklost ... Kaj naj bi torej Slovenija počela s predmejskimi Slovenci? Ta zgodba ni bila v celoti in sistemsko dorečena nikoli.

Kaj pa je matična Slovenija naredila za najmanjšo zamejsko skupnost, Porabske Slovence? V nekem obdobju, takoj po osamosvojitvi in madžarskih demokratičnih spremembah (seveda vse do danes), veliko. Bila je zraven pri vzpostavljanju skupnosti kot subjekta, nudila finančno pomoč, ko je to bilo potrebno, in jo še daje, pomagala in še pomaga pri krepitvi kulturne identitete in na šolskem področju. Žal pa se nič omembe vrednega ni zgodilo na gospodarskem področju, kar bi moralo biti temelj napredka. Ki ga ni bilo ... In Porabci so odhajali na delo v Avstrijo in njihovi otroci so se učili nemško in se še vedno učijo ... Slovenščina je bila na šolah nujno zlo (kakor kje in za koga), na kar opozarjam že dve desetletji. Zaman. Nihče ne sliši. In danes smo pred potopom ... Nedoumljivo se mi zdi, da zdaj, ko so številne možnosti, take, kot jih še nikoli ni bilo, govorimo o tem, da je slovenščina pri mladih in najmlajših popolnoma izumrla ... Učitelji, ki večinoma še lastnih otrok niso naučili slovensko, so slab primer ohranjanja jezika in identitete ... Še najbolj pa politiki ... Vsi se obnašajo, kot da za njimi ni ničesar več. Po drugi strani pa govorimo o mladih in najmlajših, ki bi jim naj šola dala ustrezno znanje slovenščine; jim ga ne more!!! In če bi jim že dala znanje jezika, odnosa in spoštovanja do narodnosti jim ne more. Ker ga sama nima!!! Ker ni zgledov, ni srčne kulture, ni etičnosti, ni morale. Kdo naj bi bil zgled? Voditelj, jasno! Tako je v normalnem svetu ... A - kaj je zame normalno? To, da kar pridigaš, tudi živiš!!! Porabska realnost pa je svetlobna leta daleč od tega aksioma ...

In kakšna naj bi bila tu vloga Slovenije? Zelo velika in usodno pomembna, če slovenska politika res želi pomagati ohranjati vzhodno mejo slovenskega kulturnega in jezikovnega prostora. Dobra šola kot temelj prihodnosti, šola, kjer bo povsod vsaj eden učitelj iz Slovenije, kjer se bo govorilo slovensko in slovenski jezik posredovalo v različnih vlogah vsem učencem ... Madona, sem naivna!!!!!!!!!!! Tako kot manjšina sama nima izdelane jezikovne politike, se tudi Slovenija že nekaj let vrti v začaranem krogu gasilskih akcij, stihije, brezidejnosti ... Vsaka vlada ve, da je tem malim Slovencem tam daleč na vzhodu treba dati nek denar, jih za praznike obiskati, tu in tam dati kateremu kakšno priznanje, povabiti jih na kakšno srečanje in to je vse. Skoraj vse... Tu se ideje levih in desnih vlad končajo. Ja, sem še v slovenskem paketu daril za šolsko področje jaz, ki pač težim na tej in oni strani meje, hočem, da govorijo in se učijo slovensko, hočem, da se učitelji izobražujejo in kvalitetno poučujejo, preziram poklicne Slovence ... pišem nek blog, ki ga bere veliko ljudi. In se verjetno sprašujejo: Le kaj je s to zlobno babnico? Ko smo bili v Monoštru na upokojenskem izletu, so nas tako lepo sprejeli. Pa kako dobro kosilo je bilo v Lipi. Pa ena gospa nam je tako ganljivo pripovedovala. Saj res: Kaj je z mano???

Gospodje politiki v Ljubljani, boste kdaj doumeli, da se slovenstvo ne da kupiti???

Čas marčevih id po porabsko (Et tu Martinus?)

Danes (pravzaprav včeraj, ker je ura že čez polnoč) je bil v porabskih šolah predzadnji dan pouka... Jutri (spet - danes) so zaključne prireditve, na katere nisem povabljena... Na ta predzadnji dan - o, njihova nesreča!!! - sem imela nujen opravek na seniški šoli; vstopim, tišina. Aha, nekdo je v pisarni in me vljudno sprejme... Ja, vse je pripravljeno, ravnateljica takoj pride... Je prišla... Zadržana, ah, ne - mučno vljudna, smehljajoča... (Bodi frajerka in me pošlji v PM, če imaš razlog za to... Ups, razlog? Jebiga, morali bi govoriti več slovensko, pa nam ni...) Gledam njo in njega in čutim, da si v zvezi z mano želijo zgornjo sceno. Recite!!! Bodite junaki!!! Poglejte, kako estetski prizor!!!! Ja, težko je... je zavzdihnila nekajkrat.
Kaj je narobe? - sem rinila vanjo.
Ah, nič, gospa Valerija! Veste, ob koncu leta smo vsi malo čudni...
A res??? Zakaj pa??... Jaz nisem!!! Le hočem, da skapirate, da učenje in ohranjanje slovenščine pri učencih ni šala!!!!!!!!!!!... Še vedno stojimo na hodniku, niti stola si več ne zaslužim, še vedno je jako komorno vzdušje... Prihajajo in odhajajo učitelji mimo nas, stoječih na hodniku, v zbornico, nekatere gospe kar obrnejo glavo za 180 stopinj, ko me zagledajo... Ohhh, ta nakaza... Kaj išče tu???
Vau, še kultura je poniknila.... sem dala medklic, ko je za priprtimi vrati zbornice izginila gospa funkcionarka... Zakaj, gospa, ne stopiš do mene in mi rečeš, da nimam prav, da sem navadna P...., da so moji zapisi laž??? A - veš in te mori - da morda niso???

Zvoni telefon... čez dve minuti pride šef, mora se nekaj zmeniti... Oh, krasno! Se bova srečala in bomo skupaj kakšno rekli... Jaaa... Po hodniku mimo nas hodijo učenci... Dober dan! Glasno in prijazno odzdravljam... Simpatično... Kdaj pa imate zaključno prireditev? Jutri bomo imeli program in delili spričevala... Potem bo konec... Tišina. (Ah, ni bilo vljudno, da se ponujam, da pridem na zaključno prireditev.) Kako pa je z udeležbo učencev na jezikovnih počitnicah v Piranu?? - prekinem tišino... Ja, veliko zanimanje za Piran je... Lepo. Učenci se torej želijo učiti slovensko... Ahhhh...

Mine 15 minut, šefa še ni... Moj rdeči avto pred šolo je pač preveč očiten... Prometni znak za splošno nevarnost!!! Dokler traja, se potuhni, tako svetuje civilna zaščita...
Nekam čudni ste vsi skupaj, vem, da berete moj blog, sem izstrelila kar naravnost... Ehhh, saj ni važno, je bil odgovor... Nelagodnost, mrki pogledi... A ne odneham...
Nič takega nisem zapisala, kar ni res, postajam pridigarska.... In morate razumeti, doumeti, da je slovenski jezik tisti, zaradi katerega obstajate, madona!!! Pa - potruditi se je potrebno in z otroki govoriti slovensko! Kako naj se naučijo, če na dvojezičnih šolah kot jezik splošne komunikacije obstaja samo madžarščina?????????????????
Mučna tišina, ki mi je dala vedeti, da sem nezaželena...
In sem šla... Če bo karkoli pomembnega, se slišimo po telefonu, so rekli... Seveda, seveda, jaaaaaaa!!! ........... In sem šla...

In se ustavila sredi gozda in želela, da sem vsaj malo Modri medvedek... Da svoje razočarano čudenje poskušam razumeti, ker njih več ne razumem... In sem globoko zgrožena nad svojo naivnostjo... Mater, brcnite me v rit, pa ne samo enkrat, da bom prišla k sebi!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
In sem stala in stala in buljila v hraste in bukve, ah, še tega se nisem spomnila, da bi jih objemala, kot so me učili nekoč, v nekem drugem življenju ...
Kdo tu nečesa ne razume???? Verjetno jaz... Naslednji moj zapis bo gotovo opravičilo šolnikom za vse muke ob moji prisotnosti in duševne bolečine ob branju mojih blogov... Kmalu... Bumi, midva že veva... Ali pa ne...

 

P.s.: Da ne bo pomote ali napačnega razumevanja: Ni samo seniška šola tista, ki me "pozabi" povabiti na kakšen dogodek; v Števanovcih razne šolske dogodke že dolgo prakticirajo brez slovenske prisotnosti (kaj se bomo mi, ki bolj slabo znamo madžarsko, mučili na njihovih prireditvah!!! In zakaj bi se oni morali mučiti s slovenščino.....???), še bolj zanimiva pa so nepovabila na različne šolske sestanke, forume, delovne skupine, zaključne piknike... pač vse, kar vodi Državna slovenska samouprava in je povezano s šolo (ja, saj reva ne zna dovolj madžarsko, da bi našim sestankom in drugim slovenskim veledogodkom lahko sledila....)... To je, dragi moji, trenutna porabska šolska (in ne samo šolska) realnost... To so pravi problemi, na katere opozarjam matično Slovenijo že več kot 20 let, gnjavim, kričim, besnim, preklinjam... A VIP-gostje iz Slovenije v spremstvu kamer in novinarskih mikrofonov prihajajo z rožnatimi očali, dobijo nekaj ur šova in pomahajo v slovo... In odhajajo skupaj s svojimi obljubami, na katere pozabijo že za Srebrnim bregom. Kako dolgo še????

Šolsko leto se zaključuje tudi v Porabju...

Sinov razred na izletu v Šopronu... Kar nekaj dni mi je navdušeno pripovedoval...
************** Pred koncem šolskega leta, ki se tudi v porabskih narodnostnih šolah zaključuje čez teden dni,  je pred dobrim tednom v Monoštru potekalo še zadnje strokovno srečanje z učitelji. Poleg aktualne problematike (priprave na učiteljski Seminar slovenskega jezika in kulture 2013 v Ljubljani ter na Jezikovne počitnice v Piranu in drugo) smo največ časa namenili razgovoru o uvedbi posodobljenih učnih načrtov za slovenski jezik in spoznavanje slovenstva v porabske šole v prihodnjem šolskem letu. Posodobljeni učni načrti za različne oblike pouka manjšinskega jezika – smernice zanje so menda enotne za vse manjšine, brez upoštevanja jezikovnega predznanja (ali neznanja), okoliščin in še česa – zahtevajo od učencev (in učiteljev) veliko bolj zahteven pouk manjšinskega jezika, do konca 8. razreda v dvojezični šoli celo enak nivo znanja, kot ga učenci pridobijo iz madžarskega jezika, kar je na papirjih sicer odlično, in če bi delovalo, prav tako, v praksi pa – po mojem vedenju in poznavanju stanja – katastrofa! Menda se ni dalo drugače, ker je to norma, ki jo zahteva madžarska država… Ki je ne zanima, kakšne so razmere na terenu, gotovo pa bi o vsem tem lahko razmislile avtorice, ki razmere poznajo… Zdaj so stvari potrjene in z novim šolskim letom se morajo začeti izvajati ne glede na pomisleke stroke. Kako? Bomo videli. Verjetno kar tako kot doslej, če država ne bo nekega dne ugotavljala, da je razkorak med tistim na papirju in dejanskim znanjem jezika pri učencih ogromen… Papir pač vse prenese, spremembe v glavah pa se zgodijo ali ne… Sodelujoči učitelji, ki skrivaj sicer radi potarnajo, da so novi učni načrti pretežki, daleč od realnih možnosti uresničitve, so tokrat le komentirali, da bo potrebno poskusiti in čez čas ugotavljati, kaj se bo dalo narediti. No, pa počakajmo…

Kaj se bo dalo narediti? Zelo veliko, če bi vsi učitelji v dvojezičnih šolah samo spremenili lasten odnos do rabe slovenščine, tako v medsebojni komunikaciji kot v komunikaciji z učenci. Ah, če pa imamo madžarske kolege, ki ne razumejo slovensko, je pogost izgovor, ko slovenski učitelji med seboj govorijo madžarsko. Kako, prosim? Ker sta seniška in števanovska šola dvojezični, vemo – in to vedo tudi madžarski učitelji – da bi po zakonodaji vsi morali obvladati oba jezika in ne da se slovenski učitelji jezikovno prilagajajo madžarskim kolegom, ki se, vsaj nekateri, pridno učijo slovensko. Težko se je učiti slovensko, ko naši kolegi Slovenci še med seboj govorijo madžarsko, namesto da bi nam pomagali, sem pred kratkim slišala na eni izmed šol od nekoga, ki bi se rad naučil slovensko, pa nima za to priložnosti. Dovolj zgovorno za globok razmislek…
Šolsko leto 2012/13 se torej izteka in razveseljiv je podatek za dvojezični šoli, števanovsko in seniško, da je učencev osmošolcev, ki se poslavljajo, manj, kot bo bodočih prvošolcev za naslednje šolsko leto. Nakazuje se torej porast števila učencev na obeh šolah! Seveda pa v Porabju nimamo le dveh narodnostnih šol – imamo tudi možnost narodnostnega programa, slovenščine kot predmeta, v monoštrski osnovni šoli, kjer se bitka za slovenski narodnostni pouk izgublja. Tudi naslednje šolsko leto ne bo prvošolcev, ki bi se učili slovenščino, ker se odgovorni v slovenskih krogih s tem ne ukvarjajo… Slovenščina se poučuje še na monoštrski srednji strokovni šoli, kjer je število dijakov pri tem pouku konstantno, in na gimnaziji, kjer je neučinkovit pouk slovenščine botroval drastičnemu upadu števila prijavljenih dijakov…  Ja, delovala je kar nekaj let skupna Krovna šolska komisija Zveze Slovencev in Državne slovenske samouprave pod vodstvom Erike Glanz, nekdanje zaslužne in v strokovnih krogih spoštovane ravnateljice gornjeseniške šole. Osnovni cilj te komisije je bil, da se skupno rešujejo nekateri šolski problemi, da se podpira pozitivne rešitve, predvsem pa s stalno medsebojno komunikacijo prizadeva, da bo slovenščina imela možnost postati jezik priložnosti za najmlajše Porabce… V času delovanja komisije so potekale različne dejavnosti, tudi srečanja šolskih ministrstev, ponovno se je uvedel narodnostni pouk slovenščine v Monoštru. Velika dejanja!

In nekega dne, pred dvema letoma, so na Državni slovenski samoupravi ugotovili, da take skupne komisije ne potrebujejo in jo enostransko ukinili… Nadaljevanje zgodbe poznamo, njen skupni imenovalec pa je, da izgubljamo slovenščino v monoštrskih šolah – z neznosno lahkostjo se prepušča ta usodno pomembna problematika stihiji ali osamljenim posameznikom, ki brez prave podpore brezupno iščejo (iščemo) svetlobo na koncu predora… Pot je dolga in zapletena in samotna… 
Slovenci v Porabju se še vedno premalo zavedajo, da je učenje jezika in njegovo ohranjanje pri mladih in najmlajših, torej dobra šola, temeljni in poglavitni pogoj za manjšinski jutri, saj narodne skupnosti brez jezika ni!!! Drobna lučka na koncu predora je, po mojem trdnem prepričanju, že z novim šolskim letom še kakšen (ali dva) dodaten učitelj iz Slovenije, o čemer že dolgo govorimo, ne zgodi pa se nič!!! A v Ljubljani sploh kaj slišite ali se bo še naprej vse v zvezi s Porabjem končalo pri številnih imenitnih obiskih, sejah, srečanjih, konferencah in simpozijih, pri skrbi za mrtve in polmrtve, pri gradnji spomenikov v različnih oblikah in za različne (tudi čisto privatne) namene???

Porabje, kjer se mladi sprašujejo po identiteti, starejši pa...

... Starejši (manjšinski funkcionarji, kulturniki, poklicni Slovenci, nekateri učitelji in vsi pomembneži) pa tiščijo glave v pesek in si mislijo, da jih nihče ne vidi ... Jezna sem, žalostna, razočarana in polna grenkih občutij ... Kaj, hudiča, se dogaja v tem Porabju?? Kaj je z mano, da ne pristajam in nikoli ne bom pristala na igre poklicnega slovenstva, teatra, sprenevedanja??? Nisem del te farse in nikoli ne bom!!! Komu je še mar za slovenščino in njeno ohranjanje??? Sem bila ves ta čas, v svoji narodnostni zavednosti in gorečnosti, neumna in slepa??? Je ta svet res tako drugačen od mojega? Se srečujem s skrajno pokvarjenostjo ali omejenostjo???

Na facebooku "prijateljujem" in izmenjujem misli z nekaterimi zanimivimi mladimi Porabci (nekateri mi pišejo osebna pisma), ki razmišljajo o svoji identiteti, pravzaprav jo iščejo, ker jim je starši, šola ali družba, v kateri so odraščali, niso dali. Ugotavljam pretresljiva dejstva, s katerimi se tu nihče ne ukvarja. Floskule manjšinskih funkcionarjev o ohranjanju slovenstva s petjem, plesom, turizmom, obnovljenimi kulturnimi domovi, vzorčno kmetijo in kaj je še takega so vedno bolj smešne, skoraj groteskne!!! (Ne mislim, da različnih zidov, streh in stebrov ni treba graditi - gradite jih, če imate priložnost in pridobite denar - ampak samo zaradi tega ne bo nihče več in bolje govoril slovensko!!!) Ko prebiram sporočila mladih Porabcev ali poslušam njihove zdravorazumske ugotovitve, se zgrozim ... Mar tega res nihče noče videti in slišati? Se slovenskima organizacijama v Porabju zdi normalno, da mladi ne govorijo več slovensko in se imajo za Madžare ali ne vedo, kaj so?? Da so tisti iskreno misleči Slovenci, ki niso člani funkcionarskih prijateljskih ali sorodstvenih klanov, odrinjeni, brezposelni, na robu preživetja? Ja, to je porabska realnost, ki je ne vidijo niti eminentni obiskovalci iz Slovenije niti ni mar nikomur na Madžarskem ... "Ne vem, kaj sem, čeprav bi rad deloval kot Slovenec, pa onih, ki so pri skledi ne zanimam. Oni zaposlujejo madžarsko govoreče prijatelje, vse se pomadžarja in nikomur ni mar ... Da bi se vrnila v Porabje? Kam? Nobenih zvez nimam, ne družinskih vezi s funkcionarji, sicer pa sem glede identitete čisto zmedena ... Šola me je vzgajala v Madžarko, v krogu Porabcev se nihče ne zavzema za jezik, le do položajev in denarja jim je ... Kako dolgo bo vse to gledala Slovenija in polnila vreče brez dna, v zameno pa dobivala vedno več laži? ... Ne, ne bom se vrnila, ko diplomiram. Saj nikomur ni mar zame ... Šla bom v Slovenijo študirat in se potrudila ostati tam. Ah, saj slovenstvo mladim v Porabju čisto nič ne pomeni. Delo dobijo v Avstriji, še slovenske organizacije zaposlujejo Madžare brez znanja slovenščine in jim sploh ne pride na misel, da bi od njih zahtevali, da se slovenščino vsaj učijo ... Slovenci, ki bi s svojim dobrim znanjem in zavednostjo lahko pomagali, pa so brezposelni ... Slovenija ima desetletja popolnoma zgrešeno politiko do Porabskih Slovencev. A v Ljubljani res nihče nima jajc tem v Monoštru povedati, da naj vsaj govorijo slovensko, če se že mastijo s slovenskimi pogačami???" ....... In še bi lahko naštevala in citirala, kaj vse so mi zapisali ali povedali mladi, a je zapisano dovolj zgovorno.

Čisto po naključju sem danes v zanimivi družbi slišala še eno, neverjetno zanimivost. Sedimo ob kavi in beseda nanese na porabske študente v Ljubljani, pravzaprav dijake, ki obiskujejo jesensko in spomladansko šolo slovenščine. Vsako leto jih je nekaj, tudi v iztekajočem se šolskem letu. Gospa v moji družbi je omenila, da je šolo obiskoval (in sam plačeval stroške bivanja) tudi njen sorodnik ... Ker ga zanima slovenščina, ker se jo želi naučiti, kajti v državi, kjer je rojen, ni imel priložnosti. In gospa je pripovedovala: (To, kar je izbrisano in okrnjeno, seveda ne pomeni, da ni bilo res!!!) ..... Namesto gospejnega pripovedovanja, ki menda žali lik in delo porabskih Nedotakljivih in sem obljubila, da ga brišem, zdaj samo to: 

Ja, nekateri...... oh in ah.... se niti po identiteti več ne sprašujejo .... Saj se jim ni treba ... Saj bo Slovenija na osnovi svoje debilne zakonodaje že poskrbela zanje in nihče ne bo od njih zahteval česar koli ... Nobeden izmed porabskih padalcev - tu mislim tiste, ki so šli v Ljubljano zgolj kot ........, brez želje po učenju jezika in bilo jih je v preteklosti kar nekaj (Pojasnilo: Mislim nekaj oseb, ki po navadi niso imeli nobene zveze s slovenstvom v Porabju, ampak so bili v takih in drugačnih navezah s pravimi osebki, ki so jim mimo vrste določene zadeve uredili ...) - na celoletni šoli slovenščine ni le-te uporabil za kaj koristnega, nasprotno - največkrat taki kar poniknejo ali so veliki nasprotniki vsega, kar je slovensko!(Nimam nič proti takim, ki so v Ljubljani bili kakšno leto ali manj, se slovenščino dobro naučili in se odločili za študij na Madžarskem, ker v Sloveniji niso našli ustreznega.) In se vprašam: Je Slovenija res tako bogata država, da se da izkoriščati koristolovcem?

... Pred desetletjem ali dvema je vse to izgledalo povsem drugače ... Ni bilo toliko denarja, bili pa so ideali in vera v ohranjanje jezika in identitete ... Kaj se je zgodilo z vsemi vami?? Ali sem jaz obtičala v svetu naivnosti in romantičnih sanj o ohranjanju porabskega slovenstva???