Ob reki Rabi sem sedela in...

 

Reka Raba (na prvi in drugi fotografiji pravzaprav sotočje Rabe in Lapinča) v Monoštru, pred štirimi dnevi mirna in tiha, in danes - vsa grozeča....

Prispodoba za nevarnost, ki pride tiho, pritajeno in se je največkrat ne zavedamo... Morda jo ignoriramo ali se nas ne dotakne... Ali nismo sposobni videti njenih rušilnih razsežnosti... Ali blefiramo, da ohranjamo pozicije sebi in drugim... Vem, da ni prav, ampak se ne splača komu zameriti, je stavek, ki ga zadnje čase v Porabju pogosto slišim... Tudi včeraj sem ga, pa ne na pogovoru, o katerem bo tekla beseda, ampak na eni izmed šol...
Pogovor o aktualnih problemih porabskega šolstva, ko so razvodenele rokokojsko načičkane besede prazničnih ministrskih obiskov in se je dim za vladnimi limuzinami že davno razkadil, je bil zdravo polemičen in konstruktiven. Vsaj tako smo ga ocenili ob koncu, ko smo ugotavljali, da se moramo večkrat tako usesti in razgrniti aktualne probleme. Se dogovarjati, dogovoriti in ukrepati. V ospredju so bile predvsem tri najbolj aktualne teme. Prva: prihodnost narodnostnega pouka slovenščine v Monoštru. Kot strokovno odgovorna s strani Slovenije za to področje in kot mama četrtošolca, ki ugotavlja, da njen sin pri nekvalitetnem pouku slovenščine velikokrat več izgublja, kot dobiva, sem tudi tokrat bila jasna: Moj sin ne bo več žrtev mamine narodnostne gorečnosti!!!... In njegovi sošolci ne bodo več žrtve nekvalitetnega pouka, saj gre za odlične učence, ki pa se v štirih letih obiskovanja pouka slovenščine žal niso naučili niti osnovnih komunikacijskih fraz. Pa niso krivi oni... Četrtošolci imajo za naslednji, 5. razred dve možnosti: ali običajni 5. razred na predmetni stopnji osnovne šole ali prvi razred osemletne gimnazije. Glavnina sinove skupine se seveda odloča za to drugo možnost, njihovi starši pa želijo, da otroci še naprej obiskujejo pouk slovenščine, v kateri vidijo dobro priložnost - o tem smo staršem razlagali tudi pred štirimi leti!! Ampak - v monoštrskih šolah se je doslej dogajala prav grda diskriminacija narodnostnih učencev - slovenščino so vodstva šol enačila s statusom tujih jezikov in tako ti učenci, ki so obiskovali pouk slovenščine, niso imeli možnosti obiskovanja pouka tujega jezika. In to je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj se je v Monoštru vedno manj učencev vpisovalo k slovenščini. Sklep včerajšnjega pogovora, na katerem so sodelovali tako predstavniki šol kot Državne slovenske samouprave, ki je odgovorna za pouk narodnostne slovenščine, je jasen: zahteva monoštrskemu šolskemu predstavništvu, da imajo učenci, ki obiskujejo pouk narodnostne slovenščine, tudi dalje to možnost, ob njej pa še možnost pouka tujega jezika, predvidoma angleščine. In - najpomembnejše: uresničitev pravice do kvalitetnega in učinkovitega pouka slovenščine, ki naj jo izvaja gostujoči učitelj iz Slovenije!!!

In - verjamem, da bomo zadovoljni šele takrat ko bomo - sedeč ob mirni reki Rabi - zrli nebeško modro nebo...

In rdečo zarjo, kot na tej sposojeni prelepi fotografiji neznanega avtorja... Ja, še druga in tretja točka naših pogovorov včeraj... Skupna ugotovitev, da kljub pomislekom in dokazano nerealnim standardom posodobljenih učnih načrtov moramo skupaj iskati še možno pot... In pripraviti učbenike, kjer bodo prisotne vsebine o Sloveniji, kot je bilo to zamišljeno že davno. Pri tem pa ne bom popustila niti za milimeter!!! Še veliko zanimivega smo rekli - o tem pa prihodnjič...

"Večjezičnost daje moč in odpira nove priložnosti..."

Današnji dan je pred štirinajstimi leti Unesco razglasil za mednarodni dan maternih jezikov. Letošnja tema naj bi bila dostopnost knjig in digitalnih vsebin v različnih jezikih. In če nadaljujem citat, zapisan v naslovu, besede direktorice Unesca Irine Bokove: "... Večjezičnost uteleša našo kulturno raznolikost in spodbuja izmenjavo mnenj, porajanje idej ter širi naše poglede..." Posamezne države imajo preko svojih institucij ključno vlogo pri spodbujanju učenja materinščine, pri oblikovanju odnosa do le-te in pri zagotavljanju potrebnih knjižnih ter digitalnih učnih virov. Pa države vse to res počnejo? Po mojih izkušnjah ne preveč uspešno, vsaj kar se tiče Slovenije. Ne moremo sicer govoriti o pomanjkanju knjig, učbenikov (učitelji bodo rekli, da jih je celo preveč), lahko pa govorimo o pomanjkanju odnosa do slovenskega maternega jezika, najprej pri številnih, predvsem mlajših učiteljih, ki jih le-tega nihče ni učil, potem pa posledično pri učencih, da ne govorim o splošni polpismenosti mladih in najmlajših generacij, ki je že zaskrbljujoča. Na eni strani torej poudarjanje večjezičnosti kot širine, pogleda v svet in uveljavljanja v njem, na drugi strani pa materinščina kot temelj jezikovnega in narodnostnega zavedanja, temelj, na katerega gradimo palačo večjezičnosti. Vemo, da v današnjem svetu samo z materinščino - tudi z odličnim znanjem le-te - bolj težko shajamo. Ampak vsaka hiša potrebuje trdne temelje, da dobro stoji in kljubuje vsem viharjem!!! Temelje ene ali dveh materinščin - kot pri otrocih iz narodnostno mešanih zvez - je potrebno dobro utrditi, v družini, v vrtcu in v šoli. Skrbi me, da Slovenija nima jasno zastavljene jezikovne politike, predvsem pa država ni dosledna pri izvrševanju sprejete zakonodaje. Spoštovanje lastnega jezika in skrb zanj sta največkrat le floskuli …

In ob mednarodnem dnevu maternih jezikov še spomin na lep plakat na vratih učilnice za slovenščino v monoštrski osnovni šoli ... Ta spomin je le moja fotografija, saj je plakat izginil v neznano ... Napis, malo pošvedran, je na belem listu, napisan na novo, neopazen in nezanimiv. Nihče nima odgovora, koga je motil. Toliko o odnosu do slovenske materinščine v monoštrskih šolah ...

Mazohizem po porabsko

K današnjemu razmišljanju me je spodbudila genialna kolumna slovenskega pisatelja, esejista, razumnika Mihe Mazzinija, ki se ukvarja z bistvom slovenskega mazohizma; in če pomislim na 20-letno bivanje v Porabju, pozorno opazovanje porabskega bitja in žitja, se mi stoodstotno potrdi, da je podoben pojav prav simptomatičen in še potenciran za Slovence tu, na "daljnem Vzhodu"... (In - konec koncev si moram iskreno priznati, da sem tudi sama skozi to dolgo porabsko popotovanje postala uspešna mazohistka. Bravo, jaz!) Kot pravi Mazzini:

"Malo boljši opazovalci ste gotovo že dostikrat videli primere samouničevanja, iz zgodovine so znani voditelji, ki takrat, ko jim gre slabo, podkurijo sami pod sabo, da jim gre še slabše.
V strokovni literaturi so že davno ugotovili, da se pri narodih, ki so bili dolgo pod tujo oblastjo in torej nezmožni upiranja močnejšemu gospodarju, razvije posebna oblika mazohizma. Razširi se samouničevanje, češ, Gospodar, poglejte, kako smo se sami bolj sposobni uničiti, kot bi nas vi kdajkoli! Ljudje potem začnejo govoriti in hvaliti svoje nekakšne moralne zmage, ki jih je seveda treba ločiti od pravih. Če si človek sam povzroči nesrečo, ne more biti moralni zmagovalec.
Tudi za ljudstva Balkana je tovrstni mazohizem značilen in strokovno opisan. Če počnete nekaj samouničujočega, pameti in položaju navkljub, bi bilo to vaša osebna zadeva, ki vam je nihče ne more braniti, če ne bi bilo družbeno sprejemljivo, zaželeno, pohvalno! Samodestruktivni posamezniki nenadoma postanejo ideal – o, kako se je uničil, bravo!"

 

In kaj ima to s porabskim vsakdanjikom? Ogromno! Ne bom natolcevala o posameznikih, ki so izgubili stik z resničnostjo, ker so svoje namišljene nesreče, travme in bolečine utapljali v hektolitrih opojnih tekočih škodljivih substanc, namesto da bi se posvečali poslanstvu, za katerega jih je pooblastila manjšina... žalostne zgodbe, srce se mi trga ob njih... Ampak narod pravi: Poglejte, junaka! Bravo!! Legenda!!! ... Prav tako je nesmiselno tisoč in prvič ponavljati, da so voditelji ogledalo naroda oziroma da riba menda najprej smrdi pri glavi... In nesmiselno je vedno znova besneti, ko pride sin iz šole in mi madžarsko razlaga, kaj vse jim je za naslednji dan naročila učiteljica slovenščine - jasno, po madžarsko!!! Veš, ona celo uro govori samo madžarsko. Vse, kar naj delamo, pove madžarsko... Ker misli, da moji prijateljčki ne razumejo; pa bi razumeli, če bi jih naučila, če bi vedno z njimi govorila slovensko... kot si ti, mami, z mano... razglablja moj sin...

 

In sem pri bistvu današnje zgodbe - seveda šolske, ker je to področje, ki je za usodo ohranjanja manjšinskega jezika najpomembnejše, a jezno in žalostno ugotavljam, da očitno le po mojih vrednostnih kriterijih, po porabskih prav nič. Na Madžarskem skoraj vsaka vlada obrne na glavo šolski sistem - aktualni se je to še posebej dobro posrečilo. Nova šolska zakonodaja, nova manjšinska zakonodaja - s slepljenjem manjšincev, kako jim bo vse to koristilo. In novi zakoni prinesejo nove zahteve: najprej je treba posodobiti učne načrte, da bodo bolj kompatibilni z aktualnimi pogledi na izobraževanje. Tudi učne načrte za manjšinske jezike je treba posodobiti, jasno! In mi, Gospodarji, vam bomo naredili temelje - napisali bistvo, vi, majčkeni manjšinci, pa pač dodajte kaj svojega... Lani se je začelo. Pisanje učnih načrtov za slovenski jezik v madžarščini, po predlogi za pouk madžarskega jezika in književnosti, tu in tam se je namesto madžarskega avtorja prilepilo kakšnega slovenskega, kot pred davnimi tremi desetletji!!! Po vseh teh sluzenjih na visokih političnih in diplomatskih maddržavnih ravneh se Porabskim Slovencem spet vsiljuje učne načrte za slovenščino v madžarščini, take, ki so znanstvena fantastika, ne pa odraz realnega stanja, poznavanja situacije in prilagajanja razmeram v šolah. To smo poskušali početi doslej, pa nekomu verjetno ni bilo všeč... Aha - mazohizem? Seveda!! Kaj mislite, kdo je brez pripomb na taka navodila to počel? Porabski slovenski učitelji vendar!!! No, saj so dali uradno prevajati v slovenščino dobri prevajalki... in slovenski prevod meni v lekturo... Šele takrat sem izvedela, kaj se dogaja, ker se je prej vse počelo v veliki tajnosti... Da ne bi jaz slučajno imela kakšnih neljubih pripomb ali se obregnila ob to, da so po novem vrgli iz učnega načrta vse vsebine o Sloveniji... Pa ne Madžari, ampak Slovenci!!! Aha, kakšen je ta učni načrt? Katastrofalen predvsem za višje razrede osnovne šole, plagiat UN za madžarski jezik in književnost s prilepki brez sistema in ciljev, menda se zasleduje strašne jezikovne kompetence (dragi moji pametnjakoviči, najprej bi si lahko razjasnili vse o kompetencah!!), navadno sračje gnezdo... Ja, to bo v bodoče bistvo porabskega samouničenja... V porabskih šolah bo v bodoče v veljavi učni načrt za slovenščino, ki je pravzaprav učni načrt za madžarščino, in učitelji, ki bi to reč naj uporabljali, bodo spet imeli obilo razlogov za jokanje, tarnanje in stokanje, kako je hudo, kakšne krivice se jim dogajajo in kako so učenci zanič. Bravo!!!

 

 

Se še sploh komu splača karkoli reči? ... Ali so stvari že tako daleč zavožene, učiteljski možgani pa tako hudo oprani, da so zgubili vso empatijo do teh problemov in občutke za realnost??? Ali bo mavrica nad Rabo le še pojav za občudovanje, brez upanja na svetlejše dni???

V Monoštru smo kulturno dočakali ministra...

Pa ne le enega, kar dva!!! 8. februarja, na dan slovenske kulture, sta Monošter obiskala slovenski minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, Žiga Turk, in madžarski minister za človeške vire, Zoltan Balog. To je bil dan, ki so ga predvsem porabski funkcionarji (narod tako ali tako nima nič od tega) sanjali z velikimi pričakovanji. Scenariji so bili izdelani in izpiljeni do potankosti, vse je bilo podrejeno temu velikemu obisku. Tudi naš dragi France, zaradi katerega je sploh nastal kulturni praznik, je bil zgolj kolateralna žrtev... Zato sem se skoraj razjokala ob recitiranju prve kitice Sonetnega venca, ki so ga podtaknili, ne da bi jo sploh pošteno pripravili, nič hudega misleči dijakinji gimnazije, ki, revica, pač ni imela pojma, o čem govori... Bila sem skrajno besna na njeno učiteljico, ki o sebi - o, groza!!! - celo misli, da je strašno dobra...

 Visoki obiski, torej. Najprej sta angleško kramljala ministra. Samo onadva, skoraj brez prič. In sta ugotovila, da so odnosi med državama naravnost fantastični, da dve tako kulturni državi, kot sta Slovenija in Madžarska, od davna spoštujeta in cenita ter seveda podpirata prisotnost slovenske oziroma madžarske manjšine na svojih ozemljih... Manjšini bogatita državi, ki sta ponosni na njune dosežke. Potem je bila beseda o tem, da se sredstva za potrebe manjšin kljub krizi ne bodo zmanjševala in o krasnih doseženih rezultatih (skorajšnji začetek gradnje ceste med Gornjim Senikom in Verico, 4- urno oddajanje Radia Monošter, prevzem dvojezičnih šol s strani Državne slovenske samouprave, končano koledarsko leto brez izgube). Res, na zunaj prekrasno!!! Toda - znotraj??? Vsebina? Akutne težave Porabcev?? Bodo najmlajši sploh še govorili slovensko??? Ah, saj je vendar praznik! Ne bomo težili s problemi... Potem sta se ministra pogovarjala še s predsednikoma krovnih organizacij, ki sta gotovo kakšno rekla (sta res???) o tem, da ni čisto vse tako lepo, kot izgleda na zunaj. A to je že druga zgodba, res neprimerna za praznični čas... 

 



Oh, France, saj res; nate so skoraj pozabili. Sicer smo na proslavi slišali neokrnjeno himno s tvojim besedilom, tako kot mora biti in je vsaj v zamejstvu spoštovano, pa veliko lepih misli obeh ministrov o Prešernovi poeziji in njenem pomenu za današnji dan... Če bi ti, France, bil avtor madžarske himne, bi zdaj bil čaščen kot božanstvo (kot je avtor madžarske himne); vseh 8 kitic se učenci morajo naučiti na pamet že v 4. razredu. Saj je vseeno, če razumejo ali ne, pravi učiteljica. Bodo pa čutili, mogoče čez 8, 18, 28... let...

  

In obljube??? Poudarek na tem, da majšine kot ranljive skupine prebivalcev ne smejo in ne bodo čutile gospodarske krize v obeh državah; da se bo za materialne in druge potrebe manjšinske skupnosti skrbelo; da bo Slovenija poskrbela - skupaj z Madžarsko - za dvig kvalitete pouka slovenskega jezika v narodnostnih šolah. Krasno! Torej - od septembra 2013 lahko v porabskih šolah pričakujemo še kakšnega (razen že umeščene učiteljice asistentke) gostujočega učitelja, ki ga bosta obe strani sofinancirali; pa sredstev za delovanje izobraževalnih, kulturnih in informacijskih ustanov bo dovolj - le za besede bo gospode iz prestolnic potrebno držati... No, bilo je tudi malo pravljičnih obljub - recimo tista o možnem slovenskem poslancu v madžarskem parlamentu, saj po aktualni zakonodaji to sploh ni mogoče; Slovencev na Madžarskem je namreč okrog pet tisoč (sem so všteti vsi - tudi dojenčki, ki jim, žal, še niso dali volilne pravice), izvoljenega poslanca pa mora podpreti najmanj deset tisoč volivcev!!! Slovenski poslanec v madžarskem parlamentu??? Znanstvena fantastika!!! (Sicer pa je že nekaj časa v madžarskem parlamentu poslanec, zdaj menda že nekaj več, gospod vsaj malo slovenskih korenin, Sakalovčan Antal Rogan, ki pa je popolnoma pozabil, od kod izvira... Res žalostno...) S strani najvišjih vrhov obeh držav torej pozitivne spodbude, obeti, ki nam lahko dajejo neko novo upanje... Kaj pa boste Porabski Slovenci sami naredili za izboljšanje jezikovnega položaja in stanja slovenskega duha v lastnih vrstah????

 

Naj zaključim z zelo povednim citatom iz govora ministra Turka: "Veseli me, da to naše razumevanje manjšin z nami že dve desetletji deli tudi sosednja in prijateljska Madžarska. Po tej poti bomo nadaljevali, tudi zato, ker smo prepričani, da bomo samo tako lahko pomagali k obstoju in razvoju te majhne, vendar zgodovinsko in kulturno zelo pomembne skupnosti Porabskih Slovencev..." Tako slovenski minister; v enakem smislu in slogu tudi njegov madžarski kolega... Zdaj pa ste, dragi moji, na potezi vi... 

Vonji in okusi slovenske kulture v Porabju

 Ko smo nekoč, davno v osnovni šoli govorili o kulturi, je bila prva asociacija France Prešeren. Pa Zdravljica. Pa Vrba ... V srednji šoli smo najraje recitirali Vse misli 'zvirajo'z ljubezni ene ... Bili so to prešerni časi ... Danes je v času kulturnega praznika največ politike, nekulture, ideologije. Kako žalostno ... Izgubljamo vero v moč besede, upanje, da bi se vremena Kranjcem končno zjasnila, in - Slovenec že mori Slovenca, brata ... z ideološkimi razdori, ubijalskimi besedami ... Strašna je slepota človeka, če si sposodim Franceta ... Otroci Slave, dragi France, so se ti popolnoma izneverili. Pozabili so vse, kar bi jih lahko povezovalo, iz dneva v dan poudarjajo in stopnjujejo le tisto, kar jih razdružuje. V tem stanju duha si res ne zaslužimo lastne države in tvoje Zdravljice kot himne!!! Lepota, doživljanje in razumevanje tvojih verzov so daleč, tako daleč od nas kot severni sij na Aljaski ...

 

 Prijetne vonje in okuse slovenske kulture, prepojene z ljubeznijo pa kljub sencam lahko začutimo v teh februarskih dneh v Porabju. Vsaj pretekla leta smo jih, saj so narodnostne šole pripravljale skupne prireditve, z veliko slovenske besede, plesa in pesmi. Prav tako so bile proslave še za odrasle obiskovalce, pa kakšen koncert; posebej skupna šolska prireditev, na kateri so z zanimivimi točkami gostovali tudi učenci iz prekmurskih šol, je bila nekaj izrednega ... V spominu vsakega učenca je še dolgo odzvanjalo ime našega velikega pesnika, v spominu učiteljev pa besede mojega govora - kar nekaj let sem bila slavnostna govornica na teh proslavah - a žal so se jih premalo ali skoraj nič dotaknile. Pred štirimi leti sem jim povedala naslednje:

 

Dragi, učenke in učenci, spoštovani, učiteljice in učitelji, spoštovani gostje!

Mamica, kaj je to govor? O čem pa govorijo govori? So to pravljice? Boš jutri otrokom, stricem in tetam povedala pravljico? – me je včeraj spraševal moj radovedni sinček, ko sem sedela ob računalniku in ga prosila, naj se igra sam, ker moram pisati govor za proslavo … Govori po navadi govorijo o lepih, skoraj pravljičnih stvareh; morda tu v Porabju o spečih princeskah, ki čakajo prince, da jih s poljubi prebudijo …

Res. Velikokrat si želim, da bi pravljica o princeskah – lepih slovenskih besedah, ki se prebujajo, oživljajo in živijo v besednjakih vas, porabskih šolarjev in šolark, postala resničnost. In lahko postane, če boste vsi, učitelji, učenci in starši za to. Če boste verjeli, da se je vredno skupaj truditi in se pridno učiti. Ali samo pogovarjati slovensko. V šoli, na cesti, doma. Le tako se ohranja živ jezik, lepe slovenske besede, katerih praznik praznujemo danes …

Slovenci, kjerkoli živimo, smo si 8. februar, dan, ko je umrl naš veliki pesnik France Prešeren, izbrali za svoj kulturni praznik, mlada država Slovenija pa si je za svojo himno izbrala Prešernovo Zdravljico, ki je himna svobodi, domovini, prijateljstvu, miru, bratstvu med vsemi narodi sveta. Svoboda, mir, strpnost pa so vrednote, ki pridejo do izraza veliko bolj tam, kjer se je potrebno zanje še posebej boriti. Recimo, za ohranjanje maternega jezika in narodnostne identitete. Pomembnost tega boja že stoletja čutite Slovenci na obrobju slovenskega etničnega ozemlja. Tako v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, kljub manjšinski zaščitni zakonodaji, slovenski jezik ogrožajo prevladujoči državni jeziki, ki so v življenju slovenske manjšine prisotni vsakodnevno in vsepovsod, in izrinjajo slovensko materinščino tudi iz najbolj intimnega družinskega okolja.

»Ko čez gozdove rjovejo viharji, drevesa se svojih korenin zavedo«, je v nekem drugem viharnem času zapisal veliki slovenski pesnik Matej Bor. Tudi danes je tak viharni čas, tudi danes je priložnost, da se zavemo korenin slovenstva. Spoštovani slovenski učitelji, tudi danes vam polagam na srce: vedno in povsod imejte v mislih pomen svojega poslanstva in naj vam ne bo težko kjerkoli in kdajkoli s svojimi učenci govoriti slovensko. In ne recite, da vas ne razumejo. Bodo že razumeli, če boste vi vztrajali. Tudi to je izraz vaše kulture, vašega značaja in čuta za odgovornost.

Dragi učenci, bodite radovedni. Stran za stranjo, beseda za besedo in vedno bolj bogat bo vaš slovenski slovar. Več je besed, lepša je pravljica. In princeske – lepe slovenske besede, vedno bolj žive. Besede so čustva, so misli, so naše učlovečenje. In na krilih lepih slovenskih besed poletimo soncu naproti!!!
Monošter, 6. februar 2009
 

......... Verjemite, še neštetokrat bom ponovila take in podobne stavke ...

Čakajoč na ministra...

 

 

 

Bliža se čas, ko bomo spet vsaj na videz kulturni, polni besed o pomenu jezika, velikih literatov in še koga in česa za naš obstoj. In v tem času, tako lepem kot prva moja fotografija, posneta pred dvema dnevoma, in tako sveto resnem kot druga - s predzadnjega obiska porabske delegacije pri slovenskem superministru (no, podoben obisk se je zgodil predvčerajšnjim), potekajo v Porabju priprave na 8. februar, slovenski kulturni praznik. Kaj, kulturni praznik! Letošnji kulturni praznik bo več ali manj pač zgolj kulisa za ministrske obiske, ker protokol zahteva natančno odmerjene minute proslave; če se zadeva ne bo končala ob točno dogovorjenem času (če se bo kateremu izmed nastopajočih ploskalo 7 sekund namesto 2-3), se bodo gospodje pač dvignili in šli... Kulturno, ni kaj! Priprave na obisk dveh superministrov, šefov vsega, kar diši (ali malo manj diši, okusi so različni) po kulturi, izobraževanju in še marsičem - torej madžarskega ministra za človeške vire in slovenskega za šolstvo, znanost, kulturo in šport so v polnem teku. Vmes so spremembe, krajšanja programa, na listi sodelujočih v pogovorih so na obeh straneh imena, vsaj nekatera, za katera prvič slišimo, da imajo kakšno zvezo z manjšinami... Še en nateg za Porabce??? Mogoče. Sicer pa so vsi taki obiski le velikanska blefiranja, edina pozitivna stvar je močna medijska pokritost, javna sporočila, ki ostanejo. In vsake toliko časa lahko rečemo: minister je v Monoštru, tega in tega dne obljubil to; in še to... Torej? Je mislil resno???

 

 To ministrsko srečanje je bilo dogovorjeno že lani v Lendavi, ko sta se ministra srečala na madžarskem prazniku, in je slovenski minister obljubil, da bo naslednje njuno srečanje ob slovenskem kulturnem prazniku v Monoštru. Ja, to bo velik dogodek! Malo praznovanja, malo jamranja, dosti obljub in zagotovil, kako zelo pomembni za matico so Porabski Slovenci, kako krasna narodna skupnost so za Budimpešto (ne težijo preveč, ampak so fini in kulturni), potem se bo za temnimi vladnimi limuzinami pokadil beli dim... mi bomo malo še praznovali, malo nazdravili, malo bentili, kakšno rekli, seveda pod vtisom slišanega, videnega in obljubljenega... Ah, saj res, oprosti nam, France! Sicer pa bi lahko kot dan slovenske kulture praznovali 3. december, tvoj rojstni dan, ki je nekaj bolj veselega kot dan smrti... No, naj bo... 9. februar pa bo tako ali tako novi dan...

 

 

 

In tako velike obljube, kot jih kaže slovenski superminister, bodo stvar časopisnih člankov (Bog daj, da se motim!!), poročil, komentarjev. Za novinarje bo dela dovolj... Upam, da ne samo zanje... Pa kaj bi nakladala, saj sem udeleženka takih ministrskih procesij brez vonja in okusa že dvajset let! Nič ne bo drugače, nič se ne bo spremenilo... Mi, tukaj v Porabju, bomo še naprej podobni spodnjima angelčkoma: zamišljeni, zazrti v višave in goli...

 

In morda se bo kdo do naslednjega kulturnega praznika spomnil tudi na kulturo... Na to, da se jezik ohranja, če se govori, da se narodnostna zavest krepi z rabo in učenjem jezika, da smo za vse to (ne le za visoke obiske) v prvi vrsti odgovorni prav vsi! A odgovornost je beseda, ki jo težko umestimo v porabske slovarje, posebej učiteljske...