Mojih dvajset porabskih let...

Mojih dvajset porabskih let... Pisalo se je leto 1992, bila sem profesorica slovenskega jezika na srednji šoli v Lendavi. V neki drugi dvojezični zgodbi, v času, ki je bil zelo drugačen od sedanjega. V okoliščinah, kjer sem se velikokrat morala boriti za svoj prav, kjer prevečkrat nisem razumela, zakaj bi morala biti moja priprava na uro slovenskega jezika dvojezična. In nisem razumela, zakaj jaz - kot lojalna prebivalka na dvojezičnem območju, kjer moram biti dvojezična, če se želim zaposliti npr. v šoli, nimam pravice voliti poslanca madžarske narodnostne skupnosti... Še danes ne razumem...

 

Potem so se pri mojem ravnatelju oglasili gospodje z Zavoda za šolstvo... Povabili so me na razgovor. Porabje? Iščejo svetovalca za pouk slovenskega jezika v Porabju... Oh, ah... Kaj? Kako? Menijo, da sem primerna kandidatka... Halo? Saj nisem kandidatka! Pa razmisli...

In sem razmišljala in razmislila... 1. novembra 1992 sem postala svetovalka za šolstvo Slovencev v Porabju. 1. november? Dan spomina na mrtve? Datum, ki me je plašil in izzival obenem. Ne, ne bom grobar!!! Gotovo je bilo v tej simboliki veliko izzivov, veliko dilem, solz in smeha. Porabje me je zasvojilo, kljub.............................................

 

temu da sem po treh letih skoraj pobegnila, ko so mi učitelji v obraz povedali, da je grozno, kaj vse hočem in pričakujem od njih; da je strašno, kako nesramna sem, ker je sicer vse, kar sem v svoji dvojezični knjigi esejev Tudi to je Slovensko Porabje zapisala, res, a se o tem ne piše, posebej pa ne še madžarsko, češ, kaj pa bodo kolegi Madžari mislili o njih... Aha, tu je problem....

 

kljub temu da sem morala svoje kriterije v zvezi s poučevanjem slovenščine in pridobljenim znanjem spustiti s strehe v kletne prostore...

 

kljub temu da sem šla v Porabje s popolnoma drugačno predstavo slovenstva in narodnostnega zavedanja, kot sem jo v vseh teh letih srečevala vsepovsod...

 

kljub temu da sem šele po mnogih letih dojela, da je v Porabju potrebno neizmerno ceniti in spoštovati že najmanjše pozitivne stvari, vsak prisrčen slovenski pozdrav kjerkoli, vsako lepo besedo in dejanje, ki pove, da je porabsko slovenstvo še živo, a drugačno, kot običajno v Sloveniji pričakujemo, unikatno, samo njihovo... Postala sem del tega in jih globoko razumem. Skozi svojih dvajset let pa me vodijo trenutki, ujeti v zgornje fotografije: na prvi sem s porabskimi učitelji v Monoštru na enem od neštetih izobraževanj, ki sem jih pripravila zanje; dušo si spočijem v tišini porabskih lepot, po razcvetenih gričkih... in v krogu družinice, ob razumevajočem partnerju Janiju in zlatem sinčku Samuelu... na gornjeseniški šoli pa velikokrat snujemo - kot na 4. fotografiji - načrte za prihodnost, skupaj z vodstvom šole, predsednikom Državne slovenske samouprave in dragimi gosti iz Slovenije... moj zakladek, nekdo, ki mu posvetim največ časa, energije in ljubezni, pa je moj sin Samuel, četrtošolec v narodnostnem razredu monoštrske osemletke... Tako teče mojih dvajset porabskih let, to so drobci mojega sveta, ki me radostijo. Veliko ljubezni je potrebno, veliko vere v to, kar delam. In bom počela še naprej in ljubila in verjela... Pred časom mi je bilo postavljeno zanimivo vprašanje s strani novinarke tednika Demokracija:

 

Zdi se, da je prav Porabje od matične Slovenije najbolj oddaljeno. Kako bi opisali stanje duha Slovencev v Porabju? Ali k tej oddaljenosti res prispeva samo dejanska oddaljenost v kilometrih?

 

Moj odgovor je bil:

*** Še zdaleč ne gre za kilometre, ampak za velika razhajanja med projekcijo Slovencev v Sloveniji o tem, kakšni naj bi Porabci bili, in dejanskim stanjem slovenstva v Porabju. Ta skrajni severovzhodni branik slovenstva je namreč svet, premalo in preveč površno znan Slovencem v matici, včasih zlorabljen, včasih malikovan, nikoli pa razumljen do konca… Občudujem vse tiste Porabske Slovence, ki ohranjajo svojo slovensko dušo, ki so naučili slovenščino svoje otroke. In želela bi razumeti vse tiste, ki niso učili svojih otrok slovensko in danes ne vedo, kje in kako zasidrati svoje duše…

Življenje v več jezikih zahteva odprtost duha in srca; porabski mikrokozmos je dvo- ali večjezičnost kot materinščina. Porabski Slovenci so to, kar so, dragoceni del slovenske kulturno-jezikovne celote na svoj, porabskoslovenski način. Identificirajo se s svojim blagozvočnim porabskim slovenskim jezikom – a na žalost le starejše in srednje generacije, s Prešernom in Petöfijem, s slovensko in madžarsko himno in zastavo, enako ljubi sta jim Budimpešta in Ljubljana.

Sanjajo v dveh jezikih, njihova materinščina je dvojezičnost. Enako srčno pojejo slovenske in madžarske pesmi, enako ognjevito plešejo polko in čardaš. In sebe imenujejo Porabci... Bogastvo oplajanja s stičnimi jeziki in kulturami daje slovenski zavesti Porabcev nove dimenzije, širša obzorja, izkušnje, a obenem vsem nam v matici jasno sporočilo, da moramo njihovo perspektivo slovenstva, oplajanega s kulturo in jezikom države, v kateri živijo, razumeti in spoštovati…

...Razumeti in spoštovati njihovo perspektivo slovenstva, to je bistvo. In po dvajsetih letih jo razumem in spoštujem...



Podpisovanje sporazumov kot družabna igra politike - drugič

Če sem se v prvem zapisu pod enakim naslovom osredotočila na sporazume bolj obmejnega pomena, bom tokrat segla malo na meddržavno raven. Že prva, sicer sposojena fotografija, nas popelje v lepo pravljico, pred stavbo madžarskega Parlamenta, na teraso ob lepi modri Donavi, kjer sta pred leti tako poduhovljeno in prijazno pozirala zunanja ministra madžarske in slovenske vlade, Kinga Goencz in Dimitrij Rupel. Fotografija je naravnost poosebljenje odličnih meddržavnih odnosov, ki jih včasih poskuša skaliti kakšen manjšinec ali Franc Pukšič, a se hitro poskrbi, da to ne uspe. Naš slovenski kulturni center v Monoštru pa je velikokrat pomemben kraj takih pravljičnih srečanj politikov. Da ne bo nesporazuma: mene bi izredno veselilo, če bi se energije teh romantičnih srečanj in besede podpisanih sporazumov prelile v resnično življenje Porabskih Slovencev... Če bi vse, kar se podpisuje, bilo uresničeno... če bi kdo od odgovornih malo polistal za nekaj let ali desetletje nazaj in se zamislil nad tem, kaj je takrat kdo podpisoval... Ampak - neki podpisi na nekih papirjih so obvezujoči samo za navadne državljane, ona poduhovljena politična bitja pač podpišejo, potem se jih zamenja in nikomur nič... Kdo na Madžarskem se spomni na ime Geza Jeszenszky, ki je podpisano na enem od najbolj pomembnih meddržavnih sporazumov, tistem o posebnih pravicah madžarske skupnosti v Sloveniji in slovenske na Madžarskem? Drugi, slovenski podpis, je podpis Dimitrija Rupla, še vedno politično aktivnega v Sloveniji, ki pa se verjetno ne bi spomnil, kaj je takrat davno nekje podpisal... Sicer je že od teh podpisov dalje jasno in skozi vsa leta znano, da slovenska stran več ali manj zaveze do madžarske manjšine v Sloveniji izpolnjuje, medtem ko za madžarsko stran v zvezi s Porabskimi Slovenci tega ne moremo reči, saj je zadnja primerjava financiranja manjšin s strani domicilnih držav pokazala, da Slovenija nameni za potrebe madžarske manjšine 20-krat več sredstev kot Madžarska za potrebe Slovencev v Porabju!!!

In gremo k sporazumu, o katerem se zadnja leta bolj malo govori, saj sta obe strani nekako zaspali pri obnavljanju delovnih programov, ki naj bi operativno skrbeli za uresničevanje določil sporazuma. Torej gre za Sporazum o sodelovanju na področju kulture, izobraževanja in znanosti med R Slovenijo in R Madžarsko, podpisan 2. septembra 1992, v Budimpešti. Če danes, po dvajsetih letih, beremo to besedilo, smo še vedno lahko navdušeni, kaj vse se je - verjetno v luči poosamosvojitvene slovenske in demokratično prenovljene madžarske evforije takrat obljubljalo in kaj vse sta podpisovala takratna šolska ministra, Slavko Gaber in Andrasfalvy Bertalan. Sporazum vsebuje 13 členov, ki opredeljujejo sodelovanje med državama na kulturnem, izobraževalnem in znanstvenem področju. V 11. členu beremo, da bosta obe strani za izvajanje določil sporazuma ustanovili Mešano komisijo, ki bo zasedala enkrat na tri leta, pregledovala uresničeno in izdelala novi triletni predlog sodelovanja, ki bo vseboval tudi finančne in organizacijske določbe za izvedbo programa. Srečevanja t. i. Mešane komisije so potekala vse do leta 2006, ko je na zadnjem zasedanju le-ta sprejela program sodelovanja 2006-2008. V tem, prav tako zanimivem in zgovornem dokumentu lahko preberemo marsikaj. Recimo, 13. člen: Pogodbenici bosta podpirali neposredno dvostransko izmenjavo učiteljev jezika, pa tudi učiteljev drugih predmetov. Podlaga za to določilo je seveda v 3. členu Sporazuma! 20 let se torej dogovarjajo, pogovarjajo, spodbujajo, priporočajo... Čas pa teče, in če bi taka določila v porabskih šolah začeli konkretno izvajati takrat, ko so se politikom zapisala, danes ne bi govorili o slovenščini kot jeziku, ki pri porabskem mladem rodu ni več prvi jezik, ampak se ga začenjajo učiti - še zdaleč ne optimalno - v šolah.

Pred šestimi leti je torej bil podpisan zadnji delovni program, kjer v zadnjem, 71. členu beremo: Prihodnji sestanek mešane slovensko-madžarske komisije bo v Budimpešti. Datum sestanka bo določen po diplomatski poti. Ta program začne veljati v skladu z notranjimi predpisi obeh držav in velja do podpisa novega... Tega prihodnjega sestanka seveda še do danes ni bilo! Torej - program, po zadnjem stavku sodeč, in če je bralec vsaj osnovno funkcionalno pismen, še velja!!! Ali velja le tisto, kar želimo, da velja???

13. člen osnovnega besedila Sporazuma pravi: Ta Sporazum velja 5 let od dneva veljavnosti. Veljavnost se bo avtomatično podaljšala za nadaljnjih 5 let, če ga ena od obeh strani 6 mesecev pred potekom ne razveljavi v pisni obliki. To je bilo zapisano natanko 2. septembra 1992!!! Torej - 5 let in še 5 let - kaj pa potem??? Vsakič 5 let?

Letos, septembra, ko se je podpisoval zapisnik XIII. zasedanja druge Mešane komisije v zvezi z drugim sporazumom, se je snovalcem besedila med drugim zapisalo v 15. točki II. poglavja: SMMK opozarja obe strani, da je veljavnost Sporazuma o sodelovanju na področju izobraževanja, kulture in znanosti med RS in RM, podpisanega 2. septembra 1992 v Budimpešti, potekla. Glede na to, da sta obe državi članici Evropske unije, SMMK predlaga, da v luči krepitve slovensko-madžarskega kulturnega, izobraževalnega in znanstvenega sodelovanja obe strani podata pobudo za sklenitev novega sporazuma.

A je kdo iz teh treh odstavkov kaj razumel??? Kako je na podlagi neveljavnega sporazuma - če je le-ta veljal 10 let - zasedala 2003. in 2006. leta Mešana komisija? Kdo tu koga zaj.......? Kdo lahko tu komu kaj verjame??? No, bilo pa je mnogo novinarjev, fotografov, nastali so lepi članki, vsi so se imeli lepo... Kot pri Človek ne jezi se... 

A se nekateri vseeno jezimo, tudi če vse štiri naše figurice prve prispejo domov...  

Še pisno poslansko vprašanje (in seveda odgovor) smo si prislužili

Jara kača zgodbe o učiteljici asistentki, ki je in je ni, pa bi morala biti in ne, in kaj če bi morda bila... se vleče že čez vso Slovenijo, preko medijev, pisem, ustne in pisne podpore, uradniških obljub in sprenevedanj, postaja nevarna kot zgornja prelepa zelena mušnica in je prišla vse do Državnega zbora, kjer sedi tudi nekaj zaupanja vrednih poslancev, ljudi, ki že leta in leta spremljajo problematiko Slovencev za administrativno mejo, in jim ni vseeno, kako velik ali majhen bo jutri in pojutrišnjem slovenski kulturni, tudi etnični prostor. Zgodovina odnosov matične Slovenije do problematike Slovencev v Porabju je zelo pestra; od komedije finih fantov in punc, ki se ne bodo nikomur zamerili, in so me velikokrat okregali, ko sem renčala o recipročnosti in še čem, do znamenitih junaštev večnega Franca Pukšiča v Budimpešti, ko je madžarski strani hotel povedati, kaj ji gre, kar bi bil končno prvi slovenski politični uspeh na Vzhodu, a so ga kar njegovi zelo hitro utišali, če se ne motim, celo zamenjali... Madžari pa so to slovensko pritlehnost, prestrašenost, morda diplomatsko nesposobnost leta in leta spretno izkoriščali. Delegacije so potovale sem in tja, vse povprek se je obljubljalo in pri obljubah največkrat ostajalo. Potem se je začelo na glas govoriti o nesposobni in premalo glasni manjšini, ki da si ne upa nastopati do madžarskih oblasti dovolj odločno, glasno in zavzeto. In je ob neki priložnosti bil povabljen v informativni program slovenske nacionalne televizije predsednik Zveze Slovencev, da pokomentira nek obisk in neke obljube. Bil je kritičen, odločen, glasen. In reakcija slovenske strani? Neverjetna, a za poznavalce pričakovana: opozorilo s strani zunanjega ministra Rupla, naj pazi na svoje besede, saj bo s takim načinom javnega nastopanja pokvaril odlične slovensko-madžarske odnose!!!!! In kaj lahko iz tega sklepamo? Da je slovenska manjšina, če je potrebno, lahko tudi žrtvovana za odlične meddržavne odnose! Velikokrat sem imela take občutke in mnogokrat so Porabce peljali žejne čez vodo, čeprav bi, vsaj tu in tam, bilo z njihove strani potrebno pokazati malo več odločnosti...

Pa se vrnimo k poslancem; Komisija DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je tudi letos, kot vidimo na prvi fotografiji, takole vstopala v seniško šolo; prisrčen obisk, veliko besed, tudi obljub, a znosno. Bilo je simpatično... Tudi z našo učiteljico asistentko so se srečali, na šoli so hvalili njeno pomoč in prepričani smo bili, da so stvari urejene. Pa niso bile... Ne bom ponavljala vseh postaj križevega pota, ki jih je (in mi skupaj z njo) prehodila naša požrtvovalna učiteljica; zgodba se je pred dobrim mesecem prelila v pisno poslansko vprašanje, naslovljeno na ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu in šolskega ministra, kjer so avtorja zanimale predvsem tri stvari; zakaj nenadno nepodaljšanje pogodbe z učiteljico asistentko, katere aktivnosti se izvajajo oz. načrtujejo za zagotovitev ustrezne ravni poučevanja slovenščine v Porabju in s tem ohranjanja slovenskega jezikovnega prostora, in kako se bodo v bodoče zagotavljali pogoji za ohranjanje slovenščine v zamejstvu in po svetu. Lahko samo čestitam avtorju za tako premišljena in tehtna vprašanja. Pred nekaj dnevi je prišel skupen odgovor. Seveda sem ga temeljito preštudirala in nanj tudi odreagirala. S strani Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je bilo odgovorjeno jasno in korektno: njihova pomoč za 4-mesečno financiranje dela učiteljice asistentke je zagotovljena. To je gotovo več, kot so dolžni storiti, plemenito, z mnogo razumevanja za problematiko in res smo jim hvaležni.

A zgodba s šolskega ministrstva? Konkretna vprašanja so dobila abstraktne odgovore, izgovore o doslejšnjem nesistemskem financiranju... Aha, zakaj pa se, gospodje, ne potrudite za sistemsko financiranje??? Ja, saj so obljube o tem, kako zelo se bo pomagalo, kako se vse pomoči Porabju ne bo zmanjševalo, kako se vsi zavedajo usodnega pomena te pomoči... Potem pa, za božjo voljo, zadeve uredite, da ne bomo naše jare kače vlačili še kam in kar naprej, da bomo v miru opravljali svoje naloge, ne pa se izčrpavali v zgodbah kaj bi bilo, če bi bilo...!!! Vsi vse vemo, tudi to, da v porabskih šolah potrebujemo vsaj dva učitelja iz Slovenije. Ni to takšen strašen strošek, zaradi tega slovenski proračun prav gotovo ne bo šel v bankrot... Če pa v Porabju ne bomo sposobni zagotoviti ustrezne ravni pouka slovenščine, pri kateri bi se učenci tudi kaj naučili in slovensko spregovorili, pa se bo slovenski jezikovni prostor, stoletja ohranjan kljub pritiskom, kmalu začel nevarno krčiti. In se bo krčil in krčil in mi bomo nemo zrli to počasno umiranje in kazali drug na drugega in iskali krivce. Kako, hudiča, ne razumete??? Za vse, tudi ne povsem čiste zadeve, se najdejo sredstva; če je politična volja. Če so ljudje iskreni, odgovorni in držijo besedo... Upam, da bo avtor poslanskega vprašanja, Samo Bevk, še koga kaj povprašal... In vedno več nas je in bo, ki zahtevamo konkretne odgovore. Zaradi zaveze, poštenosti in čistega srca... Zaradi prepričanja, da se slovenski kulturni in jezikovni prostor ne konča na razvodju Mure in Rabe ali - kar na Muri...

http://www.drugisvet.com/

Podpisovanje sporazumov kot družabna igra politike - prvič

Slovenija in Madžarska imata podpisanih čez petdeset sporazumov, protokolov, dogovorov, programov in kaj je še takega na meddržavni, regijski, čezmejni, narodnostni... ravni, dvostranski, tristranski, večstranski... Prva fotografija je nastala ob podpisu sporazuma med predsedniki slovenskih krovnih organizacij na Madžarskem in pomurskimi Madžari. Podpisu sta botrovala celo državna predsednika (madžarski je zdaj že bivši, ker se na Madžarskem ob dokazanem plagiatorstvu, recimo disertacije kot pri njem, pač odstopi in ponikne; a to je na Madžarskem...). Aha, kaj sta se manjšini sporazumeli? Nič konkretnega. Med drugim to, da bosta obiskovali prireditve druga druge. Halo? A je za to potreben sporazum??? No, dalo bi se na osnovi tega sporazuma kaj med manjšinama postoriti. O tem sem se tudi pred meseci pogovarjala s predsednikom krovne organizacije Madžarov v Sloveniji. A pobude in vsebinske osnove morajo biti obojestranske, je rekel, in prav ima. Torej sporazum zaradi sporazuma, dogodka, kamer, fotoaparatov...

Druga fotografija prikazuje že veseli del podpisa, menda obnovitve podpisa, sporazuma med goričkimi občinami in slovenskima organizacijama v Porabju. Več sodelovanja si želijo, več skupnih projektov, več neposrednih stikov, pobud, dejavnosti. Prelepo! A kako to deluje v praksi? Ima kdo voljo, predvsem pa denar, da recimo ustanovi kakšno podjetje v Porabju? So delovna mesta, v Porabju in na Goričkem, kjer bi se zaposlovali delavci z Goričkega recimo v Monoštru in delavci iz Porabja na Goričkem? Lahko porabski in gorički turistični delavci pripravijo skupno odmevno promocijo območja? Lahko gorički in porabski sadjarji skupno nastopijo z ekskluzivno ponudbo na trgu? Lahko učitelji z goričkih šol dopolnjujejo svojo manjkajočo obvezo v kadrovsko podhranjenih porabskih šolah??? Na pretežno vsa vprašanja je odgovor NE!!! Nič od tega skoraj ni možno zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, predvsem pa toge zakonodaje, ki ob vsaki pobudi kot mlinski kamen obvisi nad le-to. In kaj bodo dobronamerni podpisniki sporazuma počeli z le-tem??? Upajmo, da se bo kdo česa spomnil... Kamere in fotoaparati ter lepi prosti spisi v medijih pa so le bili...

To sta dva taka primera nedolžnih družabnih iger; lepa kot moja zgornja jurčka s petkove bere... Fotografije tretjega porabskega tihožitja, ki sem jo obljubila v zadnjem zapisu, pa še vedno ni. Seveda je Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu korektno opravil obljubljeno nalogo - zagotovil sredstva za 4-mesečno delo učiteljice asistentke v porabskih šolah. A kar se tam zgoraj zagotovi, je potrebno tu spodaj izpeljati. A, kako? Težko. Nekoč so me poučevali, da so vsi meddržavni sporazumi pravno mednarodni akti, katerih veljavnost je nad notranjo zakonodajo držav podpisnic. Morda v teoriji mednarodnega prava. A, dragi pametni gospodje, ste kdaj poskušali rešiti kakšen elementaren problem ali zapis česa na osnovi vašega visokega prava? Niste. Ker se ne da rešiti. Ker vas bo zadnji uradnik v kakšni zanikrni občinski pisarni debelo gledal in vas prepričeval, da ste s svojo pametno teorijo gotovo s katerega drugega planeta. Pametne obljube lepih sporazumov pač niso del notranje zakonodaje držav podpisnic sporazumov, v tem je srž zgodbe. Jaz take reči čutim na lastni koži neštetokrat, vseh 20 let, odkar sem v Porabju. In takrat sem sama, nemočna, nebogljena... brez kamer in fotoaparatov. Kot trenutno naša učiteljica asistentka...

O še dveh, meni tako ljubih in zanimivih, sporazumih med Slovenijo in Madžarsko pa drugič. Še prej pa bom pokomentirala odgovor na pisno poslansko vprašanje v zvezi s problematiko narodnostnega šolstva v Porabju. Zdaj pa v lep, porabski jesenski dan, po malo sonca in veselja. Še kako potrebujem oboje!!!

Porabska jesenska tihožitja

Poglejte to lepoto!!! Porabski jurček z bučami in lešniki z mojega mini ranča na drugem dvojezičnem območju... Kako lepo se skladajo. Polnovredni obrok...

Danes sta me predsednika porabskih slovenskih organizacij z veseljem obvestila, da sta dobila odgovor na svoje pismo slovenskemu šolskemu ministrstvu; podpis državne sekretarke in razveseljujoča vsebina: raven pomoči porabskim šolam se s slovenske strani ne bo zmanjšala, kljub ne prav rožnatemu gospodarskemu položaju v Sloveniji; od začetka naslednjega koledarskega leta bo šolsko ministrstvo spet financiralo našo učiteljico asistentko, do takrat pa Urad... Lepo kot zgornji jurček, lešniki in buče.... Spoštovani pošiljatelji tega navdihujočega pisma, v Porabju vas jemljemo zelo resno. S hvaležnostjo in spoštovanjem. In sveto verjamemo, da kar ste obljubili, bo do pike in vejice držalo. Ker - kot pišete - se zavedate pomena ohranjanja jezika pri tako majhni in ranljivi manjšinski skupnosti, boste naredili vse, da se bo slovenski jezik nemoteno poučeval v porabskih šolah. Čudovito. To je tisto poglavitno, kar manjšina pričakuje od matičnega naroda, saj sama ne zmore. Ko je ogroženost tako usodna kot v Porabju, ko si Porabci sami ne morejo in ne znajo pomagati, je matična država tisto upanje zanje. Gospe in gospodje, odgovorni v matični državi - to je poziv za vse vas: stojte za svojimi besedami in jih pripeljite do izpolnitve!!!

Na tej fotografiji je še ena prelepa jesenska idila: zaključni akt podpisa zapisnika XIII. zasedanja slovensko-madžarske mešane komisije za spremljanje Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic madžarski narodni skupnosti v Republiki Sloveniji in slovenski narodni skupnosti na Madžarskem, ki je potekalo in se tako prijazno zaključilo konec septembra v Ljubljani. Obe strani sta bili zadovoljni. Besedilo zapisnika, če ga kar tako preletiš, je na videz naravnost navdušujoče. V posameznih priporočilih - realiziranih, novih, v realizaciji - je zajeto vse, kar manjšini nujno potrebujeta, od financiranja domicilnih držav do različnih oblik pomoči matice. Na prvi pogled idealno. Ampak - mene že od leta 1992, ko je bil sporazum podpisan, moti izraz priporočila. Saj lepo zveni, toda kaj v svojem osnovnem pomenu izraža ta beseda? Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je to mnenje, da je kaj koristno, dobro za koga ali (jur.) pravni akt, s katerim parlament opozarja na določena vprašanja splošnega pomena... Mnenje, opozarjanje torej. Nič določnega, nič zavezujočega. Škoda. Pa tako malo je potrebno, da se zadeve uredijo. Ob vsej porabski skromnosti tudi veliki denarji niso potrebni. No, temeljnega kamna za tisto nesrečno cesto nisem šla izkopat; v vsej svoji optimistični naravi sem odgovornim za to sago dala zadnjo priložnost. Rastejo pa v bližnjem gozdu čudoviti jurčki...

Fotografij tretjega porabskega jesenskega tihožitja še nimam... To bo namreč podpis učiteljice asistentke na pogodbo o tem, kar je tudi danes v Števanovcih počela "na up". A tokrat se zadeve zatikajo doma, na lokalni ravni. No, danes smo že bliže rešitvi. Upajmo, da konkretni...

Porabski šolski utrip - mesec dni pozneje

Natanko mesec šolskih dni je že za nami, Porabje danes kaže zgornji podobi: dišeči jurčki (delček mojega današnjega "ulova") vabijo v spokojne gozdove, veliki in malo manjši šolarji pa se potijo ob težkih nalogah v zelo lepih in prijaznih učilnicah. Na gornjeseniški šoli smo s sredstvi slovenskega šolskega ministrstva opremili kar štiri. Predstavljajo poseben ponos šole, tako učencem kot njihovim staršem pa so pozitivna motivacija pri vpisu. Gotovo pa si najbolj želim, da bi bila prav tako pozitivna motivacija možnost učenja slovenščine...

Na šolah vladajo čudni občutki negotovosti. Če smo pred mesecem dni govorili o nerazumni potezi matične države, ki je porabskim šolam čez noč ukinila pomoč učiteljice asistentke - no, za rešitev tega problema imamo obljube slovenskega šolskega ministrstva, da z novim koledarskim letom stvar uredi pravno-formalno, do takrat pa so sredstva zagotovljena iz drugega vira, ampak vse bo resnično šele takrat, ko bodo obljube materializirane, banalno rečeno, denar na učiteljičinem računu - smo danes na seniški šoli ugotavljali, da se prebija skozi težke čase tudi novi vzdrževalec naših dvojezičnih šol, števanovske in seniške. Iz Budimpešte prihajajo vedno nove in večje obljube, da bo denar za šoli zagotovljen, le čisto malo manjka do podpisa krovne pogodbe... Smeli korak Državne slovenske samouprave, ki je pod svoje okrilje vzela obe šoli, smo vsi navdušeno pozdravili in podprli. Končno, smo rekli, bomo sami odločali o življenju narodnostnih šol, o tem, koliko slovenskega duha in zavedanja bosta gojili v prihodnje. Toda - kako?? Šole, ki nudijo več od drugih, potrebujejo za to več sredstev, boljše kadre, bogatejše programe. Narodnostne šole so zavezane k ohranjanju in učenju narodnostnega jezika in kulture, to je njihovo najpomembnejše poslanstvo. A tega ne morejo početi brez učiteljev (ki morajo imeti svoje delo plačano), brez najrazličnejših pripomočkov (ki tudi stanejo) in brez številnih dejavnosti (ki so tisto več - dodana vrednost, ki stane). Na šolah se bojijo, da bodo v prihodnje spet životarili v strahu za preživetje, spet bo problem nabaviti vsak papir in svinčnik. In spet bodo lile obljube ob visokih obiskih s te in one strani meje...

Zakaj morajo porabske šole venomer živeti v strahu, negotovosti, tesnobi?? Zakaj je potrebno trošiti ogromno energije za stvari, ki se na koncu tako ali tako morajo urediti? Pa bi se lahko prej, če bi politika vsaj začela poskušati razumeti... Učitelji bi v miru opravljali svoje delo in služili osnovnemu poslanstvu, učenci bi imeli še več možnosti za boljše uspehe - in tako malo bi potrebovali za vse to. Zgolj sistemsko financiranje šol z madžarske strani in vsega dodatnega, kar smo porabskim šolam dolga leta nudili s slovenske strani. Danes pa nikomur nič več ni jasno, ne moremo verjeti v nek lepši jutri, ko smo polni dvomov in strahov... Kmalu bo 20 let, odkar sem v Porabju. Veste, koliko visokih gostov - madžarskih in slovenskih - sem že srečala in koliko ton predvsem praznih obljub slišala?? Nisem štela. Saj ni pomembno. Politika, leva, desna, katerakoli - je vedno bila in vedno bo zgolj tovarna obljub. Bomo uredili... Smo uredili... Samo povejte, kaj potrebujete, pa bo... Ha, ha, ha!! Ob takih frazah visokih obiskovalcev Porabja se spogledamo, zavijemo z očmi in si mislimo svoje. Je kdo izmed teh kdaj pomislil, kaj pomeni nekomu nekaj obljubiti?? Sploh ve, kakšna je pot od obljube do realizacije? Ne. Ne ve in mu največkrat ni mar. Saj bodo volitve in bo zamenjan. V politiki pa tako ali tako nihče za nič ne odgovarja, čeprav imajo vsi polna usta odgovornosti. Žal, samo usta...

In - mimogrede - niti slučajno ne mislim, da sem vsevedna in nezamenljiva, kot mi je nekdo očital neki dan... Z veseljem upoštevam nasvete, kritike, mnenja ljudi, ki strokovno poznajo šolsko problematiko. Sem pa prepričana, da to, kar počnem, delam strokovno, odgovorno, predvsem pa z veliko ljubeznijo, tankočutnostjo in predanostjo, v dobro vseh, s katerimi delam in čutim. In še vedno trdim, da delam in govorim le o tem, kar resnično obvladam... Gotovo ne bom nikoli, na nobenem simpoziju, predavala o novih gasilskih tehnikah ali racionalnem obnavljanju vodovodnega omrežja ali o možnostih življenja na Marsu....