Evropski - tudi porabski? - dan jezikov

Skoraj vsak dan je dan nečesa, zato omembe v medijskih poročilih gredo kar mimo nas. Toda - dan jezikov je že nekaj, kar pritegne vsaj mojo pozornost. Zamisel o posebnem dnevu, posvečenem jezikom, njihovemu učenju, razvijanju in ohranjanju, je gotovo dobra. Danes praznuje 11. obletnico. Je v tem desetletju in nekaj, odkar vsaj en dan v letu malo več govorimo o pomenu učenja jezikov, ta zavest kaj močnejša? Je pomen ohranjanja majhnih in zato ogroženih jezikov bolj v zavesti ljudi, predvsem pa snovalcev jezikovne politike? V Sloveniji se danes - kolikor sem preko medijev spremljala - ni kaj dosti in obširno govorilo o tem. Pa bi se moralo. Na spletnih straneh slovenskega državnega statističnega urada so sicer objavili zanimive podatke o obvladovanju tujih jezikov pri slovenskih državljanih. Menda smo na tem področju v primerjavi z drugimi Evropejci kar dobri. Toda sama se velikokrat vprašam: Koliko in v kakšni obliki pa dejansko obvladamo svojo slovensko materinščino? Koliko slovenskih državljanov bi brez večjih težav napisalo recimo doživljajski spis, opis ali oris nečesa ali katero izmed besedil praktičnega sporazumevanja brez prevelikega števila napak in z upoštevanjem vseh besedilnih zakonitosti ter sestavin?? Koliko državljanov v celoti razume zapletena besedila tiskovin, obrazcev, navodil ..., ki so nujni del našega vsakdanjega življenja? Koliko navadnih državljanov, raznih politikov, celo ministrov, zna pojasniti, kaj pomeni besedna zveza fiskalno pravilo, ki je glavna mantra aktualne oblasti?? Nekaj časa se je govorilo, da ni pomembno, kako neko stvar zapišeš, to velja tudi za elektronska sporočila, ampak kaj sporočaš. Prepričana sem, da so take trditve hudo napačne in da vodijo v razgradnjo vseh pravil oblikovanja sporočil, kar že vidimo v različnih javno dostopnih pisnih sporočilih, visokošolski in univerzitetni učitelji pa bentijo ob pisnih polizdelkih študentov. Vem, da to po eni strani ni le slovenski problem, po drugi pa je, saj nekateri menda moderni pristopi v poučevanju slovenščine kot materinščine v slovenski osnovni šoli gotovo ne prispevajo k boljšemu jezikovnemu znanju in pismenosti učencev. Prepričana sem, da je pouk madžarščine kot materinščine v šolah na Madžarskem - kljub navidezni krutosti (zelo zahtevna besedila že v nižjih razredih OŠ) - veliko bolj učinkovit. V marsičem. A to je tema za drugič.

V naslovu sem se retorično vprašala, če tudi porabski dan jezikov ... V Porabju res veliko govorimo in pišemo o pomenu učenja več jezikov, predvsem pa učenja slovenske materinščine, poleg madžarščine, ki so se jo in se jo še vedno tudi slovenski učenci učijo kot prvi jezik, v enakem obsegu ur in vsebini kot vsi šolarji na Madžarskem. Pravzaprav učenje madžarščine kot drugega jezika in slovenščine ali katerega koli manjšinskega jezika kot prvega, z večjim številom ur za učence, pripadnike narodnosti, sploh ni možno. Manjšinske materinščine na Madžarskem torej v vseh oblikah ostajajo le drugi jezik, kljub navidezni enakovrednosti jezika manjšine kot součnega jezika v dvojezični šoli. Radi se učimo slovenščino lahko preberemo na plakatu monoštrske slovenske učilnice, ki sva ga naredila z mojim Samuelom, ker so bila vrata nekaj časa prazna. V učilnici nadstropje niže pa so pred letom dni tako mirno in resno sedli v šolske klopi porabski učitelji in opazovali pouk - čudovito uro slovenščine v 2. razredu - pri kolegici, učiteljici Agici.

Ja, lepo je, ko se učitelji zavedajo, da je znanje, tudi jezika, posebej v okolju, kjer je javna raba slovenščine tako zelo ogrožena, potrebno nenehno izpopolnjevati. Ob evropskem dnevu jezikov pa si želim predvsem to, da se tako Slovenci za mejo kot tisti v matici začnemo bolj zavedati, da nam kot res naš, kot tisto, s čimer se identificiramo in na osnovi česar si pripadamo, ostaja le naš slovenski jezik!!! Kljub čaščenju večjezičnosti in hrepenenju po evropskosti...

To bo svetloba na koncu predora...?

Rada pišem o lepih, sijočih stvareh; o lučeh ali soncu v daljavi, o svetlobi, o prvih spomladanskih zvončkih, nežnih in krhkih... Vedno me pretresejo žalostni konci ljubezenskih filmov in romanov, ki so menda bolj umetniški kot tisti s srečnimi konci... Z veseljem lahko zapišem, da se bo naša porabska zgodba z učiteljico asistentko v porabskih šolah začela pozitivno razpletati. Imamo zagotovila tistih, v katere sem ves čas verjela - to je Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu - da bodo zgodbo rešili v dobro porabskih šol! Prav tako imam zagotovila šolskega ministrstva, da bo na dolgi rok uredilo pedagoško pomoč porabskim narodnostnim šolam. In vem, kdo so tisti v obeh institucijah, ki me še nikoli niso razočarali... Vsem le - iskrena hvala!!!

Četrti teden pouka teče tudi v porabskih šolah. Toplo jesensko sonce nas spodbuja, daje energijo in moč za danes in jutri. Toliko vsega imamo še postoriti!

Upam, da bodo svoje in v dobro Porabcev postorili tudi člani slovensko- madžarske mešane komisije za spremljanje uresničevanja določil sporazuma o zaščiti manjšin, ki bo zasedala jutri v Ljubljani. Velikokrat smo se pogovarjali, kaj, kako, na kakšen način doseči, da bo po dvajsetih letih drugače; da bo madžarska oblast glede pomoči Porabskim Slovencem prešla od obljub k dejanjem. No, nekaj tega se je uspelo uresničiti, madžarska stran je zagotovila koliko toliko ustrezno financiranje narodnostnih dvojezičnih šol, seniške in števanovske, ki ju je v upravljanje prevzela Državna slovenska samouprava, ena od dveh krovnih organizacij Porabskih Slovencev. Kmalu bo dvajset let od podpisa sporazuma, ki so ga Madžari večinoma jemali kot "samo preporuke i ne obaveze", kot nam je pred leti pojasnil nek njihov visoki uradnik, sicer Srb po narodnosti. Velikokrat je madžarska stran res ostala zgolj pri tem, da so vse to le priporočila; če jih uresničiš, v redu, če ne, tudi v redu. Kdo ve; velikokrat se mi zdi in na koncu tudi potrdi, da so razni sporazumi, mešane komisije in kaj je še takega, same sebi namen. Pač nekateri morajo nekaj početi... Z Gornjega Senika pa se do Verice oziroma Števanovcev še vedno vozimo skoraj 30 km namesto 3 ali 4 km! Na področju kulture, informiranja, šolstva... je sredstev vsako leto manj, šolski učbeniki za narodnostne šole se lahko pripravljajo in tiskajo, če Porabci uspejo na kakšnem evropskem projektu!!! Po novem pač madžarsko šolsko ministrstvo nima več denarja za take banalnosti... Aha, tista strašna cesta... 2007. leta sta madžarski in slovenski predsednik vlade, Ferenc Gyurcsany in Janez Janša, ob skupnem zasedanju obeh vlad nadvse slovesno položila temeljni kamen za to silno cesto. In madžarska stran je zagotovila, da je denar za gradnjo že rezerviran... Ob vsaki naslednji mešani komisiji je zagotovilo zvenelo enako... Verjetno bo tudi jutri...

(Fotografiji, ki sem ju simbolno malo zameglila, sem si sposodila iz arhivov Vestnika in Krajinskega parka Goričko; kristalno čiste na to temo bom objavila, ko bo na delovišču zabrnel prvi bager...)

 

... Jutri bo v Porabju sončno in toplo, pravo jesensko razkošje... Tako zelo me mika, da bi stopila do tiste jase, v miru in tišini, in ob petju ptic izkopala tisti kamen neizpolnjenih obljub... In ga poslala s hitro pošto v Ljubljano na zaključek zasedanja mešane komisije. To bi bilo veselo!!!

A je v Porabju treba zamenjati tudi Porabce?

Ja! Po novih merilih novih slovenskih veleumov bo potrebno zamenjati tudi Porabce!!! Niso v redu. Ne odvijajo se stvari tako, kot je bilo zamišljeno. Ne ubogajo! Imajo mnenje! Pišejo pisma ministrom! Imajo argumente in razlage! In ni jim všeč, če nekdo, čigar mnenja ne cenijo, pljuva po njih in njihovem delu. Grozno za ta čas... Taki so kot zgornje fotografije. Grozno, grozno...

Petek zvečer, s sinom potujeva iz Porabja v Slovenijo. Telefon... Veš, pravi glas na drugi strani, oni iz soboškega vodovoda je na lokalni televiziji danes spet udrihal po Porabcih, po tebi, po vsem, kar delate v Porabju. Najprej bi bilo potrebno zamenjati tebe - morala bi imeti mandat kot diplomati - potem spremeniti še marsikaj. Slovenske organizacije so zanič, pa denar trošijo brez kontrole, pa ne znajo slovensko, on bi že naredil red... V glavnem - vse je narobe... Ja, take primitivne razlage, amaterskih poznavalcev porabskih razmer so mi znane. Tudi vem, da nimajo nič s stroko, poštenostjo, dostojanstvom, ampak so navadna podlost. Zakaj bi bilo potrebno zamenjati mene??? In kdo si ti, ki to razglašaš???

Jaz nisem v Porabju iz političnih razlogov, niti me sem ni poslala politika, ampak stroka. Moja služba je strokovna, profesionalna, tu, v tej službi, ni mandatov, političnih igric, paketov ugodnosti za partijsko lojalnost. Vedno sem delala pošteno, zavzeto, strokovno kompetentno in to so na šolskem področju pri mojem delu v Porabju cenili. In ne samo v šoli v Porabju, tudi v Budimpešti, kjer so se mi predstavniki madžarskih šolskih oblasti velikokrat zahvaljevali za naš slovenski strokovni prispevek k ohranjanju narodnostnega šolstva v Porabju.  Vedno pa sem odkrito, tudi kritično, povedala, če kaj ni šlo tako, kot bi moralo. Še danes sem kritična do pomanjkanja slovenskih govornih navad med Porabci, posebej na šolskem in kulturnem področju. In bom vedno do tega kritična, saj je moj moto vedno in povsod bil: Česar ne delaš sam, ne zahtevaj od drugih!

Mandat kot diplomati? Super! Plača diplomata, palača v Monoštru, seveda z ustreznim osebjem, avto s šoferjem, ki te vozi, kamor želiš, tudi po privatnih rekreativnih, nakupovalnih in drugih dogodkih, če rastejo gobe, tudi v gozd - takoj sem za!!! In potem odidem in me Porabje več ne zanima. Še telefona ne dvignem, če me kliče kdo iz nekega Porabja oziroma nimam časa, če me kdo iz porabskih zgodb pride obiskat. Konec!!! Seveda te vrstice nimajo nobene zveze z aktualnim monoštrskim slovenskim generalnim konzulom, vse to se je dogajalo pred njim. Aktualni monoštrski slovenski konzul je človek, ki zna prisluhniti, povprašati, upoštevati nasvet, mnenje in se potruditi. Take predstavnike slovenske države si želijo tudi Porabci. Torej - prisluhniti njim, njihovim potrebam in željam, svetovati, pomagati, spodbujati. Vse to počnem v Porabju tudi jaz. In - zakaj bi me bilo potrebno zamenjati? Bom dobila odgovor??? Srčno upam in verjamem, da tisti, ki so me v Porabje poslali, že vedo, zakaj so me. Prav tako verjamem, da je porabsko mnenje na moji strani. Oni amaterski kritik na vaški televiziji pa naj tudi pove - če ve - zakaj to počne. In - kolega - kako nas boš zamenjal prav vse s Porabci vred????????????????????????

Čisto vsak se spozna na porabsko šolstvo

Čisto vsak, ki pride iz kakršnih koli razlogov v Porabje - v te kategorije seveda ne štejem veselih, radovednih, dobronamernih turistov, ki so v Porabju vedno in povsod dobrodošli - se spozna na šolstvo. In bi ga gotovo na hitrico izboljšal. Uredil. Prenovil. In ve, da je to tako enostavno in brez posebnega hudega napora, kot se na števanovskem odru po dobro odrecitiranih slovenskih pesmih postaviš v zbor za skupinsko fotografiranje ali kot v telovadnici odplešeš za mamico, očka ali kar celo rodbino divji čačača ali kot narišeš na novo tablo prekrasen šopek v zahvalo za lepo učilnico in se fotografiraš skupaj z učiteljico in sošolci. Ja, konec nečesa je v takih primerih dober, enostaven, vesel... Malo drugačen in ne po meri tistih, ki razkladajo o tem, kako je v Porabju potrebno vse spremeniti, posebej šolstvo, ki da je v grozno slabem stanju. Od kod tem nakladačem ti podatki??? So naredili raziskave??? Se ukvarjajo s tem področjem??? Ne. Nič od tega. Uporabljajo morilsko logiko, govori slabo, blati, pljuvaj, nekaj se bo že prijelo. Pride neka oseba, ki nima nobene zveze s Porabjem, razen da je nekje nekaj slišala, in začne grozno pametovati: Šole so slabe, učitelji so slabi, tista iz Slovenije, ki že dolga leta dela škodo po Porabju - vse to je treba nemudoma spremeniti! Zamenjati! Resetirati! Prestrašen poslušalec prikimava, čeprav ne misli tako, razen tega si ne upa ugovarjati, ker bi mogoče bilo zanj škodljivo... Oh, madona! Tale z genialnimi idejami pa kar naprej: V šole bi morali pripeljati študente iz Slovenije na prakso, kar veliko njih, pa urejati evropska sredstva, pa šolska partnerstva, pa delati z mladimi... Vse te vesoljske ideje pridite avtorji sem v Porabje uresničevat! Vsaj enkrat se naj nekdo - posebej takšen z ogromnim košem idej - poda sem in kaj uresniči. Zelo mu bom hvaležna in Porabci prav tako...

Porabci so bili vedno skromni in preveč tihi ljudje. Šele ko smo se dovolj spoznali, smo si odkrito, kot kritični prijatelji, drug drugemu povedali, kaj nas teži. Velikokrat sem doživela, da so me učitelji klicali, češ, ta in ta je bil spet na šoli in govoril strašne neumnosti in nas podučeval, kako moramo delati... Pa vemo, da nima nič z učiteljskim poklicem, vemo, da ni prav, kar počnejo tu nekateri iz Slovenije... Kako more govoriti o slabem pouku, ko pa ni od blizu videl, niti želel videti ne učencev ne pouka... Zakaj to počnejo?? Dobro vprašanje. Zato, da upravičijo svoje meglarjenje po Porabju. In svoje nezaslužene previsoke plače... Ja, zakaj pa mu niste povedali kot ste zdaj meni? - sem po navadi vprašala. Ah, dajte, no, kako bi si pa upali!! ... To se dogaja leta in leta. In, za božjo voljo, vsi, ki to počnete, nehajte! Ne potrebujemo v Porabju tistega, kar že imamo, ne potrebujemo kritizerstva brez osnove, ne potrebujemo še več takih politično-povzpetniških primerkov, ki bi na Porabcih še malo delali zase. Dovolj je bilo manipulacij, dovolj praznih obljub in vesoljskih idej. Porabje za svoje preživetje potrebuje gospodarsko osnovo in strokovno ter jezikovno pomoč v šolah. Vse drugo potem pride. Gotovo pa je dobrodošel vsak, ki zna Porabce povprašati, kaj potrebujejo in jim to tudi pomagati ustvariti. Predpogoj pa je, da vsak, ki ponudi pomoč, mora znati poslušati in se potruditi razumeti. Uvoz slovenskih idej slovenstva v Porabju ne bo nikoli padel na plodna tla in prav je tako.

Dva tedna šole sta za nami, dva tedna čakanja odgovorov in dogovorov iz Ljubljane. Ni odgovorov, ni dogovorov glede učiteljice asistentke, telefoni zvonijo v prazno... Dragoceni čas se izteka, v števanovski šoli mirno čakajo. Kaj bo z učiteljico slovenščine? ... Na monoštrski gimnaziji se maturanti pripravljajo na maturo, učiteljica je želela za pomoč pri pripravah prositi učiteljico iz Slovenije... Pa na osnovni šoli v Monoštru, kjer za 4. razred ni učbenikov... Pa na gornjeseniški šoli... Tako lepo smo se navadili nanjo in imela je odgovore na vsa naša vprašanja, so mi rekli neki dan...

Pred dvema dnevoma, na srečanju Porabskih Slovencev v Števanovcih, je iz Slovenije spet prispela ogromna pošiljka - novih obljub... Kako dolgo še in v kakšni meri?????????????

Menda so neki zapleti ...

Nisem vedela, da so moji porabski zapisi lahko predmet različnih raziskav, preiskav, insinuacij in še česa, saj jih pišem kot iskrene izpovedi človeka, navadnega državljana, ki po dvajsetih letih službovanja in privatnega bivanja v Porabju pač živi in diha s prostorom in predvsem ljudmi v njem. Prav tako - kot navadna državljanka in ne v imenu nekoga ali nečesa - pišem te strani; da bi se razumelo, da bi se bralo na tak način, če že osrednji slovenski mediji največkrat poročajo o Porabju le takrat, ko se dogaja kaj negativnega, pa še to je velikokrat iztrgano iz kontekstov. Še marsikaj v zvezi s Porabjem zna biti iztrgano iz kontekstov...

Naše nesrečne šolske zgodbe, s katerimi se ukvarjamo v Porabju te dni - pa bi lahko bile z malo vsestranskega razumevanja tako lepe in spokojne kot zgornja fotografija - dobivajo nove, za moje pojme groteskne razsežnosti. Išče se krivce, kdo je komu kaj rekel, namesto da bi se mirno, v dobro slovenskega pouka v porabskih šolah, rešil problem. Problem zaposlitve učiteljice asistentke, ki od 3. septembra v Števanovcih, ker resnično nimajo učitelja, poučuje "na up"... Pred tremi dnevi mi je nekdo iz novinarskih vrst preposlal besedilo pisnega poslanskega vprašanja poslanske skupine SD ministrici Ljudmili Novak in ministru Žigi Turku v zvezi s problematiko poučevanja slovenskega jezika v Porabju. Podpisanemu poslancu sem se zahvalila za to, da je na tak način bil problem javno izpostavljen... In čakala odgovor naslovnikov na njegovo vprašanje. Seveda se nisem pretirano ukvarjala s pomeni, niansami in konotacijami besed...

Danes pa sem doživela neverjetno presenečenje, ko sem izvedela, da se z zadevo ukvarja računsko sodišče, ki je v poslanskem vprašanju bilo malo nespretno izpostavljeno. Za božjo voljo!!!

Spoštovani, gospe in gospodje, na računskem sodišču! Če ste prebrali temeljito moj zapis, sem 30.8. napisala (telefonski pogovor): Menda so neki zapleti... računsko sodišče pravi, da je to nenamensko trošenje denarja iz državnega proračuna... In tako dalje... Nihče ni govoril o kakršnemkoli vašem papirju, odločbi, mnenju, nič na papirju v zvezi s tem primerom ne obstaja z vaše strani. S sogovornikom sva se pogovarjala o več podobnih primerih in zato me je tudi čudila dikcija prvega odstavka poslanskega vprašanja, ki je bila zapisana v trdilni obliki. Če bi gospodje, ki so vprašanje sestavljali, kaj predhodno povprašali - spet menda je bilo le-to zapisano na osnovi mojih zapisov -  verjetno ne bi prišlo do teh nerodnih interpretacij. Osnovni problem je potrebno rešiti na šolskem ministrstvu. Pozitivno vzdušje in pripravljenost pomagati, razen tega pa politična volja, so tisti ključi do rešitve, ki ne potrebujejo nekih tretjih krivcev. In računsko sodišče gotovo ni krivec za prav nič, če se o problemu lahko konkretno pogovorimo, razrešijo pa ga tam, kjer se šolski problemi, po mojem prepričanju, rešujejo. In če se gremo besedno pikolovstvo, sem zelo jasno in brez nekih konkretnih trditev zapisala besedico menda, ki pač pomeni domnevo. Le-te pa nimajo odločb...

Srčno upam in želim, da se osnovni nerešen problem ne bi zbanaliziral, zmarginaliziral ali pozornostno preusmeril s svojega bistva. Računsko sodišče globoko spoštujem, z reševanjem porabske šolske problematike pa naj se vsebinsko ukvarjajo tisti, ki so za to poklicani. O pozitivni naklonjenosti reševanja porabske problematike s strani Urada in ljudi s šolskega ministrstva, s katerimi že leta odlično sodelujemo, sem pisala in govorila neštetokrat. Res prosim, da se zadeve ne preusmerijo v napačno smer, ne potrebujemo lova na čarovnice, ampak rešitev.

S hvaležnostjo, vaša blogerka...

Uničiti vse, kar je dobrega v tej državi???

Uničiti vse, kar je bilo desetletja dobrega v državi Sloveniji???  Uničiti tako, kot je orkanski veter uničil nekaj desetletij staro agavo ob obali kristalnega morja, ki sem jo lani dan za dnem občudovala in si spočila oči na izjemnem cvetu... Letos sem našla le okrušene liste s komaj kaj življenja v sebi...

Ali se igrati igre, kdo bo premagal koga kot razposajeni otroci, porabski učenci, na športnem dnevu??

Ja, tako nekako izgleda stanje duha v Sloveniji danes, vsaj tako ga čutim. Pod krinko varčevanja, reševanja države (ki so jo sami pomagali pahniti na rob brezna), uničujejo. Med drugim javne zavode na področju izobraževanja. Zavod RS za šolstvo, že več kot 50 let osrednja strokovna institucija, ki je desetletja skrbela za svetovanje, razvoj, uvajanje novosti, spremljanje in evalviranje naštetega - včasih tudi za nadzor, kar ji je, po moje, dajalo kompleksno verodostojnost - je naenkrat ena glavnih tarč državnega varčevanja, posebej nekatere obrobne območne enote, tudi moja v Murski Soboti. Šok ob spoznanju, da nas hladnokrvno, brezobzirno, predvsem pa brez strokovnih argumentov in izračunov privarčevanega za državni proračun, ukinjajo, je strašen. Leporečje in jezikoslovno filozofske debate, ali ukinjanje ali združevanje, so pravljice za otroke v vrtcu. OE Murska Sobota, razen pomurskih šol, strokovno pokriva specifike: dvojezično slovensko-madžarsko šolstvo v Prekmurju in slovensko narodnostno šolstvo v Porabju. Za slednje je OE MS edina slovenska strokovna inštitucija, saj so po ukinitvi enote Pedagoškega inštituta v Sombotelu 2005. leta (varčevalni ukrepi takratne madžarske vlade!!) porabske šole z madžarske strani strokovno povsem prepuščene same sebi, pravzaprav nam v matični državi (za kar nam predstavniki madžarske vlade vedno znova izrekajo zahvale in priznanja). Vse do Budimpešte ni inštitucije, ki bi imela vse te funkcije; a tudi tam, do koder je kar nekaj debelih ur vožnje (daleč od oči, daleč od srca), je na Državnem inštitutu za razvijanje in posodabljanje šolstva le polovično zaposlena t. i. slovenska referentka, sicer zelo pridna in prizadevna gospa Agica, Slovenka iz Porabja. Seveda se zelo trudi na kakršenkoli način pomagati - izjemno lepo tudi govori slovensko - a njena vloga tam je bolj koordinatorska, ne pa strokovno delo na terenu, tu, v Porabju. Zato se nam zdi toliko bolj nerazumljivo, celo brezumno, s kakšno neznosno lahkostjo in brez pripravljenosti na razumen, z argumenti podkrepljen dialog ministrstvo ukinja našo murskosoboško OE. Predstavniki porabske šolske sfere in narodnostni politiki so zgroženi in zaskrbljeni. V tem duhu so slovenskemu šolskemu ministru tudi napisali pismo. Odgovor je sicer prišel, a kolikor vem, takega pošiljajo vsem, le naslovnike spreminjajo. Torej - njihovega pisma gotovo nihče ni skrbno prebral...

Zgodba z ohranjanjem OE Zavoda RS za šolstvo Murska Sobota torej ne teče v pravo smer. Očitno so se ljudje na šolskem ministrstvu, katerih pogled ne seže do Pomurja in Porabja, odločili že davno, da ukinejo institucijo, ki je materinsko strokovno bdela nad pomurskim in porabskim šolstvom, pomurskim več kot petdeset, porabskim skoraj trideset let. Verjetno se vprašate, kaj bo s strokovno pomočjo murskosoboške OE, kamor sem umeščena tudi sama, v Porabju v bodoče. Žal, ne vemo.

Negotovost dela ljudi zaskrbljene, zagrenjene. Osebno lahko prisežem, da sem svojo Slovenijo neizmerno ljubila in jo gledala kot državo, ki je sposobna preseči sence preteklosti in se zazreti v lepo, skupno prihodnost; prihodnost vseh Slovencev, kljub administrativnim mejam, prihodnost slovenskega kulturnega in etničnega prostora, kjer bo osrednje območje začutilo obrobje kot svoj najbolj dragoceni del, branik slovenstva, in mu zaradi življenjske ogroženosti zavzeto pomagalo. Trenutno pa se kaže, da v Sloveniji tako razmišljamo le še romantiki, naivci in nevedneži...

Za vse nas - mene in vas, dragi Porabci - je trenutno najpomembneje, da verjamemo v to, kar delamo, in svoje delo opravljamo z dobrim namenom, strokovno zavzetostjo ter dostojanstvom. Jaz še vedno verjamem v svoje poslanstvo in v vse vas...

 

Začetek porabskega šolskega leta - teden dni pozneje

Kar s tremi veselimi fotografijami porabskih šolarjev sem začela svoje razmišljanje danes: vse tri govorijo, da v Porabju želimo, hočemo, zmoremo. Da se porabski učenci veselo odpravijo s svojo učiteljico Marto na izlet v Slovenijo in na prijateljski šoli kaj povedo po slovensko, da na kulturni prireditvi v Monoštru prisrčno nastopijo po slovensko in da tako samozavestno zaključijo v enem tednu naštudirano in v odlični slovenščini zaigrano pravljico o volku in kozličkih ob koncu piranskih jezikovnih počitnic... Da nas ne ganejo politična kritizerstva samozvanih amaterskih poznavalcev porabskega šolstva, izrečena na naš račun, izrečena na nekakšnem simpoziju (s simpozijem verjetno ni bilo nič narobe, saj so tam nastopili tudi referenti, ki jih cenim, ker so strokovno kompetentni), kjer organizatorji nepoznavalsko vabijo neke bivše nečesa, prodajalce megle, da le-to prodajo še komu. V Porabju pač ne kupujemo... In takim "poznavalcem" ("poznavalcu") sporočamo tisto še vedno aktualno Prešernovo: Le čevlje sodi naj kopitar... V porabskem narodnostnem šolstvu potrebujemo pozitivno podporo matične Slovenije, podporo vseh in vsakega, ki želi, da bi se slovenski jezik slišal še naprej v učilnicah in na hodnikih porabskih šol. Porabci sami ne bodo zmogli.

Teden dni po začetku šole še vedno uradno ne vemo, kaj natančno bo s kadrovsko pomočjo iz Slovenije. So neuradne obljube, da se bodo zadeve pozitivno rešile in tako globoko v sebi verjamem, da se bodo res. Tako na slovenskem šolskem ministrstvu, na sektorju za mednarodno sodelovanje, kot na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu so ljudje, za katere verjamem, da razumejo naš položaj, našo stisko in bodo našli rešitev. Dobivam številna sporočila srčnih ljudi, ki jih ne poznam, a jih čutim, in vem ter verjamem, da so v mislih z nami in po svojih močeh želijo pomagati. Hvala vsem.

Tudi porabske šole verjamejo v pozitivno rešitev problemov; odkar je Državna slovenska samouprava prevzela v upravljanje seniško in števanovsko šolo, je zavest o pomembnosti učenja slovenščine tako pri učiteljih kot vodstvih šol toliko večja. In to je trenutek, ki ga je potrebno izkoristiti, čas, ko je slovenska podpora najpomembnejša. Verjemimo!!!

Prvi šolski dan v Porabju s pridihom angelov apokalipse

Zbiram in urejam misli ter občutja o včerajšnjem prvem šolskem dnevu v porabskih narodnostnih šolah... In mi je prišla na misel fotografija, ki sem jo posnela letos julija v slovenjegraški galeriji likovnih umetnosti, kamor smo se v okviru seminarja slovenskega jezika odpravili s porabskimi učitelji. Skupina mojih seminaristov resnih obrazov pozorno posluša kustosinjo, ki je razlagala simboliko razstavljenih, skoraj strašljivih umetnostnih del velikih umetnikov, Jožeta Tisnikarja in Vladimirja Veličkovića... Ti isti obrazi so me enako zaskrbljeno gledali včeraj, ko sem jim z veliko grenkobe morala povedati, da bo pomoč iz Slovenije pri slovenskem jeziku zelo okrnjena ali je mogoče sploh ne bo... Namesto veselja ob prvem šolskem dnevu, pozitivnih misli in svetlih obetov za bodočnost smo vsi čutili v zraku angele apokalipse, nič bele, nežne, obetajoče, kakršni bi menda naj angeli bili, le tiste s Tisnikarjevih in Veličkovićevih slik... Morda pretiravam, a občutki nemoči in brezizhodnosti so nepopisni.

Po nedeljskem večeru, ko mi je - nekaj ur pred začetkom šolskega leta - sicer obzirno in z mnogo taktnosti bilo sporočeno, naj javim naši porabski učiteljici asistentki, da čez nekaj ur nima več službe, števanovska šola pa ne učiteljice slovenščine, in druge šole njene dragocene pomoči, ne morem dojeti, s kakšno neznosno lahkostjo se aktualna oblast igra s človeškimi usodami, z usodo ohranjanja slovenskega jezika tu, v Porabju, na skrajnem severovzhodnem delu slovenskega etničnega in jezikovno-kulturnega prostora, tu, kjer se z nadčloveškimi močmi peščica "noname" ljudi bori za to, da se vsaj atomčki slovenstva ohranjajo za bodočnost...

Včeraj, na prvi šolski dan, sem se najprej odpravila v Števanovce. Na lepo obnovljeni dvojezični šoli se je število učencev od 1. do 8. razreda z borih 24 pred štirimi leti povzpelo do letošnjih 53!(Tudi na seniški šoli se število učencev povečuje in vsi so pri pouku slovenščine.) Kljub nekaterim pomislekom je to izjemen uspeh, ki ga lahko pripišem neumorni ravnateljici Agici. In prav vsi učenci so vpisani k slovenskemu jeziku, 5 ur tedensko. Velikokrat sem kritično pisala o nizki ravni poučevanja slovenščine v porabskih, predvsem osnovnih šolah; ob koncu preteklega šolskega leta smo se dogovorili, da bo števanovske učence, 3., 4. in 5. razred, poučevala učiteljica asistentka. Ko sem ravnateljici prenesla sporočilo, da učiteljice asistentke uradno ni več, ker bi to bilo zgolj nenamensko trošenje proračunskega denarja, je zajokala in skozi solze glasno razmišljala... To bo pomenilo, da nam bodo našo šolo zaprli, saj nimam od kje vzeti učitelja slovenščine. Že zdaj delamo tako, da sta pri nekaterih dvojezičnih predmetih po dva učitelja, ker dvojezičnih nimamo. Kolikokrat mi visoki gostje iz Slovenije zagotavljajo, da bodo naredili vse, da se bo izboljšala raven pouka slovenščine pri nas! Kolikokrat poslušam obljube o strokovni pomoči iz Slovenije, kolikokrat so me že prepričali, da bodo res pomagali, ko pa pomoč, čeprav skromno, najbolj potrebujem, pa se zgodi to... A se oni res ne zavedajo, da se igrajo z usodo naše šole in učenja slovenščine v Porabju??

Začudenje in razočaranje sem na obrazih in v besedah učiteljev ter vodstev šol srečevala še ves dan tako v Monoštru kot na Gornjem Seniku. Povsod so čakali prijazno "svojo" učiteljico iz Slovenije, povsod so imeli zanjo že pripravljena vprašanja, naloge, pričakovanja pomoči...

Kaj storiti? Na koga se obrniti? Kdo bo želel razumeti, pomagati, rešiti problem??? Dobra, razumevajoča učiteljica - optimalna začasna rešitev bi bila, če bi imeli vsaj dve taki - je včeraj šla v Števanovce in se nekako dogovorila, da bi na nek način pomagala, da trije števanovski razredi ne bi ostali brez slovenskega jezika... Toda - se od nje res lahko pričakuje, da bo to počela "na up", ob vsem nezaupanju, ki se je razraslo v vse pore našega vsakdanjika??? So neke obljube nekje v megli, neke možnosti, neke morebitne rešitve - a kdaj???

Kje ste zdaj vsi tisti politiki in diplomati, ki menda tako zelo ljubite Porabje in hočete zanj kaj storiti - zdaj imate priložnost, zdaj vas potrebujemo!!