Časopis Porabje v iztekajočem se letu 2023

 

Moram nadaljevati prekinjeno zgodbo o časopisu Porabje, kot sem zapisala v predhodni objavi, malo tudi "mojem otroku"; tri desetletja, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom ... Res je, sama sem odpovedala sodelovanje, ko se je bivša urednica upokojila, nihče me ni podil (vsaj tukaj ne), ampak sem vedela, da to več ni tisto, kar je bilo prej, kar sem počela z iskrenim veseljem in predanostjo. Ne vem sicer, koliko ljudi je to opazilo ... 😉

Pri letniku 2023 sem torej le opazovalka, občasna bralka, ko me kdo opozori na kaj zanimivega ali "zanimivega". Za potrebe tega zapisa pa sem preletela kar vse številke, saj pri meni ni zapisa brez verodostojnih podatkov. Bežen pregled leta 2023 nas, kot sem omenila, pripelje do zaključka, da se v Porabju cedita med in mleko. Vse je na novo, sijoče in brez omembe vrednih problemov, vsi pridno delajo za skupnost, Slovencev je vsak dan več, slovenskega jezika in njegove rabe se pač ne omenja, posebej aktivni pa so glavni liki tega romantičnega filma. Le-ti se razdajajo dan in noč za svetlo bodočnost skupnosti, brez njih skoraj ni naslovnic časopisa kot tudi ne slikovnega materiala v njegovi notranjosti. Mali porabski orbani pač ... V 2., 4. in 5. številki časopisa smo standardno (kot vsako leto) lahko brali pogovore z omenjenimi glavnimi  liki. Če polistamo leto ali dve nazaj, je vsebinsko v teh pogovorih le malo sprememb. Ampak tisti, ki ne listajo preteklih letnikov, pač tega ne opazijo, to pa je večina bralcev. Poglejmo torej, kaj urbi et orbi sporočajo krovniki.

Po hierarhiji je v 2. letošnji številki najprej nastopila t. i. zagovornica Slovencev v madžarskem Parlamentu. Izraz "zagovornica" mi od nekdaj ni všeč, saj me asociira na sodišče, zagovornik je tako rekoč odvetnik tožene in tudi tožeče stranke v postopku, torej tisti, ki brani nekoga, ki je ušpičil kaj nezakonitega. Lahko bi si izmislili kakšen bolj primeren izraz ... V članku je (spet) rdeča nit denar: če bi ga dobili takoj, bi lahko zagotovili boljši gospodarski razvoj Porabja, obnovili cestne povezave med Monoštrom in porabskimi vasmi, poskrbeli, da bi mladi ostajali doma, da se Porabje ne bi praznilo ... Blablabla po starem. A se Porabje res prazni? Ne. Le mladi se zaposlujejo čez mejo za boljše plače. So posodobitev radia, gradnja multimedijskega centra in galerije ter boljše ceste gospodarski razvoj? Ne. Kaj smo torej novega izvedeli? Nič.

Drugi po hierarhični lestvici, predsednik Državne slovenske samouprave, je nastopil v 4. številki časopisa. Ključne besede: denar/pejnezi, plane mamo, gospodarski program. Najprej se pohvali s kampanjo pred popisom prebivalcev; Slovencev mora biti več, saj to pomeni večjo moč (tistega o več denarja, kar je razlagal v radiu, tu ni dodal). Pejnezi za to in ono, gospodarski program: multimedijski center v Monoštru, obnova mlina na Gornjem Seniku, odkup žganjarne v Števanovcih pa obnova kulturnih domov in občinskih zgradb ... Kakšno zvezo ima vse to z gospodarstvom??? Kje so tu ljudje, tisti Slovenci, ki jih mora biti več?? Kje je tu dodana vrednost, nova delovna mesta za mlade?? Te pravljice bodo počasi banalne še otrokom v vrtcih ... Državna samouprava je tudi upravljavka dvojezičnih šol in vrtcev. Tako ona v 2. številki kot ta lik sta na to nekako pozabila. Tudi na mantre o učenju in ohranjanju jezika. Lajtmotiv je pač denar in kar je povezano z njim. Če pozorno beremo te članke, obenem pa poznamo brutalno porabsko realnost, res lahko samo potrdimo, da ti liki živijo v nekem vzporednem svetu, v resničnosti, ki so jo z nenehnimi samoprevarami in samoprepričevanji ustvarili na eni strani za lastne potrebe, še bolj pa za potrebe financerjev.

Tretji člen samooklicane vladarske trojke, predsednica Zveze Slovencev, nastopa v 5. številki časopisa. Še tretjič blablabla o gospodarskem razvoju, o kulturnih skupinah, nastopih in obletnicah. To o kulturnih skupinah je seveda pomembno, saj je Zveza konec koncev pravno gledano zgolj krovno kulturno društvo, ne pa predstavniška organizacija Slovencev na Madžarskem! In samoumevno bi bilo, da se ukvarja s kulturo, informiranjem, ohranjanjem jezika in narodne zavesti, ne pa s stvarmi, ki nimajo zveze s temi področji. Posebna pozornost naj bi se posvečala mladim: "Lahko rečem, da je tudi to (zimska šola v naravi za šolarje na Rogli) ena naših največjih prireditev. Teden dni skrbeti za 25 slovensko govorečih otrok ni lahka naloga ..." Kaj tako abotnega pa še ne! 25 slovensko govorečih otrok??? Kje jih imaš? Kako lahko tako nesramno lažeš?? 25 slovensko govorečih otrok v porabskih šolah ni bilo niti pred petindvajsetimi leti, kaj šele zdaj! Ob takih lažeh in zavajanjih se človek vpraša, kako more nekdo tako brez vsakega sramu, brez morale in kančka etike izjavljati take nebuloze ... Ali ta oseba res misli, da so vsi bralci neumni, nerazgledani ali da tega ne bo bral nihče, ki ima vsaj malo pojma o porabski realnosti med mladimi in najmlajšimi? Toliko o politični Indiji Koromandiji v Porabju ... Iskreno povedano, te like preziram, ker jih poznam preveč in predolgo.

Listam od številke do številke, prav nič zanimivega iz aktualnega porabskega utripa mi ne pade v oči. Tu in tam kakšna lepa novička s kulturnega in šolskega področja, veliko premalo, da bi se lahko začutila skrb za tisto temeljno, kar drži narodno skupnost pri življenju: jezik in njegovo ohranjanje. A ste misel na ohranjanje jezika že opustili? Kaj vas bo opredeljevalo za Slovence? Mlin? Žganjarna? Multimedijski center, kjer boste proizvajali virtualno resničnost Porabja? Zidovi ne bodo spregovorili slovensko, tudi kravice na onem bregu ne, pa najčistejša palinka prav tako ne. (Morda to slednje v prevelikih količinah.) V 46. številki časopisa pa sem se poučila, kaj v porabskem kontekstu predstavlja trajnostni razvoj: obnova kulturnih domov v Števanovcih in Slovenski vesi ter posodobitev opreme v Radiu Monošter. "Razvojni program prinaša trajnostni razvoj v Porabje, uresničene naložbe pa dajejo pokrajini dodano vrednost tako danes kot v prihodnosti," zaključi avtorica članka. Trajnostni razvoj? Seveda! Omenjeni zgradbi bosta trajali dalj časa, kot bi brez obnove. Kaj pa razvoj? Ah, ne bodimo malenkostni ...

In za konec še enkrat poudarjam: časopis Porabje je skozi tri desetletja izjemen dokument časa, vreden pozornosti. Na stotinah njegovih strani je zapisano marsikaj pomembnega, kar bi brez njih bilo pozabljeno. Zapisane so zgodbe ljudi, predvsem pa jezik, temeljni gradnik narodnostne skupnosti. O njegovi živosti ali umiranju pa nam prav tako veliko povedo članki v časopisu, predvsem zadnjih nekaj let, posebej če znamo brati med vrsticami in razmislimo, kdo so njihovi prevladujoči avtorji (tisti pred Srebrnim bregom) ... 😊

Časopis Porabje - malo tudi "moj otrok"

 

Časopis Porabje je edini slovenski tiskani tednik (pred leti štirinajstdnevnik) porabske slovenske skupnosti na Madžarskem. Izhaja že več kot 3 desetletja, natančno od februarja leta 1991. Ko sem 1. novembra 1992 začela službo pedagoške svetovalke za narodnostne šole v Porabju, me je urednica časopisa takoj zaprosila za sodelovanje, saj so članki že od začetka izhajanja tako v slovenskem knjižnem jeziku kot tudi v porabskem narečju. Natanko 3 desetletja - vse do uredničine upokojitve - sem bila lektorica vseh člankov in tudi avtorica številnih zapisov, saj so to bili časi, ko se je aktualna porabska stvarnost še smela zapisovati tudi s kritičnim pridihom. Časopis je bil res pravi odraz porabske stvarnosti, pester, zanimiv, vsestranski. Bralci so resnično lahko čutili utrip aktualnega časa, izvedeli tudi kaj o temah, recimo, političnih, o katerih jih madžarski mediji niso informirali. Predvsem pa ni bilo političnega influencerstva, saj so besedo dobili preprosti ljudje. Vsebinsko je časopis torej bil o ljudeh in za ljudi. Tako je bilo nekoč ... Ker imam zbranih 30 letnikov Porabja - hvaležna sem bivši urednici, da mi jih je vsako leto dala v tiskarni vezati -, tu in tam prelistam kakšen letnik, recimo, izpred 30. let. Sicer vse od te obletnice v časopisu izhaja rubrika Pisali smo pred 30. lejti, a ta še zdaleč ne zajame pestrosti časopisa pred desetletji, obenem pa je sorazmerno pristranska. Zato se bom malo poglobila v dva letnika, in sicer 1993 in 2023.

Med omenjenima letnikoma je ogromna razlika, a ne le v tem, da je pred tremi desetletji bil časopis Porabje štirinajstdnevnik, črno-bel, zdaj pa je tednik in barven. Ko listam po letniku '93, se kar ne morem načuditi drznosti in smelosti, argumentirani kritičnosti nekaterih piscev člankov. S prefinjenim občutkom za slovenski jezik in apeli za njegovo ohranjanje izstopajo zapisi Franceka Mukiča, ki se je v kar desetih nadaljevanjih lotil tematike odnosa do jezika. To je namreč bil čas obujanja vendske teorije (Porabci naj bi po zamislih peščice fanatikov in iskalcev lahkega zaslužka bili Vendi, ne pa Slovenci), čas prvih soočanj z grenko resnico, da v Porabju tisti, ki naj bi bili zgled (učitelji, politiki, kulturniki), javno pridigajo o pomenu ohranjanja in učenja jezika, lastnih otrok pa le-tega niso naučili. Vsekakor so ti zapisi še danes aktualni in vredni razmisleka, le da tisti, ki bi morali narediti temeljit razmislek pri sebi in svojem početju, tega ne naredijo. Leto '93 je pomenilo čas razglabljanj o gospodarskem položaju skupnosti, brezposelnost in draginja sta dušili preprostega človeka. Številni članki so govorili prav o tem, kako se lotiti vprašanja izboljšanja gospodarstva. In po treh desetletjih se spet blebeta o tem! Blebeta in dobiva denar slovenskih in madžarskih davkoplačevalcev, ki ponika v brezna brez dna ... To je bil tudi čas sprejetja prvega pravega manjšinskega zakona, ki je začel urejati položaj 13 avtohtonih manjšin na Madžarskem. Tudi sama sem prispevala kar nekaj člankov predvsem s šolsko tematiko. Zelo zanimiva je pestrost vsebine prav vsake številke: predstavitev vasi, slovenskih družin, spisi učencev, novice iz Slovenije in širše Madžarske, tudi kritični razmisleki o aktualnih političnih, medijskih in drugih zagatah. To je bil časopis o Porabju in Porabcih za Porabce. In vsaj delno bi moral skozi desetletja takšen tudi ostati. Ampak ... 

Časi so drugačni, vse je drugače, vse na novo! In to "vse na novo" je pripeljalo ustvarjalce časopisa v popolnoma drugačen koncept. Na prvi pogled se zdi, da je Porabje v letu '23 Indija Koromandija. Nobenega problema, nobenih razmislekov o temeljnih gradnikih manjšinskega obstoja: jeziku in narodni zavesti. Iz številke v številko le anemični šolski spisi, poročilca o obiskih tega in onega velepomembneža, pa pogovori s kar nekimi liki iz Prekmurja, da se napolni stran, pa nakladanja o slovenskih pokrajinah, ki se vlečejo kot kurja čreva, in še kakšna cvetka bi se našla. Škoda, da avtor, dolgoletni sodelavec, ki objavlja odlične zgodovinske, potopisne, literarne in druge prispevke, ne napiše kakšne kolumne iz aktualnega časa. Sicer pa ga razumem ... V 45. številki me je (skoraj) razveselil naslov članka Razmišljanje o razvoju Porabja, avtorice bivše urednice časopisa. Malo ga bom pokomentirala. V uvodu zapiše, da ji je pred časom nekdo rekel, da je zaprtost Porabja imela tudi pozitivne posledice za slovensko skupnost; seveda jih je imela, o tem sem sama že veliko pisala. Avtorica se načelno strinja, a doda, da "nismo bili svobodni, poleg tega pa se Porabje gospodarsko sploh ni razvijalo." Hm, kako pa naj bi se gospodarsko razvijalo? Gozdnato območje, le malo obdelovalne zemlje, majhne kmetije, neokrnjena narava - kaj si ljudje, ki že desetletja govorijo, kako se območje zaradi zaprtosti ni gospodarsko razvijalo, pod pojmom "gospodarski razvoj" sploh predstavljajo? Da bi v vsaki vasi zgradili kakšno tovarno? Mislim, da jih je v Monoštru dovolj. Potem se omenja Gospodarski razvojni program Porabja, ki ga financirata obe državi; gre za zajeten kup denarja (govorimo o več milijonih evrov), ki ga bo peščica političnih influencerjev zapravljala po lastnih željah in potrebah: na Gornjem Seniku se je odkupil in se obnavlja mlin, ki je nekoč res mlel zrnje za vso dolino. Kaj bo mlel v prihodnje, ko skoraj nihče več ne kmetuje??? Verjetno prazno slamo kot porabski politiki ... V Števanovcih se je odkupila žganjarna. In kaj se bo v njej počelo? Bo kulturni spomenik prekomernemu pitju te ognjene pijače? Pa v Andovcih se bodo obogatili (in nekateri obogateli) s turističnimi nastanitvami ... Pa deljenje davkoplačevalskega denarja podjetnikom, med katerimi bi lahko na prste ene roke prešteli Slovence. Vsi drugi srečni dobitniki so madžarski prijatelji. "Morda bodo zaposlili kakšnega Slovenca," je v pogovoru pred časom izjavila ena od krovnic. Urad za Slovence pa nič ... Pa se vrnimo k članku bivše urednice; proti koncu je zapisana zelo zanimiva misel, za katero je škoda, da je ni bolj konkretizirala: "Ne bi bilo nič narobe, če bi gospodarski razvojni programi imeli tudi poglavje ali podpoglavje, namenjeno razvoju človeških virov." Ta stavek pove prav vse. Nikoli se v Porabju ni sistematično, razvojno, vsaj srednjeročno pristopilo k razmisleku, kdo, kako in do kdaj bo te silne zidove, ki se megalomansko gradijo in obnavljajo, napolnil, vodil, upravljal, vzdrževal ... Porabski krovniki pač skrbijo zase, za družinske biznise in ožji prijateljski krog, nič več. Ampak - se res ne zavedajo, da tudi njim tečejo leta, za seboj pa nimajo nikogar?? (Vsaj ne slovensko govorečega.) Kako neumna/naivna/nevedna mora biti država Slovenija, pravzaprav njeni birokrati, da lopata denar za mrtve zidove, znotraj katerih bodo čez leta bivali le duhovi?!? In še zaključek članka bivše urednice: "Omenjene pridobitve bodo slovenske in v korist porabski skupnosti le v primeru, če bodo slovenski tudi njihovi upravljavci, voditelji in delavci. Jih bomo morda našli med tistimi, ki so se na zadnjem popisu prebivalstva izrekli za Slovence?" ... Upam, da je to bilo mišljeno kot retorično vprašanje, saj obe veva, kdo in kaj so novi "Slovenci".

Iz letnika '23 sem želela predstaviti še en zanimiv članek, a ga bom prihranila za naslednji zapis. 😀

Diplomacija - kaj je pravzaprav to?? (2)

"Ob besedah diplomacija in diplomat sem nekoč čutila neko strahospoštovanje; to so bili pretežno gospodje, malo skrivnostni, uglajeni, načitani, poligloti, ki so premnogokrat s pogledi povedali več kot z besedami. Če pomislim samo na njihove ekselence Iva Andrića ali, malo bliže, Rudija Čačinoviča ali konec koncev čisto blizu - Ferenca Hajosa ... Da je diplomacija umetnost sprenevedanja, seveda že dolgo vem, vem pa tudi to, da je to veščino potrebno do potankosti izpiliti, biti velik in majhen obenem, prepričati in stati za tem, istočasno uglajeno ugajati in pridobivati za interese tistega, v imenu kogar si tam, kjer si. Tako sem si nekoč predstavljala diplomate ... Danes - prav nič več ..."  sem zapisala v prvem blogu na to temo pred osmimi leti. Misterioznost in veličina diplomacije sta v mojih predstavah začeli preraščati v bizarnost kmalu po tem, ko je Slovenija odprla generalni konzulat v Monoštru, sicer davnega leta 1998. (Tu je link do prvega zapisa, da bo razumljiv drugi: https://iskriceizporabja.blogspot.com/2015/11/diplomacija-kaj-je-pravzaprav-to.html ) Kaj naj bi konzuli počeli v Monoštru? Menda predstavljali Slovenijo, predvsem pa bili v podporo slovenski skupnosti in navezovali stike z Železno in Zalsko županijo. Prve štiri like na konzulskem tronu v krasni hiši duhov sem opisala v prvem zapisu; ostaneta številki pet in šest, kajti številka sedem je čisto nova, dokaj nepopisan list, zato o njej ne bom pisala, ker imam premalo informacij. Po njeni izjavi v pogovoru za tednik Porabje sicer pozna Porabje in porabsko stvarnost, saj je v času službovanja na ambasadi Slovenije v Budimpešti nekajkrat obiskala Porabje (po mojem spominu je obiskala nekaj prireditev). Ja, nekateri si poznavanje Porabja res predstavljajo na zelo zanimiv način ... 😜

Torej gremo k številki pet na monoštrskem konzulskem tronu ... Naivna kot vedno sem upala, da se je iz napak ali neumnosti predhodnikov kaj naučil ... Lik je menda bil (po lastni presoji, seveda) največji, še živeči poznavalec Porabja, saj je kot raziskovalec svoj piskrček pristavljal povsod, kjer je bila korist. Pa prijatelje je imel v Porabju, pa kolobaril je po različnih političnih funkcijah, tudi na Uradu za Slovence v času, ko so se porabski krovniki šli prvi čarovniški proces proti meni. Pri kurjenju grmade je pridno nalagal na ogenj, a ni bil preveč uspešen. Uspelo se mu je pririniti, seveda politično, na mesto konzula številka pet. Blebetal je o svojem ekspertstvu za zamejstvo, o strokovnosti in velikih načrtih za reformiranje predvsem - šolstva! Spet eden, ki se je vtikal tja, o čemer ni imel pojma. Spomnim se famoznega sestanka na državni samoupravi; prisotni smo bili: zdaj že bivši predsednik, predsednica šolske komisije, ravnateljici, morda še kdo, in jaz, on pa je v lastno podporo pripeljal enakega "eksperta" z Urada za Slovence, kot je bil sam. Za uvod sta popljuvala vse, kar je takrat bilo na šolskem področju: zanič so učni načrti, učbeniki, šolski kurikulum, zanič so učitelji in vodstva šol, vse je katastrofa! Onadva pa imata rešitev. On v Sloveniji pozna veliko strokovnjakov, ki bodo napisali nove učne načrte za porabske šole, poskrbelo se bo za učitelje iz Slovenije, za učbenike ... Prisotni so gledali v mizo, jaz pa sem prevzela besedo: Kako si nekdo, ki nima pojma o šolstvu v drugi državi, drzne o tem govoriti? Kako ga ni sram, da je tako zelo nepoučen? ... In še in še ... Sestanek je bil hitro zaključen in nikoli več ponovljen, proti meni pa se je začelo zahrbtno rovariti. Aha, kaj je lik počel v Monoštru? Hodil na različne prireditve, se prijateljil z goričkimi župani in z bivšim predsednikom Zveze grel stole na terasi Hotela Lipa. No, hodil je tudi v Ljubljano, recimo na šolsko ministrstvo in Urad, in rovaril proti meni. Še danes mi ni čisto jasno, zakaj sem bila tako pomembna tarča.

Imel pa je še eno važno "partijsko" nalogo: zamenjati predsednika Zveze s politično ljubšo in bolj "fleksibilno" osebo ter to izpeljati na način, da bo volk sit in koza cela. Zakaj tak način? Ker je opravilno nezmožnemu (natančneje, popolnoma zapitemu) predsedniku manjkalo še nekaj let do upokojitve, zvestih kadrov, posebej če so povezani tudi prijateljsko, pa se ne pušča na cedilu. Daje se jim nesramno visoka plača - za nič. In mali možic velikega blebetanja je to nalogo uspešno izpeljal. Ja, to pa je res bil diplomatski dosežek, kaj dosežek, presežek! 😅 Štiri leta blebetanja in rovarjenja proti določenim ljudem, štiri leta krasnega statusa in lagodnega življenja ... A se vaši res ne zavedajo, kakšne primerke pošiljajo v Monošter? Pogosto vprašanje ljudi, ki so imeli z njim kakšne opravke. Čemu služi konzulat? Takim likom. Ja, to je bil resničen poden, sramota za Slovenijo. "A še niso zamenjali one grozne babnice (to sem bila jaz)?" je vprašal mojo znanko ... Ta štiri leta so se kar vlekla. In so minila. Brez sledi, brez odtisov česa naprednega in pozitivnega. Številka pet je na srečo na smetišču diplomatske zgodovine. 😋

In je prišla številka šest ... Končno poklicna diplomatka, ki je - za razliko od prejšnjega lika - res kaj vedela o Porabju, saj je bila doma iz sosednjega Prekmurja in že v diplomatski službi v Budimpešti. To je bil čas menjave vodstva državne samouprave, čas, ko so se na politične trone začeli povzpenjati amaterski turbo politiki, in za lasten žep gaziti preko trupel. Čas nešteto idej in nič rezultatov. Vse bo na novo, so blebetali vsepovsod in kopičili material za graditev Potemkinovih vasi. Klientelizem in korupcija sta postajala stalna praksa, družinsko-pajdaška politika pa pravilo. Nova konzulka je padla v ta čas, obmolčala, fino diplomatska in diplomatsko fina. Res je bila drugačna od številke pet, zelo drugačna, radovedna, učljiva. Znala je poslušati in slišati. Nekaj časa sva dobro shajali, ampak ... 

V začetku leta 2020 se je zgodil prelomni klevetalni sestanek o meni brez mene. Bila je prisotna. Še danes ne vem, koliko sestankov je bilo, saj je vsak udeleženec imel svojo verzijo. Tudi ona. Takrat še nisem poznala resničnega ozadja te farse. Prosila sem jo za sestanek, na katerem me je pomirjala z besedami, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, obenem pa razglabljala, da je ona človek zbliževanja ne razdruževanja. Verjamem, saj vsi diplomati govorijo o tem. To je bil najin zadnji pogovor v živo. Izmenjali sva še nekaj pisem, potem je moja kalvarija očitno ni več zanimala. Saj je v Porabju postalo vse drugače, vse novo in ničesar in nikogar od prej več ni bilo. Ljudje, ki smo desetletja svojega predanega dela žrtvovali za ohranjanje jezika in slovenstva v Porabju, smo kar izpuhteli. Res je tu in tam kdo vprašal za nas (tu ne mislim samo sebe, več nas je takih), se čudil, se zgražal. Kaj pa pravi konzulka? so me spraševali. Ne vem. Zanjo je bila važna nova, svetleča embalaža: projekti, improliga, prireditve, obiski, nakladanje o tem, kako je zdaj vse super in pozitivno ... Šolstvo? V nekem intervjuju je zagotavljala, kako je vse na novo in krasno. A res? Pred kratkim mi je nekdo iz ene od šol rekel: "Res imamo čez šestdeset učencev na šoli, a niti eden izmed njih ne bi znal v slovenščini prositi za kozarec vode." Ja, to je vaš krasni novi svet, draga bivša konzulka in vsi zbrani v porabskem mafijskem bratstvu. 

V zadnjem intervjuju sicer ni bil omenjen jezikovni napredek v Porabju, je pa številka šest bila zelo zadovoljna z novim gospodarskim programom za razvoj Porabja. To si je štela kot največji dosežek. Z njenega zornega kota morda, a tisti, ki Porabje in Porabce poznamo desetletja, vemo, da večini to ne prinaša ničesar. Še naprej bodo mladi iskali zaposlitve v bližnji Avstriji, še naprej bo znanje slovenščine učencev v narodnostnih šolah blizu ničli, še naprej si bodo davkoplačevalski denar Budimpešte in Ljubljane delili tisti pri koritih ... Štiri leta so minila in številka šest je šla. Ob odhodu ji je oseba, katere imena ne izgovarjam, priredila veličastno slovo, na katerem so šolarji morali ponavljati ..... radi te imamo! A je odhajajoča res mislila, da so to počeli prostovoljno in spontano???

Kaj je pravzaprav diplomacija? Na mikroravni, kot smo videli, krasne službice za izbrance. Na videz sicer nekaj posvečenega, v bistvu pa nebodigatreba bedno početje. Velikokrat v škodo nekoga tretjega. Še večkrat nekaj medlega in mlačnega, cona udobja, nagrada, štiri leta zagotovljenega udobnega preživetja. Morda tudi ne. Nekaterim konzulom je bilo grozno dolgčas in so nonstop jamrali, v kakšno puščobo so prišli. Sicer pa je slovenski diplomat lahko vsak bebec, ki zna angleško in je blizu kakšnega strankarskega korita. Žal. A skozi spoznavanje vsega naštetega lahko zaključim, da Monošter ne potrebuje konzulov - konzuli potrebujejo Monošter. Pa ne samo Monošter ... 

P. s.: Dan pozneje. Ko sem danes pogledala pogovor z monoštrsko številko sedem na AS TV, so se mi potrdili vsi zapisani stavki. Sancta simplicitas! Ta oseba nima pojma, kam je prišla. Potreben bo spust z diplomatskih nebeških višin v bizarno realnost. Ga bo zmogla ali bo zgolj obrobni lik v Potemkinovih vaseh? 

"Kreativno ljudsko štetje" ali Slovenec sem! po porabsko

Dolgo in nestrpno pričakovani izidi popisa prebivalstva 2022 na Madžarskem so končno zagledali luč sveta. Statistiki so rezultate sporočali po kapljicah; najprej je bilo znano skupno število prebivalcev Madžarske (približno 9.604.000), ki je za skoraj pol milijona nižje kot tisto pred enajstimi leti (na Madžarskem so popisi prebivalstva vsakih 10 let; tokratni je bil zaradi epidemije z enoletnim zamikom). Tudi katoliški verniki se, po popisu sodeč, razblinjajo kot milni mehurčki, čeprav aktualna vlada namesto v šolstvo in zdravstvo vlaga v obnove cerkva. Za otroke sta izmed vseh šolskih predmetov menda najpomembnejša telesna vzgoja in verouk, menijo odgovorni na šolskem resorju ministrskega babilona.

Naj na začetku povem, da poznam številne Porabske Slovence, ki z ljubeznijo govorijo svojo porabsko materinščino in se jo trudijo ohranjati in negovati. Zato jih globoko spoštujem, in jih ne štejem v skupino poklicnih Slovencev ali poslovenjenih Madžarov. 💕💖💕

Mene so najbolj zanimali rezultati popisa narodnostnih skupnosti, ki jih je uradno 13. Institucionalno urejenim narodnostim ni slabo, saj vlada želi pokazati, kako tolerantna in radodarna je do njih. Zakaj? Ker računa na enako dobro obravnavo zamejskih Madžarov v sosednjih državah. Ko primerjamo podatke treh popisov, takoj ugotovimo, da se je število pripadnikov nekaterih narodnosti pri popisu 2011 strmo dvignilo. Ustanovitev narodnostnih samouprav prinaša tudi finančna sredstva in tu se je pojavil množičen etnobiznis. Ni važno, kdo si v resnici in kaj si, važno je število in da si zraven. Takrat so Slovenci tako početje obsojali. Kako pa je bilo s popisom lani? Kampanja se je začela že več kot leto dni prej ...

»Tau nan Slovencon je fejst važno, ka kelko nas baude... Tau tü nej baja, če jezik ne gučin. Ali mati, ali oča je Slovenec, te un zatok tö leko povej, na, ka dja sam tö Slovenec... Mislim, ka minimalno 5 000 nas more biti!... Tau je fejst potrejbno, kelko nas je, ka vse po ten računajo, da pejnaze delijo... Če nas je več, smo bole močni, pa do več pejnaz leko prideš...«

To je magnetogram izjave predsednika Državne slovenske samouprave na Radiu Monošter v začetku leta 2021. (Moj arhiv hrani marsikaj.) Omenjeni razlaga, da se lahko za Slovenca opredeli kdorkoli!! Ni važen jezik, važno je število, ker se tako pride do več denarja. Tipična etnobiznis izjava! In se je novačilo "Slovence za število" na vse mogoče, včasih smešne in bizarne načine: majice, šali, kuliji, večerje ... Kampanja za 40.000 slovenskih evrov in neznano vsoto madžarskih forintov. Vse za "več pejnez"!! Za koga? Retorično vprašanje ... Propagandni stroj je delal brezhibno in končno so tu rezultati! Takoj je na facebook priletela predsednikova zahvala. Ker sem jo komentirala, sem bila blokirana. Liki njegovega kova se skrijejo v mišjo luknjo, namesto da bi odgovorili ... Tu je zahvala:

Mi, Slovenci, mi se ne predamo ... Lepo, pohvale vredno! Deževale so čestitke in izrazi občudovanja. Povsod se je vrtela magična številka 3965. O tem dosežku so poročali mediji, kot vedno, brez razmislekov in vsaj malo kritične distance. Takoj mi je padlo v oči, da se vrti le ta številka. Pred desetletjem se je pisalo tudi o rezultatih drugih manjšin, o maternem jeziku opredeljenih pripadnikov slovenske narodnosti in še o marsičem. Tokrat nič. To me je spodbudilo k raziskovanju podatkov, kjer so mi veliko pomagali prijatelji, odlični govorci madžarščine in poznavalci statističnih skrivnosti. Zelo sem jim hvaležna. 💖 In sem dobila osupljive rezultate, ki navdušenega krovnika marsikje naredijo za lažnivega kljukca, novinarje pa za navadne amaterje, ki slepo verjamejo demagogu. 

Gremo torej k podatkom Madžarskega statističnega urada, a najprej je potrebno odgovoriti na pavšalne izjave omenjenega lika. Ob številki 3965 (rubrika: Szlovén nemzetiséghez tartozó - Slovenci in simpatizerji???) se pojavlja v tabeli še številka 2984 (rubrika: Szlovén nemzetiségű - slovenske narodnosti?). Razlaga za ti dve različni številki ne obstaja. Kaj naj bi pomenila ta druga številka? Mi lahko kdo odgovori?? Bodimo optimisti in ostanimo pri prvi. Slovenci so bili in so tudi tokrat najmanjša uradno priznana narodnostna skupnost na Madžarskem, saj se je število manjših skupnosti, posebej pri nekaterih, zelo povečalo. Res je padlo število pripadnikov romske skupnosti s približno 315- na 210 tisoč, a to ne pomeni, da je Romov za toliko manj. Neuradna številka je blizu 800 tisoč, a biti Rom na Madžarskem ni ugodno, kaj šele udobno. So pač raje "tiszta magyar". Po velikosti druga, tretja, četrta in peta narodnostna skupnost, Nemci, Slovaki, Romuni in Hrvati, so se res zmanjšale, a zelo so se povečale številke pripadnikov manjših skupnosti, tako da Slovenci niso noben fenomen. Zanimivo se povečuje število Srbov: od približno 5000 pred tremi desetletji - takrat so bili izenačeni s Slovenci - do številke 11.622 pri lanskem popisu. Razlogi za padanja in naraščanja števila manjšinskih prebivalcev so zelo kompleksni, gotovo pa ne gre za naravno stanje (rojstva in smrti avtentičnih pripadnikov skupnosti). Gre za priseljevanje iz matičnih držav iz številnih razlogov (na primer Ukrajinci), a tudi za etnobiznis, če natančno primerjamo številke treh popisov (2001, 2011 in 2022). Poleg naštetih skupnosti so uradno priznane še: Bolgari (tem se je število malenkostno zmanjšalo s 6272 na 6109, vsem drugim pa se je povečalo), Grki (s 4642 na 6178), Armenci (s 3571 na 4199), Rusini (s 3882 na 7111), Ukrajinci (s 7396 na 24.615) in Poljaki (s 7001 na 7398). Prvi podatek je popis 2011, drugi pa 2022. Skoraj 380 tisoč pa je na Madžarskem pripadnikov drugih narodnosti, ki niso priznane manjšinske skupnosti.

Torej kaj naj bi pomenila ta magična številka 3965? So to res Porabski Slovenci ali Slovenci na Madžarskem ali Slovenci z madžarskimi družinskimi člani, prijatelji in simpatizerji?? Pustimo ožjo kategorijo "Porabski Slovenec" in poglejmo tisto "Slovenci na Madžarskem", verjetno pa je najbolj verodostojna tretja opredelitev. Kdo naj bi bil "Slovenec na Madžarskem"? Po vsej logiki, etiki in morali tisti, katerega materinščina je slovenski/porabski jezik. Tu pa pridemo do zamolčane številke, ki je iz desetletja v desetletje nižja! Na popisu 2022 je slovenščino kot materni jezik zapisalo le 1541 Slovencev, kar je 38,86 % tistih, ki menda pripadajo slovenski skupnosti! V samih porabskih vaseh je ta odstotek še nižji, in sicer 27,4 %. Število tistih, ki so se zapisali kot pripadniki slovenske skupnosti, pa v samem Porabju še vedno pada; na popisu 2001 jih je bilo 1941, 2011 je število 1609, 2022 pa 1526. Na zadnjem popisu 2022 najdemo pripadnike slovenske skupnosti v več kot 200 madžarskih vaseh in mestih, tudi v Lentiju, Rédicsu, Lovasziju ... To so pač Slovenci iz Slovenije, ki so se zaradi ugodnih cen nepremičnin ali česa drugega odločili živeti v obmejnih madžarskih krajih. Zanimiv fenomen je pojav večjega števila "Slovencev" v dveh vaseh zunaj Porabja, in sicer v Csörötneku in Rönöku. Csörötnek je tipična romska vas. Dr. Vilko Novak je v enem svojih člankov zapisal, da so iz te vasi Slovenci izginili že v 19. stoletju. Lani so se čudežno vrnili. 😂(Dopuščam možnost, da se je kakšno slovensko dekle poročilo v vas, ampak ta ni za nekaj deset oseb.) Če je še na popisu 2001 bilo le 7 opredeljenih za slovensko narodnost, na popisu 2011 pa 12, jih je na lanskem popisu kar 40!!! Biti "Slovenec" v Csörötneku je očitno kul! 😁Res je sicer, da naj bi bila slovenščina kot materni jezik le pri 9 osebah, a navodila krovnikov so itak govorila v smer, da to ni pomembno. 

Druga zanimivost je vas Rönök. Tudi tam živijo Madžari, Romi in Nemci. Pri popisu 2001 ni bilo v vasi nobenega Slovenca, 2011 so bili 3, 2022 pa že 32! O kakšnih velikih slovenskih migracijah v to vas ni bilo nikoli govora, zdaj pa jih je tam - verjetno po čudežu - kar 32. Sicer imajo le 3 slovenščino kot materni jezik, a tudi tu velja, da to ni pomembno. Tudi v Rönöku je biti Slovenec ful kul! 😁V vseh statistikah pa pogrešam podatek o Slovencih v vasi Farkasfa/Farkašovci. Vem, da bi morali biti ... (Mogoče so v kvoti Monoštra z okolico?)

Pa se vrnimo k številkam v porabskih vaseh in mestu Monošter. Izdelala sem tabelo z osnovnimi podatki:

Skupno število prebivalcev v porabskih vaseh, brez Monoštra in Slovenske vesi, ki mu je upravno priključena, je po popisu 2022 1781. Le 27,4 % vprašanim je materni jezik slovenščina. To pa seveda ne pomeni, da jo obvladajo in vsakodnevno uporabljajo. Izmed 1781 prebivalcev porabskih vasi se jih je skupno 892 izreklo za slovensko narodnost, to je 50,08 % vprašanih. A tu moramo dodati tisti najpomembnejši podatek: izmed 892 oseb, ki so se izrekle za slovensko narodnost, ima slovenščino kot materni jezik le 488 oseb ali 54,7 % vprašanih! Torej kdo so vsi tisti papirnati Slovenci? Bo kar držalo, da so to madžarski družinski člani nekaterih, prijateljski krogi in različni simpatizerji. V statističnih podatkih pa se pojavlja še ena zanimiva kategorija, in sicer: Szlovénül beszél családi, baráti közösségben (Govori slovensko v družinskem in prijateljskem krogu); takih oseb je po celi Madžarski kar 1732 ali 43,7 % "Slovencev", samo po porabskih vaseh pa 535 ali 60 % vseh, ki so se izrekli za slovensko narodnost. Če bi to bilo res, ne bi 99 % otrok v porabske vrtce že vrsto let prihajalo brez znanja ene same slovenske besede in se slovenščino začnejo učiti kot popolnoma neznan jezik! Pri takih vprašanjih so vprašani največkrat popolnoma nesamokritični ali ne znajo oceniti, kaj pomeni "govoriti/pogovarjati se slovensko v družinskem in prijateljskem krogu. Slovenščina je iz porabskih - tudi tistih čistih slovenskih - družin izginila že davno. 

"Potrebujemo tudi denar za razvoj Porabja. Gremo v Budimpešto, gremo v Ljubljano in upam, da nam bodo pri tem pomagali," je poudaril predsednik DSS v svojem vznesenem vzdušju ... 

Spet na prvem mestu denar. Za kakšen razvoj? Za jezik, kulturo, ohranjanje slovenstva? Ne, za take in drugačne biznise: za obnovo mlina, žganjarne, gradnjo apartmajev ... Menda zato, da bi mladi ostajali v Porabju; saj ostajajo, a delo si najdejo v bližnji Avstriji za dvakrat ali več višje plače, kot bi jih imeli doma. In vedno bo tako. Blebetati o gospodarskem razvoju, stihijsko deliti denar slovenskih davkoplačevalcev nekim madžarskim podjetnikom in to prikazovati kot vlaganje v razvoj pokrajine, je, milo rečeno, norost in nenamensko trošenje tujega denarja. In v to smer se odvija porabski vsakdan.

Da zaključim po orwelovsko: na Madžarskem je torej več kot 1100 novopečenih Slovencev. Med to množico bodo porabski kreativni politiki gotovo našli veliko prepotrebnih kadrov, da ne bo več jamranja, kaj vse manjka, in zato ni napredka na gospodarskem, jezikovnem in izobraževalnem področju. Gotovo se bo našla kopica dvojezičnih novinarjev za televizijo, radio in časopis, vojska takih in drugačnih umetnikov, predvsem pa veliko prepotrebnih dvojezičnih učiteljev in vzgojiteljic. V tisočglavi množici novih članov skupnosti bodo tudi podjetniki, znanstveniki in pripravniki za politične funkcije. Če niso brezhibni v slovenskem jeziku, se ga bodo z lahkoto naučili, saj je za to število novih Slovencev potrebno organizirati kar nekaj jezikovnih šol, ne le tečajev. Še bi lahko naštevala možnosti in priložnosti, a vem, da so porabski kreativni politiki polni dobrih idej. 😜

Javno pismo - dva meseca pozneje

Na koncu se ne bomo spominjali besed svojih sovražnikov,

ampak molka svojih prijateljev.

(Martin Luther King, ml.)

Od naslovnika svojega javnega pisma nisem nikoli pričakovala ničesar! Ker poznam njega, njegove metode »dela«, njegov odnos do zaposlenih, mislim, da je zgolj zamahnil z roko in si oddahnil ob mojem odhodu. Taki vodijo ustanove, ki naj bi bile zgled dobrih odnosov, pozitivne komunikacije in strokovnosti. Glavni del zaposlenih so namreč visoko izobraženi ljudje, ki izobražujejo, svetujejo tudi o temah, kot so: kritično prijateljevanje, pozitivna komunikacija, reševanje učno-vzgojnih problemov, učenje čuječnosti … in še bi lahko naštevala. A direktorja se to ne tiče? Odnos do zaposlenih je lahko takšen, kot sem ga opisala v svojem javnem pismu? A je institucija s takim vodstvom in takim odnosom do zaposlenih lahko verodostojna? Veliko vprašanj, nič odgovorov, razen tisti zlajnan: Žal, to je pač Slovenija …

Pismo je prebralo stotine ljudi, ogromno njih mi je pisalo, me klicalo … Tudi nekateri z Zavoda za šolstvo, tako s sedeža kot iz območnih enot. Hvala vsem. Nisem pa bila nič presenečena nad molkom kolegic z »moje« murskosoboške enote. Saj jih poznam … Pred nekaj dnevi se mi je oglasila ena izmed njih, tista, s katero sva bili ves čas v dobrih stikih, tista, ki je komunicirala z mano tudi v času mojih dolgih bolniških odsotnosti. Ja, ena sama, zato sem za uvod zapisala ta zelo poveden citat.

Ni bilo nobenega slovesa. Tajnici sem predala službene stvari, zaprla vrata in šla. Za vedno. Ne hvala, ne nasvidenje, nič! V zdaj že moji bivši instituciji se zahvaljujejo in pojejo slavospeve tistim upogljivim, kimajočim in brezhrbteničnim; črne ovce se lahko še kako trudijo, a bo njihov trud vedno pospremljen z dvomi, opozorili delodajalca ali odpovedmi pogodbe o delu. Torej šla sem … Čez nekaj dni se je pojavil razpis za moje zdaj že bivše delovno mesto. Ja, kako to? A ni bilo že zasedeno s politično nastavljeno osebo, kot mi je direktor sporočal oktobra lani v odpovedi delovnega razmerja, namreč da sva bili že dve na enem stolu in sem bila jaz odveč?? Ja, laži imajo kratke noge. In direktorju, ki laže, deluje nezakonito, psihično uničuje lastne zaposlene … se ne zgodi nič. Je pač lik za vse sisteme, vse politične opcije, prebarvanec brez  primere. 30 let in nekaj sem bila na Zavodu, imela take in drugačne osebke v vlogi direktorjev; večine strokovno delo svetovalk v zamejstvu ni zanimalo, nekateri pa so direktorovali kratek čas, in niso pri spoznavanju svoje funkcije niti prišli do zamejskega področja. Nihče izmed njih pa ni deloval na tak bizaren način kot aktualni lik. Nobenemu dosedanjemu direktorju ni prišlo na misel, da bi si dovolil, da mu svetovalko za narodnostno šolstvo v Porabju nastavljajo z izsiljevanjem neke »seoske poglavice« in da ta ista oseba razlaga po šolah, da je njen šef, njen predpostavljeni predsednik Državne slovenske samouprave, ne pa predstojnica OE Murska Sobota ali direktor Zavoda. A ni to bedno??

Torej razpis. Lepo sfriziran, skoraj prilagojen eni osebi. Ampak … Po mojem vedenju se je nanj prijavil tudi izjemno dober profesor slovenščine, ki je izpolnjeval vse pogoje. Najbolj pomembno pa je bilo dejstvo, da bi ga na porabskih šolah sprejeli z odprtimi rokami. (Pred časom mi je murskosoboška predstojnica omenila, da gotovo ni nikogar, ki bi želel iti za svetovalca v Porabje; seveda so, le priložnost jim je potrebno dati.) Po preteku roka je dobil od Zavoda vljuden odgovor, da je bil sprejet drug kandidat, a se zahvaljujejo za zaupanje … Saj je bilo jasno, da je razpis formalen, da na Zavodu nikogar ne zanima kompetenten kandidat in da nikogar ne zanima, kaj o politično nastavljeni osebi menijo šole (nič lepega in dobrega, namreč). Kot sem že omenjala, vodstvo Zavoda želi politični mir, in ga ne zanima dejstvo, da porabske šole nimajo več strokovne pomoči. Najbolj važno je, da imajo politiki svojo »svetovalko«, ki jim bo še dalje v pomoč pri piljenju, likanju in fotošopiranju njihove zunanje podobe, in je na plačnem seznamu Zavoda ne na njihovem.

In za konec:

Želela bi, da bi bilo v Porabju drugače; da bi odgovorni v Sloveniji, predvsem Urad za Slovence, enkrat že spregledali, da njihov bankomat sistem ne prinaša napredka. Je zgolj potuha peščici poklicnežev. Tudi slovenske šolske oblasti ubirajo napačne poti. Pošiljati v Porabje nekakšne učiteljice in vzgojiteljice asistentke brez izkušenj (celo brez ustrezne izobrazbe), predvsem pa brez znanja ene same madžarske besede, je metanje denarja skozi okno. Vsak, ki kogar koli napoti v porabske vrtce in šole, bi se moral zavedati, da je napoten lahko v pomoč le, če ima pedagoške izkušnje, predvsem pa vsaj pasivno znanje madžarščine. Le-to bi moralo biti tudi obvezno za osebe, ki naj bi se zaposlile na projektu, katerega nosilec je Pomurska madžarska samoupravna narodnostna skupnost. Dosedanje izkušnje in realnost v Porabju namreč kažejo, da brez teh pogojev za napotene v porabskih šolah ni možnega niti minimalnega jezikovnega napredka (zgolj službe za hčerke prijateljic).

Lik porabskega učitelja ali "komaj čakam penzijo"

 Zapis, ki je nastajal dolgih šest let; pred kratkim je dobil epilog, zato ga šele zdaj objavljam.

5. april 2018

K tokratnemu zapisu sta me spodbudili dve stvari: prva, relacije in odnosi v neki narodnostni šoli, in druga, pogovor s porabsko učiteljico, objavljen pred nekaj tedni v tedniku Porabje. V naslovu sem sicer uporabila moško slovnično obliko samostalnika "učitelj", ampak sta mišljena oba spola in tudi v nadaljnjem pisanju bo tako; sicer pa je učiteljski poklic tudi na Madžarskem, posebej v osnovni šoli, kar domena žensk. Da ne bo spet nepotrebne užaljenosti: seveda ne trdim, da so vsi učitelji taki, bi se pa nagibala k mnenju, da je to večina. Ko sem se sama odločala za pedagoški poklic, si pač nisem postavljala vprašanj, če bom kot učiteljica samo učila, predelala snov in zadostila zahtevam učnega načrta ali bom - ob vsem naštetem - učence tudi kaj koristnega naučila. Predvsem to slednje mi je bilo pomembno. Imela sem, na primer, razred, 35 dijakov, izmed katerih je bilo le 6 slovensko (nekateri tudi madžarsko) govorečih, 29 dijakov pa je prihajalo iz bližnjega Medžimurja in so znali samo hrvaško, s slovenščino so se prvič srečali v lendavski srednji šoli. Res je, da sta hrvaščina in slovenščina sorodna jezika, a kljub vsemu sem se najprej vprašala, če je s temi dijaki smiselno delati natančno po učnem načrtu, zahtevati torej piflanje o slovenskem jeziku in književnosti, ali snov prilagajati in se posvetiti pragmatičnim prvinam slovenskega jezika ter kulture. Odločila sem se za prilagajanje in svoje dijake naučila osnov slovenščine, zapleteno zložene povedi in še kaj pa smo kar prepustili komu drugemu. Nisem jamrala, kako je težko, kako je grozno, kako je brez veze, ker sem bila učiteljica/profesorica, ki ljubi svoj poklic, svoj jezik in svoje delo jemlje kot poslanstvo. Opismenili smo se v slovenskem jeziku, spoznali kakšno zanimivost iz slovenske kulture, tudi ožje literature, (to je namreč bil 3-letni kovinarski program) in se razšli z zadovoljstvom. Učenje slovenščine je dijakom bilo v veselje ...

Petindvajset let sem v Porabju; tudi sem sem prišla z najčistejšimi nameni in cilji, ki so še vedno isti: strokovno pomagati pri ohranjanju jezika, pri spodbujanju učenja le-tega, spodbujati skupnost k ohranjanju in krepitvi slovenske zavesti, saj ni narodnosti brez lastnega jezika, zavesti in kulture. Bili so vzponi in padci, doživela sem veliko veselja in radosti, a tudi veliko žalosti. Moja pričakovanja so neštetokrat bila previsoka ... Posebej do učiteljev, ki bi - po mojem prepričanju - naj bili stebri slovenstva, saj je njihovo delo v skrbi za učenje in ohranjanje jezika pri najmlajšem rodu skupnosti usodnega pomena. Žal so se moja (mogoče nerealna?) pričakovanja razvodenela. Nikomur v Porabju se ne zdi sporno, da slovenski učitelji v veliki večini še lastnih otrok niso naučili slovensko (enako seveda velja za politike), da med seboj in z učenci komunicirajo madžarsko, da jih ni v kulturnem življenju in še kje ... Da sta dvojezični šoli pač dvojezični zato, da lahko obstajata, in ne zato, da bi otroke NAUČILI slovensko, če jih že starši niso ...

Prva zgodba. Lepo urejena šola, po statusu dvojezična, z dovolj učenci, tudi takimi, ki od doma prinesejo še kakšno slovensko besedo, a s premalo ali skoraj nič dvojezičnimi učitelji. Kako izvajati dvojezični pouk brez dvojezičnih učiteljev, vedo samo v tej šoli. So pravi izumitelji novih metod poučevanja - na papirju. Imajo dve učiteljici slovenskega jezika in dve dvojezični učiteljici razrednega pouka, potrebovali pa bi štiri; skupnost pač nima kadrovskih načrtov in trdnih pogledov v prihodnost, le demagoške sanje o upanju na boljše čase ... Učitelji predmetnega pouka so dvojezični, sicer samo dva - po potrdilih o opravljenem izpitu iz slovenskega jezika (to je tisti slavni izpit, o katerem sem že pisala, da se opravlja skoraj cel v madžarščini, in ga jaz gotovo ne bi naredila). Dvojezičnost se kar pri nekaj predmetih izvaja tako, da sta v razredu dva učitelja - madžarski brez znanja slovenščine in asistent iz Slovenije brez znanja madžarščine. Aha, kako se sporazumevata, sodelujeta? Nikakor. Saj ni potrebno. Papirjem je zadoščeno, slovenski asistent pa sedi v kotu in čaka konec šolske ure. Zveni abotno, a je čista resnica. Šola pa je razen te eksotične specifike dvojezičnega pouka znana še po tem, da so na njej vsaj trije tabori, ki rovarijo drug proti drugemu, a ne odkrito in jasno, temveč zahrbtno. Slovenščina je zgolj sredstvo za obstanek šole, to je delovnih mest zaposlenih. Učiteljem Slovencem sploh ne pride na misel, da bi zunaj učilnic govorili z otroki slovensko. Ker pa bodo počasi Madžari kot učitelji na šoli v večini, je jezik šolske komunikacije tako ali tako madžarščina. Ko učitelji Madžari naredijo izpit iz slovenščine - torej papirnato zadostijo pogojem zaposlitve -, je zanje konec rabe slovenščine. Učitelj, ki je izpit opravil pred kakšnima dvema letoma, pravi, da je slovenščino popolnoma pozabil; ima pa - na papirju - dvojezične ure!!! Je to res dvojezična šola? Žal, retorično vprašanje ... Odgovorni pa glave v pesek in nož v hrbet tistim, ki na te abotnosti opozarjamo ...

Druga zgodba. O liku porabskega učitelja sem pred leti že pisala, a v Porabju je tako, da so ob lastnih ne preveč lepih slikah v ogledalu ljudje užaljeni, besni, zafrustrirani. Nikomur ne pride na misel, da bi se vprašal, če ima ta podoba v ogledalu res kaj z njim. Ne, on pa že ne! A lik učitelja v Porabju - seveda so tudi izjeme - se mi je najbolj verodostojno izrisal kar sam v pogovoru sodelavca tednika Porabje (pred kakšnim mesecem dni) z učiteljico, ki je iskreno povedala vse o sebi. Živi v vasi blizu Monoštra, ima družino (pohvalno, da je njena hčerka študirala v Sloveniji in se dobro naučila slovensko) in je skoraj ves aktiven delovni čas, blizu štirih desetletij, poučevala slovenščino v monoštrskih šolah, najprej na osnovni, zdaj na srednji šoli. Novinar jo je vprašal, kako to, da je šla v gimnazijo, saj so v tistih časih starši želeli, da se otroci čim prej zaposlijo in največ zaposlitev je bilo v monoštrski tovarni svile. Brez obotavljanja je odgovorila (navedek sem iz porabščine prestavila v knjižni jezik): "Ne vem. Nič kaj rada se nisem učila, delati pa še bolj nisem marala, zato sem se vpisala v gimnazijo ... Po gimnaziji sem šla na visoko šolo, in ko sem končala, sem najprej začela poučevati v Sakalovcih (tam je bila podružnica s tremi razredi, ki so imeli kombiniran pouk; op. avt.)." ... Kaj lahko sklepamo iz tega odgovora? Če se ne maraš učiti, še bolj pa ne maraš delati, si lahko učitelj v porabski šoli. Delaš štirideset let in o svojem delu ne znaš povedati niti besede! Se pa razgovoriš, ko te vprašajo, kdaj greš v pokoj: "Imam še to in naslednje šolsko leto, potem pa bom šla v penzijo, kar že nestrpno čakam, res komaj čakam. Dovolj je!" ... No, če malo pomislim za nazaj, se omenjena Prijazna Domača učiteljica pakira v penzijo, odkar jo poznam. Ni edina. Tudi drugi učitelji, ko dopolnijo kakšnih 40 let (pa ne delovne dobe), sanjajo samo še o penziji. Žal pa je pot do nje še zelo dolga, leta takega dela, ko nekdo samo razmišlja, kako se bo upokojil, ne pa o tem, kako bo kaj naučil, so za učence izgubljena. Ampak - koga, razen mene, pa to zanima???

Epilog 1: Leto za letom šolske klopi narodnostnih šol (osnovnih in srednjih) zapuščajo osmošolci in maturanti, ki se niso v stotinah ur naučili niti toliko slovenščine, da bi znali odgovoriti na najbolj preprosta vprašanja. Edini dijak v Porabju, ki tekoče govori slovensko, je moj sin, ki je znanje slovenščine pridobil v družini. Od letošnjega šolskega leta ne obiskuje več pouka slovenščine, ker je bil prehuda konkurenca Prijazni Domači učiteljici ...

5. april 2019

Leto dni pozneje ... Prijazna Domača učiteljica se pakira v penzijo, tokrat čisto zares. Že pred skoraj dvema letoma je odslovila učiteljico asistentko iz Slovenije z izgovorom, da je ne potrebuje. Ostala je sama in svobodna. Ure so odpadale, dijaki so dobivali petice, ob koncu leta je bila slovenščina najviše ocenjen predmet na šoli. Sami genialci torej! Zmagovalci državnih tekmovanj, kamor gredo trije dijaki: eden je državni prvak, drugi podprvak, tretji osvoji tretje mesto. Genialna učiteljica je celo nagrajena, in je ni popolnoma nič sram, ko vsi njeni dijaki padejo na jezikovnem izpitu B2-stopnje ... Ni je sram! Osovraženi smo tisti, ki si drznemo o tem javno govoriti. Starši so zaenkrat tiho, ker pač nimajo pojma, za kaj gre. A verjamem, da ne bodo dolgo molčali, le da bo sadove učiteljičinega nedela, nesposobnosti in lenobe kasiral nekdo, ki jo bo nadomestil. Ne bi želela biti v njegovi/njeni koži .

5. oktober 2019

Genialna učiteljica je res odšla v penzijo. No, šla je iz gimnazije, a še dalje kot honorarna sodelavka uničuje slovenščino na srednji strokovni šoli. Na srečo ima samo 6 dijakov. Na gimnaziji je začel poučevati novi učitelj, mlad, zagnan, sposoben … Seveda ne more čez noč nadomestiti izgubljenih 12 let, a se zelo trudi. Upajmo, da bo sčasoma vse več dijakov, ki se bodo spet vpisovali k slovenščini … Tudi starši so spregledali in ugotovili, da sem imela še kako prav … Moja največja želja je, da se stanje na področju pouka slovenščine popravi, da bo slovenski jezik spet spoštovan predmet, kot je bil v času poučevanja Erike Glanz in Elene Savelieve, in da se mračni časi nesposobnih učiteljev slovenščine nikoli več ne vrnejo na monoštrsko gimnazijo. 

13. marec 2022

Epilog 2: Spominsko plaketo Avgusta Pavla, ki jo podeljuje Skupščina Železne županije, je prejela upokojena učiteljica … (Prijazna Domača – moj dodatek) iz Sakalovcev v Porabju za njeno dolgoletno delo na področju vzgoje in izobraževanja mladih generacij v slovenskem maternem jeziku, njeno vlogo pri razvoju slovenskih učnih gradiv za potrebe narodne skupnosti in delovanje v narodnostni samoupravi. »Prijazni Domači učiteljici« (moja oznaka namesto imena in priimka) so nagrado podelili na slovesnosti ob madžarskem državnem prazniku v spomin na marčno revolucijo 1848. Prireditve sta se udeležila tudi generalna konzulka Metka Lajnšček in predsednik Državne slovenske samouprave Karel Holec. Iskreno čestitamo!

(Objava na fb-strani monoštrskega konzulata)

15. marec 2022

Epilog 3: Lik, o katerem je govora, je bil/-a nekaj prav posebno zahrbtnega in dvoličnega ter zelo lojalnega vsakokratnim krovnikom. Ja, oblast vedno potrebuje take primerke. Razen nje poznam še en taki podganji lik v Števanovcih; pred davnimi leti – to se nikoli ne pozabi – me je tako rekoč napodil iz števanovske šole z besedami: »Ne hodite mi več tu okoli, ker je na šoli tako ali tako preveč te vaše slovenščine. Mi smo na Madžarskem! Vi pojdite kam drugam to širit, nas pa pustite na miru!! Mi smo srečni na Madžarskem brez vaše slovenščine!« Dokler je bil on ravnatelj, seveda nisem šla več na šolo. Tudi temu liku so krovniki uredili vsa mogoča in več kot mogoča priznanja in nagrade za ohranjanje slovenstva v Porabju!!! Grozljivo!

Pa se vrnimo k aktualni nagrajenki: od ne najboljše učiteljice na osnovni šoli jo je mestna in šolska oblast v Monoštru (s tiho a močno slovensko podporo) premaknila na gimnazijo, ko je dosegla, da so po krivici in brez pravne podlage odpustili odlično profesorico slovenščine, ki je imela samo eno napako: bila je Rusinja. Takrat sem se prvič srečala z lokalnim porabskim šovinizmom, nacionalizmom in zaplankanostjo. V vsem cirkusu so sodelovali družno Madžari in Slovenci, a slednji prikrito in zahrbtno, kar sem izvedela naknadno. Zakaj se je moralo to zgoditi? Na osnovni šoli, kjer je poučevala »aktualna nagrajenka«, je delovno mesto potrebovala ravnateljeva žena. In se je zgodil manever: odpustili so Rusinjo, ker ni bila prijazna (zahtevala je od dijakov znanje), predvsem pa ni bila domača! To je namreč izjavila takratna (in, žal, še sedanja) ravnateljica gimnazije. In so Prijazno Domačo učiteljico premaknili z osnovne šole na gimnazijo. Brez znanja, brez ustreznih strokovnih kompetenc, a z veliko mero poslušnosti in vdanosti oblastem. Vedela sem, da bo to pomenilo umiranje slovenščine na obroke v monoštrski gimnaziji, a to v resnici ni nikogar zanimalo. Sprva sem ji želela pomagati, a ni bila preveč navdušena, da bi se kaj dodatno trudila, kaj šele izobraževala. Takrat sem ji celo verjela, da je zgolj žrtev politikantskih spletk ravnatelja osnovne šole (sedanjega velikega fidesovca in monoštrskega župana), ki je na njeno mesto želel nastaviti svojo ženo. Kmalu sem ugotovila, da ni tako, da Prijazna Domača lepo sodeluje s krovniki, ki so jo pomagali »uhljebiti«. Organiziralo se je politično letovanje porabskih otrok in ona je veselo sodelovala. Ko sem v časopisih prebrala kup laži in izmišljotin na to temo, sem enemu izmed njih napisala pismo. Takoj je prišla reakcija: porabski koritniki so s pomočjo svojih tajnih sodelavcev zbrali podpise (tisti, ki so podpisovali, seveda niso imeli pojma, kaj podpisujejo) proti meni in mojemu pismu. Vse to je objavil ta časopis. Seveda sem takoj pomislila, da je »aktualna nagrajenka« imela prste zraven. Odpravila sem se k njej in jo direktno vprašala. Začela je jokati, tresti z glavo in burno zanikati, da bi ona zbirala te podpise: »Prisegam vam pri življenju svoje hčerke, da s tem nisem imela nič!« je ihtela, kričala, brisala krokodilje solze … Skoraj sem ji verjela, a teater je bil neprepričljiv. Prisegati pri življenju hčerke, v bistvu pa nekomu v obraz lagati – groza! Čez leto ali dve sem izvedela, da je po ukazu še danes glavne porabske mešalke dreka Prijazna Domača hodila od hiše do hiše staršev otrok, ki so bili na tistem letovanju, in izsiljevala podpise. Ona, ki je prisegala na življenje svoje hčerke, da s tem nima nič … Nagrajenka …

10. september 2023

Epilog 4, zadnji na to temo: Prijazna Domača učiteljica je v penziji, a še vedno aktivna članica predsedstva Državne slovenske samouprave, tiste združbe, ki jo je ves čas podpirala, kljub vsemu naštetemu. Njena hčerka, ki je študij končala v Sloveniji (to štejem mami za edino pozitivno točko), je predsednica Slovenske samouprave Sakalovci in se je po letih dela izven Porabja zaposlila na Zvezi Slovencev. Takoj je dobila – skupaj s sinčkom – vlogo v bizarnem spotu, ki naj bi ob državnem popisu prebivalstva vabil »Slovence«, da postanejo Slovenci na papirju: »Midva sva Slovenca,« je rekla. Pred kratkim pa je po porabskih vaseh odjeknila novica, pravzaprav zgražanje sovaščanov, da bo taista »Slovenka«, ki ji dajemo plačo slovenski davkoplačevalci, namesto v bližnji slovensko-madžarski dvojezični vrtec, svojega sina vozila vsak dan čez mejo v avstrijski vrtec!!! To je vendar bolj fensi, absolutno kul in na dolgi rok wunderschön! ... Toliko o mladih perspektivnih „Slovencih” v Porabju ... Babici pa želim, da se čim prej začne učiti nemščino, da bo lahko komunicirala z vnukom.

Listam po porabskih spominih (2)

Tri leta (2020-2022) sem občasno ob vsakem dogodku, pretresu, radosti ali žalosti pisala dnevnik. Poimenovala sem ga Dnevnik neke norosti ali izdajstva po porabsko. Človek pač ne more pomniti vsega, kar se dogaja, a je morda kdaj pozneje potrebno vedeti. Danes objavljam delček zapisov, kako sem bila skoraj pregnana (s strani bednega samodržca, samooklicanega pomembneža) iz Monoštra.

15. maj 2021

Včeraj sem dobila od Državne slovenske samouprave sporočilo: »Vrnite ključ od stanovanja do 30. 6. 2021«. Vrnite ključ … Brez kakršnega koli pojasnila, pogovora, brez vprašanj, če je to izvedljivo … Ne, ni izvedljivo, ker sem se želela odseliti tam nekje do konca avgusta, ker moj sin Samuel končuje gimnazijo v Monoštru in imava še veliko tega za postoriti … Vso noč nisem spala in spet se mi začnejo pojavljati znani simptomi … Zunaj pa maj in sonce in dišeča pomlad … Popoldne sem odšla v to dišečo pomlad. Pravzaprav sprva brez cilja, potem pa sem zavila mimo table Prepovedano za ves promet; v pragozd, proti izviru Zale … Med mogočnimi hrasti do močvirij in izvira … Sedela sem ob bregu jezerca in jokala. To je slovo, me je prešinilo, morda sem tu zadnjič … Kaj jokala, tulila sem sredi gozda, hlipala in nemočno strmela v jezero … Ja, poslavljala sem se od mojih dreves, rož, metuljev in ptic, od milih bitij, ki me niso nikoli ranila, prizadela, užalila … Neizmerno sem uživala v njihovi družbi, z njimi. Mojo dušo so ubili podli ljudje … Osebki, ki jim želim, da bi stokrat bolj trpeli, kot trpim zdaj jaz … Verjamem, da bo karma naredila svoje … Hvaležna stvarstvu rečem hvala metuljčku, ki radovedno strmi v moj objektiv. Vem, meni nihče ne bo rekel hvala ... Šla bom in to bo konec ... Bitja brez duš in obrazov se ne zahvaljujejo ... Bil je težek dan, kljub neizmerni lepoti ...

18. junij  2021

Junij. Takšen brezvezen, ko se počasi pakiram v Lendavo. Trideset let sem pustila tu, trideset takih in drugačnih let, ko sem vse do konca verjela, da tudi njim, ne samo meni, gre za ohranjanje jezika, slovenstva … Ni jim šlo za to – samozvana porabska oblast, predstavniki samih sebe so zgolj pajdaška klika, ki se je prigrebla do korita, zase, za ožji sorodniški in prijateljski krog, nič več. Njihovih nedostojnosti ni in ni konec; te so postale stalnica samozvanih krovnikov, zato so ti tudi tako neobčutljivi na svoja ravnanja, ljudje v Porabju pa popolnoma otopeli. To je pač značilnost pajdaške politike, ki smo ji priča na mikroravni, a se razteza vse do vrha državne oblasti. Med Porabjem in državo Madžarsko, nad katero so tudi Porabci tako vzvišeno izkazovali svojo domnevno evropsko spodobnost in etičnost, danes ni več nobene razlike: Porabje je ugrabljeno na podoben način kot država, na oblasti so neki pajdaši, prijatelji in kolegi, ki vsi skupaj delujejo okoli dveh pajdaških združb, t. i. organizacij, ki sta dejansko le krinka za posle, koristi in prelivanje moči in denarja v zasebne roke. In ne, prav nič jih ni sram, mislijo namreč, da jim to pripada. In večina izmed njih res verjame, da je to, ker gre zanje, dovoljeno, slabo vest (ne vem, če je to res slaba vest ali zgolj prikrivanje svinjarij) pa si lajšajo tako, da slikajo svoje predhodnike kot enake. Za vsako oblast so bile značilne tovrstne anomalije in odkloni, a ti zdaj nimajo nobenih moralnih zadržkov, ne kakršne koli že vesti. Trpaj v žepe, dokler moreš, nikoli ne veš, kaj bo jutri, kdo bo na oblasti in ali bo vaš ali naš ali nikogaršnji. Uživaj danes, kot svojo mantro ponavlja predsednik ene od teh združb. Veliki predsednik, ki zase misli, da ima neomejeno oblast, je v bistvu neizobražen, nevzgojen in v vseh pogledih globoko podkapacitiran model. Ostal bi to, kar je v resnici po poklicu … A tako kot mnogim v teh logih – tudi njemu očitno delo, za katerega se je izučil, ni dišalo … In naj je to samooklicano oblast še tako frustrirajoče opazovati, naj se zdi, da so Porabci kot narodnost, ki so ji z izdajo ugrabili ime, izdani s strani demokracije, velja spomniti, da je ta oblast nastala na podlagi nespodobnosti in koristoljubja ob molku teh istih Porabcev. Nespodobnost teh samozvanih predstavnikov narodnosti je toliko večja, ker ljudje vejo, da oni točno vedo, kaj počnejo, kako in za koga. Ljudje vejo, da tisti na vrhu zlorabljajo oblast in polnijo lastne žepe s skupnim denarjem. Zato ljudstva ni več. In v teh okoliščinah se vsi iskreni in resnicoljubni ljudje zavedamo, da v porabski greznici nimamo kaj početi. Ostala bom tiho, dostojna in vzvišena – a enkrat bo čas, ko bodo tišino presekali brutalno iskreni kriki. Tisto pa bo bolelo. Konec koncev ta beda podkapacitiranih samooklicanih oblastnikov ne more trajati. In vedo, da ne bo. Zato se tudi tako vedejo. Zato se rinejo čim bolj h koritu. Zato so tako arogantni. Zato so tako popadljivi. Ker me nikoli niso mogli potegniti v svoj svet ali vsaj dokončno utišati. V Porabju definitivno ne bo nobenega gospodarskega razvoja in napredka, saj ga ti globoko podkapacitirani modeli niti niso sposobni narediti, sicer pa to nikoli ni bil njihov namen, ampak le lažna krinka. (Obljubim pa, da bom preklicala vse te stavke, če se izkažejo za netočne.) Napredek bo le v polnjenju žepov pajdaških političnih klik. Milijarda forintov iz Budimpešte, prav toliko iz Ljubljane, vsaki družinski združbi njen del in to je to. Živeli bodo mirno in sladko – seveda tudi njihovi potomci in prijatelji – do konca svojih dni. No, srčno upam, da ne bodo živeli mirno …

 

30. junij 2021

Danes je dan D, do katerega bi morala predati ključ monoštrskega stanovanja Državni slovenski samoupravi. A res??? Nihče ni nič vprašal, če je to možno, primitivno in nesramno se zgolj pišejo zahteve. Ne zanima jih, kako v teh nemogočih časih, ko so oteženi prehodi čez mejo, spraviti v Slovenijo stvari dveh desetletij življenja v tem stanovanju, ne zanima jih, kako urediti vse podrobnosti in formalnosti, nihče nič ne vpraša, preCednik bednik celo bulji v tla, ko ga srečam. Mu je vsaj nerodno, če že ne pozna sramu, spodobnosti in vsaj malo osnovnega bontona? Ne vem in me ne zanima. Ključa danes seveda ne bo dobil, to je jasno. Tudi vprašal ne bo nič, ker je pač navadni revček s prevelikimi čevlji, kaj čevlji – s čolni na nogah! Vedno bolj se mi ti modeli gabijo in vedno bolj hrepenim zgolj po tem, da mi jih ne bo potrebno več srečevati.

10. julij 2021

Julij, čas počitnic in dopustov, a moj ni prav nič dopustniški. Urejam lendavsko stanovanje in praznim monoštrsko. Prava groza je selitev polnega stanovanja v drugo, prav tako polno. Veliko mi pomaga prijateljica Klara, res sem ji hvaležna. Kar nekaj dni sem tuhtala, kako se stvari sploh lotiti. Glede na primitivnost in nespodobnost porabskih krovnikov sem se odločila, da izselim čisto vse, kar je moje, tudi stvari, ki bi jih kdo za mano lahko uporabljal. Ničesar ne bom pustila, le pol stoletja stare kose pohištva, ki niso moji. Naj se ukvarjajo z njimi in jih vozijo na smetišče. Načrt je torej tak, da osebna garderoba, knjige, predmeti, ki so mi dragi, in moja masivna knjižna polica gredo z mano v Lendavo, prav tako nekaj polic in poličk bo našlo mesto v moji hiški, nekaj malenkosti pri tastu in tašči. Vse drugo – moje pohištvo, pralni stroj, hladilnik in še kaj – gre monoštrskim socialno ogroženim družinam, ogromno vsega pa na monoštrsko smetišče. V stanovanju nočem pustiti čisto nič svojega, raje podarim neznancem ali odpeljem na smetišče. Načrt je torej narejen, v naslednjih dneh pa bo intenzivna akcija. 

25. julij 2021

Delo na praznjenju stanovanja poteka po načrtih. Koliko vsega se je nabralo v dvajsetih letih, kar sem bila v tem stanovanju! Menda bo zdaj pripadlo novi svetovalki, pravzaprav politični potaknjenki. Res me ne gane. Jaz sem se tako mentalno kot čustveno poslovila od tega stanovanja in ga hočem čim prej dokončno zapustiti. Knjige, garderoba in osebne stvari so že v Lendavi, kjer s Samuelom ustvarjava pravi dom. Ogromno vsega sva s Klaro odpeljali na smetišče, z mislijo, da raje uničim kot prepustim hijenam. Tudi podarjanje pohištva in drugega inventarja gre dobro. Omara, stoli, razne poličke so razveselili Klarine znance, pralni stroj je odpeljal mladi par s številno družino, ki si le-tega ne more privoščiti. Praktične omarice iz spalnice sem podarila znanki. Vsi so bili neizmerno veseli in hvaležni, sploh niso mogli verjeti, da vse to res podarjam, ne pa prodajam. »Bog vas blagoslovi in naj vam da zdravje, dobra gospa,« je z globoko hvaležnostjo rekel mlad moški, ki je odpeljal pralni stroj. Ja, lepo je slišati, ko so ljudje hvaležni za nekaj, kar jim daš ali narediš … Stanovanje se pridno prazni, le še zaključna dela me čakajo.

10. avgust 2021

Danes sem bila zadnjič v monoštrskem stanovanju. Spakirala sem še neke malenkosti, malo počistila, vrgla v kante za smeti še zadnje svoje stvari, vse pregledala in presenečena ugotovila, da je to res konec. Dolgo sem sedela na edinem stolu in nekako odvrtela dvajsetletni film svojega življenja v teh sobah … Bilo je lepo. Zaradi mene same, mojega Samuela, ki je tu preživel vse svoje dosedanje mlado življenje, zaradi redkih, a dragocenih prijateljev, ki sem jih imela; predvsem pa zaradi narave, ki je tu prav posebna in me je s svojimi vabnimi klici vedno znova potegnila v svoj idilični svet brez zlobnih in moje pozornosti nevrednih ljudi. Največkrat sem bila sama. Sama s seboj, s svojimi mislimi in občutji, s svojimi hrepenenji, žalostmi in veselji. Samoten svet me je naučil lepote samosti, nikoli nisem čutila osamljenosti. Šla sem v naravo, se pogovarjala z rožami, drevesi, pticami in metulji, opazovala, fotografirala, uživala. Zdaj se poslavljam. Nobena pot v te kraje ne bo več ista, nočem nikoli več videti od blizu tega stanovanja, kaj šele izvedeti, kdo in kako živi v njem. To moje obdobje je za vedno končano. Pred odhodom sem v vsakem prostoru pustila kakšno sporočilo, ki bo tistemu, ki bo prvi prestopil prag in sporočila prebral, gotovo pustilo debeli cmok v grlu. Naj mu, nevrednežu … Tako sem odšla za vedno. Res za vedno in jutri ne bo nič več tako, kot je bilo danes. Konec je. Amen.

Ključ stanovanja sem s pomenljivim sporočilom predala sredi septembra 2021. 

Post scriptum:

1.       Lani poleti sva s sinom obiskala prijatelje (vsak svoje, seveda) v Monoštru. Ko sva se ob dogovorjenem času dobila, je rekel: »Mami, ne boš verjela, kje sem bil. Pred vrati najinega nekdanjega doma! Veš, moral sem malo pokukati tja. Ugotovil sem, da so tam zdaj neki čudaki. Neka pisarna, čudne slike. Vse je čudno …«

2.      Pred nekaj tedni spet sinovo čudenje: »Veš, kaj sem videl na facebooku? Moj nekdanji dom! Menda se tam rojevajo ideje, pišejo doktorati, lovijo sanje, verjetno se tuli v luno in snuje projekte, ki jih nihče ne rabi. Pa moja znanka je s to združbo. Res sem razočaran. Zelo me je prizadelo …« Mlade, nepokvarjene duše težko dojemajo svinjarije aktualnega sveta … Morale se bodo utrditi …