Časopis Porabje je edini slovenski tiskani tednik (pred leti štirinajstdnevnik) porabske slovenske skupnosti na Madžarskem. Izhaja že več kot 3 desetletja, natančno od februarja leta 1991. Ko sem 1. novembra 1992 začela službo pedagoške svetovalke za narodnostne šole v Porabju, me je urednica časopisa takoj zaprosila za sodelovanje, saj so članki že od začetka izhajanja tako v slovenskem knjižnem jeziku kot tudi v porabskem narečju. Natanko 3 desetletja - vse do uredničine upokojitve - sem bila lektorica vseh člankov in tudi avtorica številnih zapisov, saj so to bili časi, ko se je aktualna porabska stvarnost še smela zapisovati tudi s kritičnim pridihom. Časopis je bil res pravi odraz porabske stvarnosti, pester, zanimiv, vsestranski. Bralci so resnično lahko čutili utrip aktualnega časa, izvedeli tudi kaj o temah, recimo, političnih, o katerih jih madžarski mediji niso informirali. Predvsem pa ni bilo političnega influencerstva, saj so besedo dobili preprosti ljudje. Vsebinsko je časopis torej bil o ljudeh in za ljudi. Tako je bilo nekoč ... Ker imam zbranih 30 letnikov Porabja - hvaležna sem bivši urednici, da mi jih je vsako leto dala v tiskarni vezati -, tu in tam prelistam kakšen letnik, recimo, izpred 30. let. Sicer vse od te obletnice v časopisu izhaja rubrika Pisali smo pred 30. lejti, a ta še zdaleč ne zajame pestrosti časopisa pred desetletji, obenem pa je sorazmerno pristranska. Zato se bom malo poglobila v dva letnika, in sicer 1993 in 2023.
Med omenjenima letnikoma je ogromna razlika, a ne le v tem, da je pred tremi desetletji bil časopis Porabje štirinajstdnevnik, črno-bel, zdaj pa je tednik in barven. Ko listam po letniku '93, se kar ne morem načuditi drznosti in smelosti, argumentirani kritičnosti nekaterih piscev člankov. S prefinjenim občutkom za slovenski jezik in apeli za njegovo ohranjanje izstopajo zapisi Franceka Mukiča, ki se je v kar desetih nadaljevanjih lotil tematike odnosa do jezika. To je namreč bil čas obujanja vendske teorije (Porabci naj bi po zamislih peščice fanatikov in iskalcev lahkega zaslužka bili Vendi, ne pa Slovenci), čas prvih soočanj z grenko resnico, da v Porabju tisti, ki naj bi bili zgled (učitelji, politiki, kulturniki), javno pridigajo o pomenu ohranjanja in učenja jezika, lastnih otrok pa le-tega niso naučili. Vsekakor so ti zapisi še danes aktualni in vredni razmisleka, le da tisti, ki bi morali narediti temeljit razmislek pri sebi in svojem početju, tega ne naredijo. Leto '93 je pomenilo čas razglabljanj o gospodarskem položaju skupnosti, brezposelnost in draginja sta dušili preprostega človeka. Številni članki so govorili prav o tem, kako se lotiti vprašanja izboljšanja gospodarstva. In po treh desetletjih se spet blebeta o tem! Blebeta in dobiva denar slovenskih in madžarskih davkoplačevalcev, ki ponika v brezna brez dna ... To je bil tudi čas sprejetja prvega pravega manjšinskega zakona, ki je začel urejati položaj 13 avtohtonih manjšin na Madžarskem. Tudi sama sem prispevala kar nekaj člankov predvsem s šolsko tematiko. Zelo zanimiva je pestrost vsebine prav vsake številke: predstavitev vasi, slovenskih družin, spisi učencev, novice iz Slovenije in širše Madžarske, tudi kritični razmisleki o aktualnih političnih, medijskih in drugih zagatah. To je bil časopis o Porabju in Porabcih za Porabce. In vsaj delno bi moral skozi desetletja takšen tudi ostati. Ampak ...
Časi so drugačni, vse je drugače, vse na novo! In to "vse na novo" je pripeljalo ustvarjalce časopisa v popolnoma drugačen koncept. Na prvi pogled se zdi, da je Porabje v letu '23 Indija Koromandija. Nobenega problema, nobenih razmislekov o temeljnih gradnikih manjšinskega obstoja: jeziku in narodni zavesti. Iz številke v številko le anemični šolski spisi, poročilca o obiskih tega in onega velepomembneža, pa pogovori s kar nekimi liki iz Prekmurja, da se napolni stran, pa nakladanja o slovenskih pokrajinah, ki se vlečejo kot kurja čreva, in še kakšna cvetka bi se našla. Škoda, da avtor, dolgoletni sodelavec, ki objavlja odlične zgodovinske, potopisne, literarne in druge prispevke, ne napiše kakšne kolumne iz aktualnega časa. Sicer pa ga razumem ... V 45. številki me je (skoraj) razveselil naslov članka Razmišljanje o razvoju Porabja, avtorice bivše urednice časopisa. Malo ga bom pokomentirala. V uvodu zapiše, da ji je pred časom nekdo rekel, da je zaprtost Porabja imela tudi pozitivne posledice za slovensko skupnost; seveda jih je imela, o tem sem sama že veliko pisala. Avtorica se načelno strinja, a doda, da "nismo bili svobodni, poleg tega pa se Porabje gospodarsko sploh ni razvijalo." Hm, kako pa naj bi se gospodarsko razvijalo? Gozdnato območje, le malo obdelovalne zemlje, majhne kmetije, neokrnjena narava - kaj si ljudje, ki že desetletja govorijo, kako se območje zaradi zaprtosti ni gospodarsko razvijalo, pod pojmom "gospodarski razvoj" sploh predstavljajo? Da bi v vsaki vasi zgradili kakšno tovarno? Mislim, da jih je v Monoštru dovolj. Potem se omenja Gospodarski razvojni program Porabja, ki ga financirata obe državi; gre za zajeten kup denarja (govorimo o več milijonih evrov), ki ga bo peščica političnih influencerjev zapravljala po lastnih željah in potrebah: na Gornjem Seniku se je odkupil in se obnavlja mlin, ki je nekoč res mlel zrnje za vso dolino. Kaj bo mlel v prihodnje, ko skoraj nihče več ne kmetuje??? Verjetno prazno slamo kot porabski politiki ... V Števanovcih se je odkupila žganjarna. In kaj se bo v njej počelo? Bo kulturni spomenik prekomernemu pitju te ognjene pijače? Pa v Andovcih se bodo obogatili (in nekateri obogateli) s turističnimi nastanitvami ... Pa deljenje davkoplačevalskega denarja podjetnikom, med katerimi bi lahko na prste ene roke prešteli Slovence. Vsi drugi srečni dobitniki so madžarski prijatelji. "Morda bodo zaposlili kakšnega Slovenca," je v pogovoru pred časom izjavila ena od krovnic. Urad za Slovence pa nič ... Pa se vrnimo k članku bivše urednice; proti koncu je zapisana zelo zanimiva misel, za katero je škoda, da je ni bolj konkretizirala: "Ne bi bilo nič narobe, če bi gospodarski razvojni programi imeli tudi poglavje ali podpoglavje, namenjeno razvoju človeških virov." Ta stavek pove prav vse. Nikoli se v Porabju ni sistematično, razvojno, vsaj srednjeročno pristopilo k razmisleku, kdo, kako in do kdaj bo te silne zidove, ki se megalomansko gradijo in obnavljajo, napolnil, vodil, upravljal, vzdrževal ... Porabski krovniki pač skrbijo zase, za družinske biznise in ožji prijateljski krog, nič več. Ampak - se res ne zavedajo, da tudi njim tečejo leta, za seboj pa nimajo nikogar?? (Vsaj ne slovensko govorečega.) Kako neumna/naivna/nevedna mora biti država Slovenija, pravzaprav njeni birokrati, da lopata denar za mrtve zidove, znotraj katerih bodo čez leta bivali le duhovi?!? In še zaključek članka bivše urednice: "Omenjene pridobitve bodo slovenske in v korist porabski skupnosti le v primeru, če bodo slovenski tudi njihovi upravljavci, voditelji in delavci. Jih bomo morda našli med tistimi, ki so se na zadnjem popisu prebivalstva izrekli za Slovence?" ... Upam, da je to bilo mišljeno kot retorično vprašanje, saj obe veva, kdo in kaj so novi "Slovenci".
Iz letnika '23 sem želela predstaviti še en zanimiv članek, a ga bom prihranila za naslednji zapis. 😀
Ni komentarjev:
Objavite komentar