Moram nadaljevati prekinjeno zgodbo o časopisu Porabje, kot sem zapisala v predhodni objavi, malo tudi "mojem otroku"; tri desetletja, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom ... Res je, sama sem odpovedala sodelovanje, ko se je bivša urednica upokojila, nihče me ni podil (vsaj tukaj ne), ampak sem vedela, da to več ni tisto, kar je bilo prej, kar sem počela z iskrenim veseljem in predanostjo. Ne vem sicer, koliko ljudi je to opazilo ... 😉
Pri letniku 2023 sem torej le opazovalka, občasna bralka, ko me kdo opozori na kaj zanimivega ali "zanimivega". Za potrebe tega zapisa pa sem preletela kar vse številke, saj pri meni ni zapisa brez verodostojnih podatkov. Bežen pregled leta 2023 nas, kot sem omenila, pripelje do zaključka, da se v Porabju cedita med in mleko. Vse je na novo, sijoče in brez omembe vrednih problemov, vsi pridno delajo za skupnost, Slovencev je vsak dan več, slovenskega jezika in njegove rabe se pač ne omenja, posebej aktivni pa so glavni liki tega romantičnega filma. Le-ti se razdajajo dan in noč za svetlo bodočnost skupnosti, brez njih skoraj ni naslovnic časopisa kot tudi ne slikovnega materiala v njegovi notranjosti. Mali porabski orbani pač ... V 2., 4. in 5. številki časopisa smo standardno (kot vsako leto) lahko brali pogovore z omenjenimi glavnimi liki. Če polistamo leto ali dve nazaj, je vsebinsko v teh pogovorih le malo sprememb. Ampak tisti, ki ne listajo preteklih letnikov, pač tega ne opazijo, to pa je večina bralcev. Poglejmo torej, kaj urbi et orbi sporočajo krovniki.
Po hierarhiji je v 2. letošnji številki najprej nastopila t. i. zagovornica Slovencev v madžarskem Parlamentu. Izraz "zagovornica" mi od nekdaj ni všeč, saj me asociira na sodišče, zagovornik je tako rekoč odvetnik tožene in tudi tožeče stranke v postopku, torej tisti, ki brani nekoga, ki je ušpičil kaj nezakonitega. Lahko bi si izmislili kakšen bolj primeren izraz ... V članku je (spet) rdeča nit denar: če bi ga dobili takoj, bi lahko zagotovili boljši gospodarski razvoj Porabja, obnovili cestne povezave med Monoštrom in porabskimi vasmi, poskrbeli, da bi mladi ostajali doma, da se Porabje ne bi praznilo ... Blablabla po starem. A se Porabje res prazni? Ne. Le mladi se zaposlujejo čez mejo za boljše plače. So posodobitev radia, gradnja multimedijskega centra in galerije ter boljše ceste gospodarski razvoj? Ne. Kaj smo torej novega izvedeli? Nič.
Drugi po hierarhični lestvici, predsednik Državne slovenske samouprave, je nastopil v 4. številki časopisa. Ključne besede: denar/pejnezi, plane mamo, gospodarski program. Najprej se pohvali s kampanjo pred popisom prebivalcev; Slovencev mora biti več, saj to pomeni večjo moč (tistega o več denarja, kar je razlagal v radiu, tu ni dodal). Pejnezi za to in ono, gospodarski program: multimedijski center v Monoštru, obnova mlina na Gornjem Seniku, odkup žganjarne v Števanovcih pa obnova kulturnih domov in občinskih zgradb ... Kakšno zvezo ima vse to z gospodarstvom??? Kje so tu ljudje, tisti Slovenci, ki jih mora biti več?? Kje je tu dodana vrednost, nova delovna mesta za mlade?? Te pravljice bodo počasi banalne še otrokom v vrtcih ... Državna samouprava je tudi upravljavka dvojezičnih šol in vrtcev. Tako ona v 2. številki kot ta lik sta na to nekako pozabila. Tudi na mantre o učenju in ohranjanju jezika. Lajtmotiv je pač denar in kar je povezano z njim. Če pozorno beremo te članke, obenem pa poznamo brutalno porabsko realnost, res lahko samo potrdimo, da ti liki živijo v nekem vzporednem svetu, v resničnosti, ki so jo z nenehnimi samoprevarami in samoprepričevanji ustvarili na eni strani za lastne potrebe, še bolj pa za potrebe financerjev.
Tretji člen samooklicane vladarske trojke, predsednica Zveze Slovencev, nastopa v 5. številki časopisa. Še tretjič blablabla o gospodarskem razvoju, o kulturnih skupinah, nastopih in obletnicah. To o kulturnih skupinah je seveda pomembno, saj je Zveza konec koncev pravno gledano zgolj krovno kulturno društvo, ne pa predstavniška organizacija Slovencev na Madžarskem! In samoumevno bi bilo, da se ukvarja s kulturo, informiranjem, ohranjanjem jezika in narodne zavesti, ne pa s stvarmi, ki nimajo zveze s temi področji. Posebna pozornost naj bi se posvečala mladim: "Lahko rečem, da je tudi to (zimska šola v naravi za šolarje na Rogli) ena naših največjih prireditev. Teden dni skrbeti za 25 slovensko govorečih otrok ni lahka naloga ..." Kaj tako abotnega pa še ne! 25 slovensko govorečih otrok??? Kje jih imaš? Kako lahko tako nesramno lažeš?? 25 slovensko govorečih otrok v porabskih šolah ni bilo niti pred petindvajsetimi leti, kaj šele zdaj! Ob takih lažeh in zavajanjih se človek vpraša, kako more nekdo tako brez vsakega sramu, brez morale in kančka etike izjavljati take nebuloze ... Ali ta oseba res misli, da so vsi bralci neumni, nerazgledani ali da tega ne bo bral nihče, ki ima vsaj malo pojma o porabski realnosti med mladimi in najmlajšimi? Toliko o politični Indiji Koromandiji v Porabju ... Iskreno povedano, te like preziram, ker jih poznam preveč in predolgo.
Listam od številke do številke, prav nič zanimivega iz aktualnega porabskega utripa mi ne pade v oči. Tu in tam kakšna lepa novička s kulturnega in šolskega področja, veliko premalo, da bi se lahko začutila skrb za tisto temeljno, kar drži narodno skupnost pri življenju: jezik in njegovo ohranjanje. A ste misel na ohranjanje jezika že opustili? Kaj vas bo opredeljevalo za Slovence? Mlin? Žganjarna? Multimedijski center, kjer boste proizvajali virtualno resničnost Porabja? Zidovi ne bodo spregovorili slovensko, tudi kravice na onem bregu ne, pa najčistejša palinka prav tako ne. (Morda to slednje v prevelikih količinah.) V 46. številki časopisa pa sem se poučila, kaj v porabskem kontekstu predstavlja trajnostni razvoj: obnova kulturnih domov v Števanovcih in Slovenski vesi ter posodobitev opreme v Radiu Monošter. "Razvojni program prinaša trajnostni razvoj v Porabje, uresničene naložbe pa dajejo pokrajini dodano vrednost tako danes kot v prihodnosti," zaključi avtorica članka. Trajnostni razvoj? Seveda! Omenjeni zgradbi bosta trajali dalj časa, kot bi brez obnove. Kaj pa razvoj? Ah, ne bodimo malenkostni ...
In za konec še enkrat poudarjam: časopis Porabje je skozi tri desetletja izjemen dokument časa, vreden pozornosti. Na stotinah njegovih strani je zapisano marsikaj pomembnega, kar bi brez njih bilo pozabljeno. Zapisane so zgodbe ljudi, predvsem pa jezik, temeljni gradnik narodnostne skupnosti. O njegovi živosti ali umiranju pa nam prav tako veliko povedo članki v časopisu, predvsem zadnjih nekaj let, posebej če znamo brati med vrsticami in razmislimo, kdo so njihovi prevladujoči avtorji (tisti pred Srebrnim bregom) ... 😊
Ni komentarjev:
Objavite komentar