Dobrodušni velikani v narodnem parku, 3. del

Še tretjič se ozrimo na naravne lepote Porabja in Őrséga … V 1. delu predstavitve markantnih prebivalcev Narodnega parka Őrség smo spoznavali „najbolj madžarske” predstavnike, madžarsko sivo govedo, v 2. delu smo odkrivali zanimivosti o velikanu, poimenovanem zober ali evropski bizon (európai bölény), 3. del pa bo posvečen najbolj »eksotičnemu« sostanovalcu zobrov v Pityerszeru, evrazijskemu divjemu konju (eurázsiai vadló) ali konju przewalskega (izg. pševalskega).

Naravni rezervat v Pityerszeru obiskujem kar pogosto, saj predstavlja opazovanje ne prav vsakdanjih živali v naravnem okolju pravo sprostitev. Narodni park je ob robu rezervata postavil zanimivo razgledno ploščad, s katere so živali še lepše vidne. Poleg zobrov so torej tu še trije evrazijski divji konji, ki z zobri niso v preveč prijateljskih odnosih. Ves čas se oboji trudijo, da se izognejo bližnjim srečanjem. Ko sem nazadnje obiskala rezervat, sem imela srečo, da so oskrbniki živalim pripeljali vrečo zrnja, in sem lahko opazovala, kako se le-te obnašajo, ko se borijo za najboljše položaje pri hrani. Vse živali so ob znanem avtomobilskem zvoku od vsepovsod drvele proti določenemu mestu in čakale. Ko je hrana bila raztresena, so zobri, morda zaradi številčne premoči, pregnali konje in se namestili okrog zrnja. Konji so nemirno poskušali prebiti blokade, a ni šlo. Počakati so morali, da so se zobri najedli. Saj je za vse bilo dovolj …

Konj przewalskega ali takhi, kot mu pravijo v Mongoliji, je zadnji divji konj evrazijske stepe, edina še živeča vrsta divjega konja na svetu. V Narodni park Őrség, natančneje v rezervat v Pityerszer, so jih pred petimi leti priselili iz Narodnega parka Hortobagy, ki je eden od štirih največjih rezervatov, kjer živijo divji konji, na svetu. Ostali trije so še: La Villaret v Franciji, Buchara v Uzbekistanu in zaščiteno območje v Černobilu v Ukrajini. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je ta vrsta konja v naravi popolnoma izumrla, posamezni primerki so bili ohranjeni le še v živalskih vrtovih po vsem svetu. Za izumrtje v naravi je bilo več razlogov: prekomerno pobijanje, tekmovanje za vire hrane z domačimi živalmi in ekstremne vremenske razmere. Skrbna vzreja v ujetništvu je pred tremi desetletji omogočila večje število konj, ki so jih spet začeli naseljevati v naravo: najprej v Mongolijo, od koder izvirajo, potem v Kazahstan, na Kitajsko in v Rusijo. Danes je še vedno na rdečem seznamu ogroženih vrst, po vsem svetu pa v naravi živi nekaj čez 1000 teh zanimivih živali, ki so konji in niso, kot bomo spoznavali v nadaljevanju.

Čeprav sta si zelo podobna, konj przewalskega ni prednik sedanjega domačega konja, saj se od njega, tako po videzu kot genetsko, precej razlikuje. Genetske raziskave so pokazale, da so se njuni skupni predniki ločili pred približno 45.000 leti. Konj przewalskega je manjše, debelušne postave, približno tako velik kot zebra, tehta pa med 300 in 400 kg. Med najbolj opazne razlike z domačim konjem sodi griva, ki je kratka in pokončna. Glava in vrat sta temnejša, spodnji del trebuha pa svetlejši od ostalega telesa. Gobec je kratek in bel, rep je podoben oslovemu repu. Če konja bolje pogledamo, opazimo nesorazmerje v velikosti glave in trupa; glava izgleda nekako prevelika. Posebnost je tudi tanka temna črta na vrhu hrbta med grivo in repom. Verjetno najpomembnejša razlika med domačim konjem in konjem przewalskega je v številu kromosomov. Domači konji jih imajo 64, konji przewalskega pa 66, kar pomeni, da je razlika med različnimi pasmami domačih konjev bistveno manjša kot je razlika med domačim in konjem przewalskega. Tudi po temperamentu se razlikujeta – slednji se namreč ne da udomačiti.

Zahodnjaki so konje przewalskega odkrili dokaj pozno; šele v 18. stoletju je John Bell, škotski zdravnik ruskega carja Petra Velikega, kot prvi zahodnjak opazil te konje na območju kitajsko-mongolske meje in to zapisal. Zahod pa je potreboval še stoletje in pol, da je vrsta bila odkrita. Leta 1879 je ruski raziskovalec, polkovnik Nikolaj Przewalskij, med vračanjem z odprave v Aziji prejel prav posebno darilo, glavo in kožo neznanega konja. Darilo je poslal v pregled v Zoološki muzej Ruske akademije znanosti v Sankt Peterburgu, kjer so zoologi ugotovili, da gre za novo, do tedaj neopisano vrsto azijskega divjega konja. Vrsto so v čast ruskemu raziskovalcu poimenovali konj przewalskega. Znanstveniki so se odkritja zelo razveselili, saj so bili prepričani, da so vse vrste starodavnih azijskih divjih konj že izumrle.

Po tem odkritju so se številne odprave iz Evrope podale na lov za divjimi konji. Prodajali so jih po živalskih vrtovih in zasebnih zbirkah. Divje konje pa so preganjali in pobijali tudi prebivalci njihove poselitve, na eni strani zaradi mesa in kož, na drugi strani pa zaradi vedno več pašne živine, ki je potrebovala hrano in vodo. Tudi ekstremne mrzle zime in vroča poletja so pripomogla k drastičnemu majšanju števila konj v naravnem okolju. Zadnji konj przewalskega je bil v divjini opažen leta 1969 na jugozahodu Mongolije.

Skrbno začrtan program obnovitve vrste in vzreje so znanstveniki naredili na osnovi konjev iz živalskih vrtov. Skrbeli so za čistost vrste in v treh desetletjih vzgojili lepo število konj, ki so jih začeli vračati v naravno okolje, najprej v Mongolijo, na Kitajsko in v Kazahstan, nekaj tudi v rezervate v evropske države. V divjini živeča populacija konjev je še vedno majhna in prostorsko omejena na majhen del nekdanje razširjenosti. Danes je to popolnoma zaščitena živalska vrsta, ki bo dolgoročno potrebovala še veliko pozornosti, da se bo ohranila. Lahko smo veseli in ponosni ter hvaležni narodnemu parku, da imamo ta edinstvena bitja tako blizu. (Vsi trije deli zapisa o dobrodušnih velikanih v narodnem parku so bili objavljeni v tedniku Porabje.)